Prehod med dvema setoma bobnov za Marca ni bil težak, le novo ime - v skladu s pravili bratovščine - je moral izbrati. Tako se je pojavil Marky Ramone in na Road to Ruin že dobrega pol leta kasneje dokazal, da je hitro osvojil vse "one-two-three-four" prvine. Alkohol ga je za dobrih pet let oddaljil od bratovščine. Konec osemdesetih se je vrnil in dočakal slovo z Adios Amigos (1995). Danes velja za bobnarja z najdaljšim stažem pri Ramones, kar dokazuje vpoklic v Dvorano slavnih rokenrola skupaj s Johnnyjem, Tommyjem, Dee Dee-jem in Joejem, originalnim Ramones kvartetom. Že nekaj časa pripravlja svojo zgodbo The Job That Ate My Brain v DVD-obliki ter s projektom Marky Ramone's Blitzkrieg oživlja klasični Ramones program.

Kakšno breme je na plečih poslednjega Ramona ali »last Ramone standing«? Fantje so vam glede na status skupine v antologiji popularne glasbe zapustili veliko breme odgovornosti.

Ne morem govoriti o bremenu, prej o čistem zadovoljstvu. Pomembno je, da pesmi živijo, da njihova usoda ni odvisna od trenutnega razpoloženja ali razgledanosti glasbenih urednikov. Tako se obnavlja tudi zanimanje za skupino Ramones. Kamorkoli pridemo, vidimo, da poslušalci gojijo odnos do Ramones tradicije, saj se poveča prodaja različnih medijev, povezanih z nami, znova dobimo prostor na radiu in v časopisih… No, nisem zadnji, tu je še Tommy Ramone, res pa je, da danes preigrava bluegrass.

Ljudje se spreminjamo. Ko smo »po hitrem postopku« ostali brez Joeja, Dee Dee-ja in Johnnyja, sem se zaobljubil, da bom delo nadaljeval, saj fante dobro razumem, nenazadnje sem z njimi preživel petnajst norih let. Dokler bom zadovoljen z izidom, toliko časa bom igral. Poleg tega je zunaj povsem nova generacija punkrockerjev, ki ji je naše početje všeč. Mnogi izmed njih namreč benda nikoli niso videli v živo, mi pa vemo, kako se stvari streže.

Tommy se je na stara leta očitno vrnil h koreninam, če svobodno interpretiramo dejstvo, da so Ramones začeli v klubu C(ountry) B(lue) G(rass) and B(lues).

Tommy je vedno rad eksperimentiral – tudi zato se je preselil za mešalno mizo, kjer je imel več prostora za oblikovanje zvoka. Ne smemo zavračati ničesar, četudi se ideja punka razume kot negacija vsega popularnega. V glasbi je bilo vedno dovolj praznega prostora, v katerem je bilo mogoče odkrivati izrazne priložnosti. Včasih si moral biti le na pravem mestu ali spoznati pravo osebo v pravem trenutku.

Po pravici povedano, sem vedno hotel bobnati pri Ramones. Ko se je pojavila priložnost, sem jo sprejel z obema rokama. Trezen. S Tommyjem sva prvi dan preigrala in na trak posnela ritem za vse pesmi. Pokazal mi je nekaj prehodov, me opozoril na nekaj trikov, predvsem pa me časovno uskladil z nekaterimi začetnimi udarci. Ujeti je bilo treba začetek skladbe, vse drugo je prišlo spontano. Tisti večer sem vrnil domov in šel ves set še enkrat skozi…

Kaj so na to porekli sosedje?

Ne vem, nihče se ni pritoževal. Tistih nekaj, kar jih je še ostalo, je bilo vajenih hrupa. Sredi sedemdesetih je bil New York hrupno mesto, veliko bolj kot danes, četudi so nekatere četrti ohranile svoj »glasni« sloves.

Lou Reed se z Metal Machine Music torej ni (z)motil.

Nikakor.

Kakšen je vaš intimni razmislek, vezan na dediščino bratovščine Ramones?

Fantje so umrli premladi, zato čutim, da sem dolžan ohranjati njihov spomin. Pesmi so ostale, in to je najbolj pomembno. Na turnejah z drugimi skupinami sem spoznal, da hočejo stari in novi fani še vedno slišati nekatere razvpite Ramones klasike, in ne bi bilo prav, da jim ne bi ustregli. Johnny, Joey in Dee Dee so del nečesa velikega, kar mnogi danes spoznavajo za nazaj. To jih dela velike, v mnogočem nesmrtne. Dolgo jih ni več z nami, pa v bistvu hkrati so. Večkrat so me že vprašali, ali je prav, da »iz druge roke« obujam spomin na nekaj, kar mi ne pripada v celoti. Vem, da mi fantje ne bi zamerili, niti kot skupina niti kot posamezniki. Ne samo zato, ker sem edini ostal v dobrih odnosih z vsakim izmed njih, temveč predvsem zato, ker s(m)o vedno verjeli v svojo glasbo. Ko je ta občutek začel bledeti, smo enostavno rekli »adios, amigos«.

Iz povedanega se da razbrati, da ne bi imeli nič proti sindromu »mačjega pokopališča«. Da bi se fantje vrnili in zaživeli novo življenje.

Čeprav v pesmi pojemo ravno nasprotno, da ne bi bili radi pokopani na mačjem pokopališču, sam ne bi imel nič proti. Seveda je to – tako kot Kingov roman in film – le fantazija. Ne bom povedal nič novega, če bom dejal, da med nami ni bilo vse rožnato, a smo velikokrat znali iti preko, požreti stare zamere in narediti dober album. V studiu smo imeli kemijo, ki je nisem zasledil nikoli prej ne kasneje. To kemijo poskušam vnesti med fante, s katerimi igram danes. Projekt Blitzkrieg na odru funkcionira tako, kot sem si želel, le studijsko še nismo najbolj zreli. Preveč bi bilo nasnemavanj, no, tudi pri Johnnyju smo velikokrat uporabili to tehniko, zavoljo vsega, kar je med snemanjem zaužil, vendar se tako izgubi nekaj avtentičnosti. Ne razumite me narobe, rad imam žive albume in rad igram v živo, vendar si poslušalci najbolj zapomnijo studijske projekte. Šele ko jih ti prepričajo, pridejo preverit, kako skupina zveni v živo.

Zanimivo pri vsem je, da skupini s toliko kultnimi »pridevniki« nikoli ni uspel preboj v tržnem smislu, kar je fenomen preusmerilo v nasprotno smer – razhod.

Ramones smo bili pred časom. To je dejstvo. Svet nas je ujel šele v letih 2001 in 2002, ko je bilo za skupino že prepozno. Ali mi je to v tolažbo? Ne vem. Vem pa, da smo marsikaj naredili, da je punk rock danes takšen, kot je. Mnoge nove skupine danes prihajajo k meni v zaodrje in mi razlagajo, kako so Ramones vplivali na njih, kako so kot mulci preigravali naše skladbe. In to niso samo neznani bendi, temveč Metallica, Green Day, Foo Fighters.

Mogoče je bila naša naloga, da potegnemo karavano naprej in damo zgodovini nove perspektive, ki tržno sicer niso najbolj zanimive, a ohranjajo zveste odjemalce. Bolje je imeti nekaj tisoč zvestih oboževalcev kot milijon fanov, ki se obračajo po vetru. Na vso stvar lahko pogledamo tudi drugače: Ramones smo imeli zelo dobro distribucijo malih plošč, boljšo od vseh bendov, ki danes izdajajo single. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo.

Očitno je bilo v vas nekaj preroka, saj ste že konec sedemdesetih napovedali, kaj se vam bo zgodilo konec ali v začetku novega stoletja…

… in tudi verjeli smo v to. Vsa ta energija, ki se je akumulirala skozi leta, je nekje morala priti ven. Na žalost Joey, Johnny in Dee Dee tega niso dočakali, vsaj ne v tolikšni meri, kot bi morali. Ko smo snemali Joejev samostojni album Don't Worry About Me (2000/01), je počasi prihajalo do vse večjega zanimanja za naš klasični arhiv. Takrat sem mislil, da je vse možno, da se lahko znova zberemo vsaj za kakšno »blitzkrieg« turnejo, da bodo nesporazumi zbledeli, a je smrt prehitro začela kositi med bratovščino. Potem ni imelo nobenega smisla več. Ramones so samo Ramones, vse drugo so »pomožne« izpeljave, tudi projekt, ki ga vodim.

V vaši tržni filozofiji je vseeno najti »ideološki« razkorak, da ne rečemo paradoks. Hoteli ste biti popularni, a ste prave fane pridobili in obdržali ravno zaradi – po vašem krivične – drže na robu.

Zelo dobro vprašanje, na katero težko odgovorim. Ne vem, kaj bi se zgodilo z nami, če bi se prebili v mainstream in postali del kulture, ki ji v bistvu res nismo pripadali. Danes vem, kje smo, in ta položaj mi povsem ustreza. Prepričan sem, da bi bili tudi fantje veseli, ko bi videli, koliko je še vedno zanimanja za njihovo dediščino. Veliko skupin, ki so se »šlepale« na nas, je za hip sicer imelo večji uspeh, niso pa imele kontinuitete, prav tako se jih ne omenja, da bi pustile kakšno sled v popularni kulturi. Če bi naštel vse izraze, s katerimi so nas obsipali, je res neverjetno, da se to ni poznalo na računu, a veliko raje imam(o) tak status, četudi je kakšen dolar manj v žepu.

Vsaj zlata kompilacija Ramones Mania je popravila nekaj teh krivic, četudi bi zaradi vse (o)kultnosti ta lesk prej pričakovali pri Rocket to Russia, It's Alive ali End of the Century.

Če me vprašate, zakaj se je to zgodilo, spet nimam logičnega odgovora. Kljub vsemu to ni bila naša edina zlata plošča, Road to Ruin je postala zlata v treh državah. Potrudil sem se, da se je to zgodilo. Ramones Mania je odlična izbrana kompilacija. Deluje kot nabor malih plošč, kar je zagotovo pripomoglo k uspehu, saj smo bolje kotirali na trgu singlov kot z albumi. Obe mali plošči z End of the Century, Baby, I Love You in Do You Remember Rock 'n' Roll Radio, sta leta 1980 prišli zelo visoko.

Znano je, da so imeli Ramones v predzgodbi kar nekaj težav z bobnarji, tako da se je po neuspelih avdicijah za bobne usedel kar Thomas Erdelyi a.k.a. Tommy Ramone in tam ostal do vašega prihoda.

V bistvu ne gre za nobeno veliko skrivnost – potrebno je veliko koncentracije pri ohranjanju nastavljenega ritma, kjer se nevešč posameznik lahko hitro izgubi. Tako »zanese« ves bend in skladba je uničena. Za mešalno mizo se te pomanjkljivosti še da popraviti, v živo pa ne. Pri Ramones je šlo za živo glasbo, za nastope pred poslušalci, zato odstopanja niso bila mogoča. Tommy je z bendom dihal od samega začetka, ga usmerjal, zato je vedel, kako mora vsa stvar zveneti v končni obliki. Bendu je dal pravo energijo in opravil odlično delo, že če samo poslušate It's Alive. Vendar je bil zapečkar, na turnejah ni dolgo zdržal. Povabilo v Ramones sem takoj sprejel in v bendu bi ostal do konca, če ne bi imel težav z alkoholom. Na srečo je bil to moj edini problem. Richieja Ramona nikoli nisem srečal, zato ne vem, kaj se je v resnici zgodilo, da so me konec osemdesetih znova povabili nazaj. Kolikor sem ujel, se niso razumeli, vendar ko poslušam album Too Tough To Die, lahko rečem, da je fant obvladal svoj posel.

Ali je Marc Steven Bell takrat dobil občutek, da je morda stopil v prevelike čevlje, glede na že doseženi sloves bratovščine?

Takrat ga še niso imeli. Bili so na dobri poti, a statusa, kakršnega smo uživali pozneje ali ga uživamo danes, še nismo imeli. Govorim o zgodnji fazi leta 1978, ko radijske postaje še niso bile prijazne do glasbe tipa Ramones. Drugače je bilo na klubski ravni, tam smo zelo hitro pridobivali poslušalce, vendar to ni bila masa ljudi, ki jo lahko dosežeš preko radijskih valov. Z angažiranjem Phila Spectorja ter malima ploščama I Wanna Be Sedated in Rock and Roll High School se je vse to spremenilo. Povečalo se je zanimanje, dvignila se nam je cena, hkrati pa so se zaprla vrata majhnih klubov, saj smo postali preveliki. Začeli smo se pripravljati na svetovno turnejo. Že naslednje leto smo imeli okoli sto dvajset koncertnih terminov. Preskok v tem kratkem času je bil zelo velik.

Vam je vseeno kdaj žal, da niste povabila prejeli šest mesecev prej, da bi lahko sodelovali pri legendarnih albumih oziroma mejnikih punk rocka Rocket to Russia in It's Alive?

Nikakor ne. Ti dve plošči sta bili namenjeni Tommyju, meni pa Road to Ruin. Kemija na Rocket to Russia je izjemna, sam sem ta trend poskušal nadaljevati. Očitno sem ujel pravi pristop, saj me niso odslovili. Tudi Tommy in Ed Stasium sta bila zadovoljna z mojim bobnanjem. Moj najljubši album pa je Mondo Bizarro.

Joey Ramone je nekoč dejal, da je njegova najljubša plošča Too Tough to Die, torej prva brez vas.

To je res odličen album, ki nima nobene zveze s tem, da sem odšel iz skupine. Kasneje so posneli še dva albuma, ki pa nista dosegla pričakovanj.

V isti sapi je kasneje dodal, da je njegova druga najljubša plošča Brain Drain, torej prva po vaši vrnitvi v skupino.

Lepo, da se je hitro popravil. Po mojem mnenju sta Road to Ruin in Rocket to Russia veliko boljša albuma. Joey je imel rad Brain Drain iz preprostega razloga: zaradi Stephena Kinga in Pet Sematary. Vse te ocene so seveda subjektivne in relativne. Sam Brain Drain nikoli ne bi uvrstil na visoko mesto. Na vsakem albumu se najde nekaj pesmi, moja najljubša je Poison Heart, pa tudi I Don't Want to Grow Up in najbolj preprosta Life's a Gas z Adios Amigos sta mi zelo pri srcu.

Ravno preprostost je bila tista, ki je ustvarila kult Ramones in skupino pripeljala pred vrata pekla. Vemo, da ni težko zakomplicirati stvari, umetnost je povedati preprosto.

Če bi delali načrtno, potem nam ne bi uspelo. Ne vem, kako so fantje razmišljali na začetku, a sem iz kasnejših pogovorov izvedel, da se tudi z mojim prihodom stvari niso bistveno spremenile. Tako in tako smo si bili blizu, tako da kakšno posebno prilagajanje ni bilo potrebno. S časom smo v igri sicer napredovali, dodali kakšen efekt, a na odru je šlo vse po sistemu »one-two-three-four«. Spustili smo se z vajeti in igrali to, v kar smo verjeli. Celo priredbam smo dali nek svoj pečat.

Kdaj ste prvič (za)slišali glasbo svojih bodočih delodajalcev?

S člani skupine smo se srečevali na istih zbirališčih. Takrat sem vedel, da se nekaj kuha med njimi, nisem pa vedel, za kakšno glasbo gre. Vzbujali so vtis, da ne bodo dolgočasni, a dokler jih nisem slišal, nisem vedel. Pri naši zgodbi je zanimivo, da so oni prej slišali mene, mojo prvo skupino Dust, kot jaz njih. Hkrati smo se srečevali med množico na koncertih New York Dolls. To je bil čas, ko smo vsi hodili v CBGB. Kdorkoli je kaj pomenil, je hodil tja.

Odkril ga je Richard Hell. Kmalu smo bili tam vsi: Tom Verlaine, Patti Smith, kmalu zatem še Ramones, Talking Heads, Blondie. V CBGB se je oblikovala nova generacija in hoteli smo biti del nje. Ko sem Ramones prvič videl na odru, so bili daleč od tega, kar so postali kasneje. Bili so neuigrani, površni, a takoj so dali slutiti, da še nismo slišali vsega, česar so sposobni. Njihova glasba in drža sta bili nekaj novega, osvežujočega. To je bil »drive«, ki smo takrat potrebovali.

Na majhnem prostoru še nerazvite scene je bilo gotovo zelo tesno. Kakšni so bili odnosi med prihajajočimi bendi »prazne generacije«?

Bilo je več skupin, med katerimi je bila prisotna naravna tekmovalnost, vendar nikoli preko meje dobrega okusa. Vedeli smo, da če bo uspelo prvemu, bo kmalu na vrsto prišel naslednji. In tako naprej. Za eno mizo sem sedel z Dee Dee-jem, Richardom Hellom, Jerryjem Nolanom in Johnnyjem Thundersom, torej tršo punkovsko linijo, za drugo so sedeli Debbie Harry, Neon Boys, Televison. Vsi vemo, da so Talking Heads prvič nastopili kot predskupina na koncertu Ramones. Mislite, da bi bratovščina to dovolila, če ne bi imela spoštovanja do njih?

Preden ste postali Ramone, ste kot član skupine Richarda Hella »streznili« nastajajočo punkovsko sceno z albumom vseh presežnikov Blank Generation. Ali nam lahko zaupate ozadje te velike zgodbe?

Kot mala plošča je bila pesem Blank Generation posneta že leta 1976. Produciral jo je Craig Leon, producent, ki je zagrešil prvenec Ramones. Album smo najprej posneli v istem studiu, vendar smo ga kasneje predelali v studiih Electric Lady ter zaključili v studiu Radia City. To verzijo tudi poznate. Pri ponovni izdaji je izšlo še nekaj dodatkov, vendar bolj kot zanimivosti. Pravi album kot celota je samo eden. Snemanje je bilo zelo naporno, iz več razlogov. Zbrali smo se ob enajstih zvečer in studia nismo zapustili do šestih zjutraj. Ljudje so že hodili na delo, ko smo se mi majali domov. Na snemanju je bilo namreč zelo zabavno. Bilo je veliko drog in alkohola. Če danes pogledam, gre za album, ki je prepojen z opojnimi substancami.

Redko imamo priložnost govoriti z nekom, ki je bil v studiu s Philom Spectorjem in preživel. Dobro, malce pretiravam, a o Philu krožijo različne (ne)preverjene govorice, ki mu hkrati priznavajo genialnost ter neznosen, oborožen karakter. Kako ste vi doživeli »nevarnega« genija?

Phil nikoli ni nameril pištole v nikogar. To je samo folklora, ki jo je razširil Dee Dee, za katerega pa smo vsi vedeli, da rad pretirava. Res je imel doma pravo malo orožarno, ob sebi vedno oboroženega varnostnika, vendar nikoli ni mahal z orožjem ali meril v koga. Vse te besede lahko potrdi naš prijatelj in producent Ed Stasium, ki je večino časa preživel z nami v studiu. Poudarjam, govorim o izkušnjah, ki smo jih imeli mi z njim. Kakšen cirkus se je šel z drugimi glasbeniki, pa ne vem. S Philom sem ostal dober prijatelj tudi potem, ko je odšel v zapor.

Že nekaj časa spomin na Ramones obujate s projektom Marky Ramone's Blitzkrieg. Kako fani sprejemajo standarde v nekoliko pomlajeni luči?

Če sem iskren, takšnega odziva nisem pričakoval. Na koncerte ne hodijo samo starejši ljudje, marsikje ti starci pridejo s svojimi otroki. Predvidevam, da so oni tisti, ki nam dvigajo število ogledov na Youtubu. Ne zgodi se, da bi bili poslušalci zadovoljni s slišanim, ampak nas vedno kličejo nazaj na oder. Včasih moramo prav pobegniti v garderobo. Igramo glasbo, ki je preživela, četudi so ji mnogi napovedali kratek rok trajanja. Samo zaigramo jo na malce drugačen način.

Zanimivo, da se po razpadu skupine niste preimenovali nazaj v Marca Bella, temveč ste ohranili tržno, bolj prepoznavno ime Marky Ramone. Zakaj?

V tej fazi nimam namena spreminjati imena, pod katerim me najbolj poznajo. Mogoče bi to storil, če bi imel dvajset let, danes pa ne, saj se nima smisla vračati nazaj. Res pa je, da če mi nekdo prinese v podpis album skupine Dust ali Richarda Hella, se podpišem Marc Bell in ne Marky Ramone.