Stališča, da bi mediji morali početi nekaj, kar vsi od njih pričakujejo – da so odgovorni javnosti, da morajo upoštevati raznolikost glasov, ki obstajajo v družbi, da so odprti prostor racionalne javne razprave –, so naivna in iluzorna. Večina medijev je v lasti podjetij, ki jih mimo lastnega dobička ne zanima, kaj razmišljajo in potrebujejo državljani, vsaj ne, dokler lahko prodajajo oglaševalski prostor in služijo denar. Od kod torej izvira to naše naivno prepričanje, da bi morali mediji večino svojega časa in prostora nameniti temam, ki ljudi silijo misliti, ki spodbujajo njihova dejanja in ki jih prisilijo, da se odzovejo na določene teme? Od kod ideja, da bi morali mediji omogočati pogovor, še raje mnogoglasje, da bi morali biti odprt javni prostor, v katerem se srečujejo različno misleči ter se učijo poslušati in potrpežljivo izmenjavati argumente?

Med poslušalci na okrogli mizi je bil tudi meni najljubši slovenski pesnik. Z njegovo poezijo sem vstopala v neznano novega jezika in se naučila ljubiti in spoštovati slovenski jezik. Bil je tiho. Njegova brezglasnost nam kaže, kako se je ta družba odpovedala številnim glasovom, ki bi lahko prinesli odgovor na pomembna vprašanja današnjega časa. Ali to pomeni, da pesnik nima ničesar povedati o krizi, v kateri se nahajamo? Ali je njegova poezija samo strošek za to družbo? Saj jo bere tako malo ljudi in njegovim založnikom ne prinaša veliko denarja.

Namesto teh glasov je medijski prostor prepoln ljudi, ki lahko na vsako temo povejo svoje mnenje, ki so postali profesionalni obvladovalci medijskega pogovora, ki jih vidiš in slišiš vsakič, ko medij odpre določeno temo. Politika? Že vnaprej vemo, kdo jo bo komentiral. En komentator z »leve« in eden z »desne« strani. Abonirani razlagalci nečesa, kar s politiko kot potrpežljivim krmarjenjem skupnega interesa in skupnega dobrega nima nič. Ekonomija? Preden vam napovedo govorce, že veste, kdo bo imel besedo.


Incestuozno razmerje


Da je politika postala zabava, je že dolgo časa jasno. Zato ne preseneča, da predsednik koalicijske stranke in nekdanji minister zmaga v razvedrilni oddaji javne televizije in si prisluži nagrado – potovanje v Egipt. Oddih v eksotičnem kraju pa so mu omogočili gledalci s (plačljivim) klicem. Nagrada za prepričljivost o temah, pri katerih kot politik ni bil uspešen, kot zabavljač pa je. Rumeno in črno novinarstvo proizvaja rumeno in črno politiko.

Slike obupanih ljudi na Haitiju, ki so nekaj časa bili novica dneva, so danes samo ena v nizu katastrof, ki jih dnevno dobivamo na medijskem jedilniku. Medijski sendvič sestavlja rezina katastrofe, nadev je kakšen politični škandal, katerega scenarij je znan, izmenjavajo se samo glavni igralci/ke, zgoraj pa je dodan kakšen dogodek ekscentrične »slavne« osebnosti. Delavci Vegrada, ki stavkajo za plačilo svojega dela, so že postali tretja ali pa četrta novica dneva. Kdo se še spomni delavk Preventa ali pa delavk Mure? Ali se kdo spomni imen in priimkov novodobnih sužnjev, ki so svoja življenja vgradili v nove stanovanjske bloke, ali športne objekte? Slike rudarjev, zatrpanih pod zemljo, in slike pevcev, ki nad zemljo, dobesedno nad njihovimi glavami zbirajo denar za njihove družine. Te strahotne slike ljudskega trpljenja hitro zamenjajo zvoki glasbe, bleščečih prispodob iz sveta slavnih, instantne zabave in hitre potrošnje.

Iskrene besede slovenskega pisatelja, izrečene na isti okrogli mizi, da so se pred dvajsetimi leti motili, ker so mislili, da je dovolj ustanoviti svojo lastno državo in bo demokracija delovala sama od sebe, povedo več kot dovolj. Ustanoviti lastno državo ni bilo dovolj. Mi ljudje (tisti demos iz demokracije) smo prepustili, da o naših življenjih in usodah odloča peščica dobro plačanih varuhov zasebnih političnih in ekonomskih interesov. »Kavbojski kapitalizem« (kot temu pravi pokojna ruska novinarka Ana Politkovska) je prinesel blaginjo peščici in revščino veliki večini ostalih. Mediji pa so bili v vsej tej zgodbi tihi spremljevalci. Samo občasno so ti »psi čuvaji« zalajali, ko so stvari postale tako očitne.

Napaka zadnjih dvajsetih let je bila, da so bili mediji preblizu politiki in obratno. To, da se je civilna družba prelevila v politiko, je še nekako razumljivo. Da so se mediji incestuozno vezali s političnim in ekonomskim interesom, pa ima in bo imelo dolgoročne posledice. Dejstvo, da ljudje ne zaupajo političnim strankam, parlamentu, sodstvu in sindikatom – medijem pa zaupa enako število, kot je tistih, ki jim ne zaupajo –, kaže, v kolikšni meri ta družba potrebuje spremembe. Gre za spremembe vrednot. Ne moralnih vrednot, ki jih zagovarja konservativna politika, temveč političnih vrednot, ki bi jih v svoj bran morala vzeti progresivna politika. Svoboda izražanja, svoboda medijev, solidarnost, enakopravnost, enakost, strpnost v komunikaciji, spoštovanje drugačnosti, poštenost. Trenutno v tem boju za spremembe mediji niso koalicijski partner.

Znani ameriški raziskovalec medijev in časopisni analitik Paul Starr v besedilu z naslovom Goodbye to the Age of Newspaper (Hello to a New Era of Corruption), objavljenim leta 2009 v časopisu The New Republic, ugotavlja, da se obdobje vladavine tiskanih medijev končuje, čaka pa nas obdobje korupcije. Novičarska funkcija, pravi Starr, ni edino, kar so nam v stoletjih svojega delovanja ponujali mediji. Njihova temeljna funkcija je bila, da so državljanom in državljankam dali na voljo učinkovita sredstva nadzora nad delovanjem države in njenih institucij. Ta funkcija je danes ogrožena. Medijski posel, ki je globoko prepreden z interesi kapitala, je v krizi. Njegovo reševanje pa je povezano s temelji delovanja demokratičnega sistema. Kdo še ima moč (in odgovornost), da deluje v javnem interesu, če so nadzorniki korupcije tudi sami korumpirani, se sprašuje Starr. In to je verjetno ključno vprašanje bodočih javnih razprav o prihodnosti medijev – ne zaradi krize industrije, ampak zaradi krize zaupanja.


Medije je treba vrniti v javno sfero


Drugačno razmišljanje zahteva tudi drugačen govor, pravi George Lakoff v knjigi Don't think of an elephant (2004). Če dejansko želiš nekaj spremeniti, moraš tudi sam postati sprememba. Premislimo o naslednjem miselnem preizkusu: Ne razmišljajte o slonu! V nobenem primeru ne mislite na slona. O čem premišljujete? Nova progresivna demokratična politika potrebuje nove okvire za svoje programe. O spremembah ni več mogoče govoriti tako, da se sklicujemo na obstoječe okvire razumevanja javnih vprašanj. Če to apliciramo na medije, potem progresivna politika ne bo govorila o uravnoteženju ali uravnovešenju medijskega prostora, ne bo govorila o državni pomoči, javnem interesu kot ekonomski kategoriji ali o svobodi izražanja kot pravici medijskega lastnika.

Progresivna politika bo postavila nove okvire javne razprave. Govorila bo o tem, da je za demokratično politiko treba zagotoviti odprt javni prostor razprave, da je treba podpreti tiste informacijsko-komunikacijske projekte, ki skrbijo za javno dobro in niso zavezani nobenemu parcialnemu interesu. Da je svoboda izražanja temeljna človekova pravica, zato je treba vsakemu posamezniku/ici v tej družbi zagotoviti brezplačen dostop do širokopasovnega interneta, razgaliti povezave med politiko, oglaševalci in medijskimi lastniki, razkriti, kdo je privatiziral medije (pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno), vrniti ljudem pravico do (so)uporabe radiofrekvenčnega spektra in podeliti državljanom pravico, da sami financirajo javni interes na področju medijev.

Treba je, skratka, denacionalizirati in depolitizirati javni komunikacijski prostor in medije vrniti v javno sfero.

Po dvajsetih letih je sedanji (vsaj kar se časopisov tiče) slovenski medijski prostor mogoče opisati s sceno iz znane BBC-jeve nanizanke Yes, Prime Minister, v kateri predsednik vlade svojemu šefu kabineta razlaga, kdo bere kateri časopis.

Dnevnik berejo tisti, ki mislijo, da vodijo državo;
Mladino berejo tisti, ki mislijo, da bi morali voditi državo;
Delo berejo tisti, ki dejansko vodijo državo;
Večer berejo tisti, ki vodijo državo in živijo na severovzhodu Slovenije;
Lady berejo žene tistih, ki vodijo državo;
Finance berejo tisti, ki imajo v lasti državo;
Reporter berejo tisti, ki mislijo, da države nihče ne vodi in potrebuje vodjo;
Demokracijo berejo tisti, ki mislijo, da državo vodijo skrivne organizacije.
Bralcem Slovenskih novic pa je vseeno, kdo vodi državo, dokler je to, kar počne, škandalozno.