Ta in še številna druga vprašanja posameznika soočajo s tveganjem in negotovostjo, ko se "odloča". Enako velja tudi za iskanje primernega ravnovesja med strokovno doslednostjo in dnevnopolitičnim pragmatizmom, če posameznik opravlja poklic ali prevzema družbeno vlogo, ki ji legitimnost najprej daje kriterij strokovnosti.

Po drugi strani pa se zdi, da so posameznikova ravnanja toliko bolj pristna in prepričljiva, kolikor bolj se človek z njimi premišljeno, tudi preudarno in zavestno izpostavi ali prepusti tveganju in negotovosti. Pri tem pa ne mislim na tveganje in negotovost tistih početij, ki so plod posameznikove nerazumnosti, nepremišljenosti, malomarnosti, dejanj v afektu, odvisnosti od adrenalinskih ali hazarderskih skušnjav in podobno. Mislim predvsem na tista početja, ki odražajo posameznikovo intelektualnost. Mislim na ravnanja, ki pomenijo posameznikovo intelektualno (in s tem tudi etično) prikazovanje drugim in intelektualno samouresničevanje.

V tem kontekstu poskušam razmišljati tudi kot pravnik. Oziroma razmišljam kot pravnik, ki se je odločil za nekaj, kar je vsaj podobno akademski karieri. Takšna odločitev prav tako vključuje nekaj tveganja in negotovosti. Tudi zato, ker je prikriti ali celo transparenten in neizprosen »mobing« še kako prisoten na univerzah in fakultetah. In ker si posamezniki z vplivom, oblastni organi in nadzorne institucije pred njim tako uspešno zakrivajo oči ali ga celo podpirajo. Bistveno bolj tvegana od te pa se zdi posameznikova odločitev, da bo kot pravni strokovnjak in fakultetni profesor vstopil v dnevno politiko. In da bo, še bolj tvegano in negotovo, prevzel vlogo javnega, dnevnopolitičnega funkcionarja. Da bo celo, s še večjim tveganjem in negotovostjo, prevzel vlogo strankarskega voditelja. In da bo to storil v času, ki že po črki, po definiciji ni prizanesljiv do političnega pluralizma, demokratičnosti, vladavine prava, tolerance in odprtosti duha. Ob tem pa ve ali bi moral vedeti, da se utegnejo ti časi spremeniti, da se takšnega, tako močnega »dnevnopolitičnega etiketiranja« ne bo mogel zlahka ali sploh nikoli znebiti, da bi lahko bil zato in še zaradi česa drugega njegov priimek zanj breme in da…

Monografija o sodobnem ustavništvu

... tvega. Pa ne z vidika možnosti zaposlitve, kariere, materialne eksistence, socialnih vezi, pomembnih poznanstev in podobno. S tega vidika ne tvega. Nasprotno, celo postane ali ostane privilegiran, zavarovan, bolj gotov. Morda manj, kot se zdi drugim, a do določene in otipljive mere zagotovo.

Po drugi strani pa prav zato še toliko bolj tvega. Seveda mislim na intelektualno tveganje. Na tveganje v vlogi pravnega strokovnjaka, profesorja ustavnega prava, predavatelja, pisca znanstvenih besedil, pisca strokovnih besedil, intelektualca, mentorja, organizatorja in voditelja strokovnih pogovornih srečanj… In sodnika ustavnega sodišča. Mislim na etično tveganje. Tak človek tvega kot osebnost. Svojo intelektualnost, poklicno suverenost in etično identiteto, tudi del svojega zasebnega življenja, izpostavi in prepusti veliki verjetnosti, da bo v očeh drugih videti drugačen, kot bi si želel. In da bo kot osebnost, vsaj do določene mere, trpel krivico. Glede preteklosti (tiste, ki jo je sam soustvarjal, in tiste, s katero ni imel ničesar opraviti), glede svojega poklica in dela, glede svojega značaja… Glede tega, kdo in kaj je.

Prepusti se veliki verjetnosti, da njegovo preteklo in javno politično delovanje ne bo ocenjeno na temelju vseh pomembnih »dejstev in okoliščin«. Prepusti se tudi veliki verjetnosti, da njegovo delo v vlogi profesorja prava, strokovnjaka za ustavno pravo in sodnika ustavnega sodišča ne bo povsem korektno ocenjevano na temelju vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Da bo torej tudi v tej vlogi moral znova in znova dokazovati, kdo in kaj ni, oziroma kdo in kaj je v resnici: kot človek in kot strokovnjak. Da bo pisal, česar drugi ne bodo brali. Pa da bo javno govoril, čemur drugi ne bodo prisluhnili. Ali da ne bo imel vpliva tam, kjer mu ga bodo drugi pripisovali, in da bo imel odločilno vlogo tam, kjer mu je ne bodo želeli priznati. Na primer pri zaščiti človekovih pravic in svoboščin, temeljnih ustavnih načel in razvoju vladavine prava v Sloveniji. Morda mu bo kdo celo očital, da njegova, sicer vidna prizadevanja za te plemenite in človeka vredne cilje niso pristen odraz njegove osebnosti, pač pa odraz ponotranjenega zavedanja, da mora biti v tem pogledu radikalen, da mora izstopati, tudi malo pretiravati ipd. Ob tem pomislim na besedo »neizprosno«.

Zgodovinske, politično analitične, psihoanalitske in sorodne elemente iz življenja takšnega posameznika, tudi razloge za »odločanje«, prepuščam tistim, ki so poklicno suvereni na teh področjih. Kot ustavnika me zanimata ustavno pravo in ustavništvo. Knjiga Človekove pravice in ustavna demokracija je znanstvena monografija o sodobnem ustavništvu. V njej se njen avtor, profesor ustavnega prava in nekdanji podpredsednik ustavnega sodišča dr. Ciril Ribičič, intelektualno in strokovno »razgali« kot sodoben ustavnik.(opomba 1) Gre za objavo njegovih (številnih!) ločenih mnenj, ki jih dopolni z uvodnim besedilom o poslanstvu ustavnega sodišča. Na več kot 700 straneh pojasni svoje razumevanje demokracije in njene »ustavnosti« kot kakovosti političnega in pravnega sistema, temeljnih človekovih in ustavnih pravic, temeljnih ustavnih načel in tistega, kar gre poimenovati kot »sodobno ustavništvo«. Pri slednjem gre predvsem za vsebinsko razumevanje omenjenih konceptov in za njihovo uporabo v družbeni praksi, ki naj zagotovi bolj kakovostno zakonodajno odločanje, politično delovanje, pravno prakso in družbeno življenje na splošno. Seveda z vidika demokratičnosti in vladavine prava kot vladavine razuma, logike in pravičnosti.

Ribičič je v knjigi prepričljiv pri prikazu, da je funkcijo ustavnega sodnika razumel tako, kot jo je treba razumeti: kot poslanstvo in ne kot uradniško službo, kot protiutež črkobralskemu in golo formalističnemu odnosu do prava, kot odločen nadzor nad delom represivnih organov, kot nalogo pogumnega, ustvarjalnega in razvojnega branja ustave ipd. Tudi kot priložnost za empatijo kot sposobnosti vživeti se v položaj posameznika – pritožnika. In nenazadnje, kot funkcijo, ki je ne smejo zasesti posamezniki, ki se s svojim preteklim delom niso dokazali kot suvereni poznavalci ustavnega prava ali kot pravniki s primernim poklicnim in intelektualnim odnosom do ustave in ustavnega prava.(opomba 2)


Pogosto v manjšini ali preslišan


Iz knjige razberemo njegovo prepričanje, da ustavni sodniki in njihovi pravni svetovalci ne smejo iskati procesnih napak v ustavnih pritožbah, zaradi katerih se jih je mogoče zlahka znebiti. Nasprotno, v njih morajo iskati primere za popravo hudih krivic, storjenih zaradi nerazumevanja ustave, ali za rešitev pomembnih ustavnopravnih vprašanj. S takšnim pristopom je Ribičič spisal kritična ločena mnenja o slabih odločbah ustavnega sodišča. Nekaj je tudi ogorčenih ločenih mnenj. V njih je protestiral zoper odločitve večine kolegov, kadar se je sodišče nedopustno izognilo presoji nekega vprašanja, ali pa, ko določene pravice ali svoboščine ni dovolj zaščitilo.

Bralec ugotovi, da je v devetih letih na ustavnem sodišču pogosto ostal v manjšini ali bil preslišan. Z nekaterimi ločenimi mnenji pa je mu vendarle uspelo prepričati kolege, da so spremenili svojo prvotno odločitev – v korist večje pravne zaščite človekovih pravic in strožje omejitve oblasti. Izpostavi tudi nekatere najpomembnejše odločitve ustavnega sodišča. Imenuje jih »veličastnih sedem«. Zanje pravi, da jih ne bi bilo brez svobodnega, ustvarjalnega in strpnega dialoga, ki je na ustavnem sodišču vendarle v vseh pogledih drugačen, kot ga lahko spremljamo iz parlamenta.

Kot ustavnik v Ribičičevi knjigi razberem tudi nekaj razlogov za polemiko z avtorjem in za nestrinjanje. A to je del narave ustavnega prava in predmet za znanstveno publicistiko. Knjiga je vendarle odraz korektnega in strokovno prepričljivega opravljanja ustavnosodne (in profesorske) funkcije. Ribičič je z njo simbolno sklenil svoje dosedanje ustavnopravno delo.(opomba 3) Med mandatom je počel tisto, kar ustavni sodnik tudi mora početi. Z ločenimi mnenji je javno razgaljal svoje ustavnopravno samorazumevanje in svoj odnos do ustavnosti. Pred javnostjo je s transparentnim komuniciranjem v obliki strokovnih besedil deloval v smeri zagotavljanja legitimnosti svoji ustavnosodni funkciji. Počel je tisto, kar so pred njim vešče počeli že nekateri drugi ustavni sodniki, ki sem jih nekoč označil kot »zlato generacijo«: predvsem (a ne samo) Zupančič, Jambrek, Jerovšek, Krivic in Testen. Tudi njihov prispevek k razvoju slovenske ustavnosti in vladavine prava v vlogi sodnikov ustavnega sodišča je bil enkraten in je vreden podobne knjižne izdaje. In če se zgodovina res ponavlja … Naj bo prizanesljiva do ustavnega sodišča.

Doc. dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem, avtor knjige Ustavna demokracija in vladavina prava (2009) in sourednik prve slovenske revije za ustavno pravo REVUS.

Opombe:

1 Ciril Ribičič: Človekove pravice in ustavna demokracija. (Spremna beseda Boštjan M. Zupančič.) Študentska založba, Ljubljana 2010. 743 strani, z imenskim in stvarnim kazalom.

2 K temu je na predstavitvi svoje knjige na Pravni fakulteti v Ljubljani še dodal: »Je Slovenija parlamentarna ali ustavna demokracija? Oboje. O političnih vprašanjih naj še naprej odločajo za to izvoljeni predstavniki ljudstva. Ne morejo pa dokončno odločati o temeljnih ustavnih vrednotah in varstvu človekovih pravic. Glede tega ima zadnjo besedo ustavno sodišče. Nihče, niti ljudje na referendumu, nima pravice zanikati ustavnih vrednot in kratiti človekovih in manjšinskih pravic. Na tem področju ne smejo veljati zakonitosti načela delitve oblasti. Uresničevanje ustavnih vrednot in varstvo človekovih pravic ne smeta biti odvisna od zavor in ravnovesij, spopadov, kupčkanj in prestižnih bojev med nosilci zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. Tu ustavni sodnik ne nastopa v imenu sodne ali kot del sodne oblasti, temveč je vrhovni arbiter, ki ga zavezujejo le z ustavo vzpostavljene vrednote in človekove pravice.«

3 Prof. Boštjan M. Zupančič je v predgovoru h knjigi med drugim zapisal, da je knjiga zanimivo pričevanje o preklopu iz profesorskega v ustavnosodno snovanje in nazaj. Iz knjige se po njegovem mnenju vidi, da avtor ni težil k temu, da bi s svojimi sedanjimi spoznanji po koncu mandatne dobe ustavnega sodnika popravljal svojo vlogo za nazaj. Hotel je ohraniti do neke mere dokumentarno vrednost pričevanja o tem, kako je deloval na ustavnem sodišču in kako se je pri tem razvijal njegov pogled na poslanstvo ustavnega sodnika.