Po čeških dogodkih 1968 je italijanska vlada spoznala, da lahko odnosi s SFRJ postanejo krizno žarišče v Evropi. Hladna vojna, posebno pa starost predsednika Josipa Broza Tita sta pripomogli k odločitvi, da je treba dokončno rešiti mejno vprašanje. Ključni mejnik je bilo srečanje zunanjih ministrov Giuseppeja Medicija in Miloša Minića marca 1973 v Dubrovniku. Na primeru priprav in pogajanj za Osimo v letih 1973-1975 je italijanska stran po neuspešnih diplomatskih pogajanjih v Dubrovniku namreč dala pobudo za pogajanja na "drugem kanalu", ko sta državi izključili iz pogajanj svoji zunanji ministrstvi.
Pogajanja so potekala na Strmolu, v Dubrovniku in Strunjanu, po parafiranju v Beogradu sta državi leta 1975 v Osimu podpisali sporazum in ga leta 1977 tudi ratificirali. Bistvo pogajanj je predstavljala pogajalska triada. Italijanska stran je pogojevala dokončnost mejnega sporazuma z ustanovitvijo proste industrijske cone, jugoslovanska stran je zahtevala zaščito slovenske manjšine v Italiji in dosegla dogovor o manjšinskem členu.
V pogajanjih in kasnejši implementaciji sporazuma je prevzela večinsko težo slovenska stran. Osimski sporazum vsebuje tri temeljne dokumente - Pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo (o meji in z njo povezanih vprašanjih), Sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja in Protokol o skupni prosti coni - ter 16 prilog. Osrednja določila so politične narave ter zadevajo opis meje na kopnem in na morju, postopke za njeno določitev na terenu, pogoje in načine za urejanje državljanstva, plačila nadomestil za odvzeto premoženje, morebitno preselitev in socialno zavarovanje oseb z območja obeh con neuresničenega STO ter manjšinski člen.
Gospodarski del sporazuma določa ustanovitev proste industrijske cone na območju Fernetičev in Lipice s skupnim režimom proizvodnje, izvoza in položaja delovne sile ter dolgoročno sodelovanje na več področjih (industrija, kmetijstvo, električna energija, nafta, plin, rudarstvo, les, celuloza). Opredelil je tudi skupne naloge v zvezi z vodnim gospodarstvom, cestnimi povezavami (vključno s cesto Solkan-Hum, speljano deloma po italijanskem ozemlju), preučitev možnosti gradnje kanala Soča-Sava, varstvo Jadrana pred onesnaženjem ter sodelovanje pristanišč. Za uresničitev so ustanovili dvanajst mešanih komisij.
Z Osimskim sporazumom je bila potrjena oziroma sporazumno določena (v tistih delih, ki jih mirovna pogodba ni točno označevala) meja med obema državama. Z njim se je končalo še edino odprto mejno vprašanje v Evropi. Eden ključnih pogojev za uspeh Osimskega sporazuma je bil izbor tajnih pogajanj zunaj institucionalnih okvirov, tako imenovani drugi kanal. Glede na to, da se v Italiji tradicionalno upošteva stališče diplomacije pri zunanjepolitičnih odločitvah, je tovrstna odločitev vodstva Krščanske demokracije kasneje sprožila veliko negativnih odmevov v Italiji. Zlasti v Trstu in obmejnih provincah je naraščalo sovražno razpoloženje tako do Osimskega sporazuma kot politike vlade v Rimu. Delovalo je politično gibanje Lista za Trst, optanti so organizirali svoja združenja.
Cona, ki je predstavljala z italijanske strani pogoj za sprejetje sporazuma, v nadaljevanju zaradi negativnih vplivov italijanskega javnega mnenja ni nikoli zaživela. Italijanska stran je priznala kontinuiteto veljavnosti Osimskega sporazuma tudi z državama Slovenijo in Hrvaško. Kmalu za tem pa je postavila zahtevo po reviziji sporazuma predvsem zaradi odškodnine optantov, kar je slovenska vlada zavrnila. Nato je Italija pogojevala ratifikacijo za vstop Slovenije kot pridružene članice EU in dosegla s španskim kompromisom spremembe v slovenski zakonodaji.
Italija vse do danes noče prevzeti odškodnine optantom s fiduciarnega računa v Luksemburgu, na katerega je Slovenija izplačala svoje obveznosti za povračilo nacionaliziranega imetja v bivši coni B STO. Sporazum predstavlja uresničitev možnega, zaradi živih določil pa bo tudi v prihodnje na simbolni ravni predstavljal ustavo odnosov med Slovenijo in Italijo. Metoda tajnih pogajanj zunaj institucionalnih okvirov, ki je uspešno pripeljala do Osimskega sporazuma, lahko postane model za reševanje zelo zapletenih meddržavnih odnosov povsod tam v svetu, kjer običajna pot ni možna in kjer notranje razmere to dopuščajo.
Doc. dr. Viljenka Škorjanec, spec. mednar. odn.