Celo dolgoletno aktivno ukvarjanje s politiko je bilo za tukajšnje prebivalce manjša sramota kot veliko bogastvo in starši narkomanov, pedofilov in družinskih nasilnežev so se pogosto tolažili z mislijo, da njihovi otroci vsaj ne slišijo na ime Igor Lah ali Darko Horvat.

Razumi, kdor more, a v Sloveniji je bilo od nekdaj bolje biti Žana kot pa bognedaj Alenka Žnidaršič Kranjc. In na Roka Kosmača so bili starši bržkone bolj odkrito ponosni kot pa na Mirka Tuša. Še več, prepričan sem celo, da so bile mnoge matere, katerih otrok je še drugič ponavljal tretji razred osnovne šole, po tihem zadovoljne zaradi končno prepričljivega dokaza, da ne vzgajajo novega Joca Pečečnika. Gospod in gospa Pečečnik se namreč po njihovem mnenju že dolga leta tolčeta po glavi in sprašujeta, kaj za vraga sta storila narobe, da je njun sin tako zelo zabredel, da se do konca življenja ne bo več pobral in vsaj začasno presegel limita na tekočem računu tako kot vsi normalni ljudje.

Zaradi vsega tega niti ni tako zelo čudno, da so tukajšnji premožneži počeli vse živo, da bi njihovo premoženje ostalo javnosti nerazkrito, in da so v ta »plemeniti namen« denarčke skrbno skrivali v davčnih oazah od Nizozemskih Antilov do Luksemburga ali jih kako drugače prelivali iz votlega v prazno ter na vse možne legalne in manj legalne načine skrbeli za zaščito svojega dobrega imena. Nekaterim je to dolga leta celo tako dobro uspevalo, da jih kljub zajetnemu premoženju niso nikdar uvrstili med stoterico zidarjev in racmanov, medtem ko drugi le niso bili te sreče in so se zaradi svoje neiznajdljivosti ali česa drugega vsakič znova znašli na najdaljšem domačem zidu sramu, kjer so se potem proti svoji volji nastavljali dvema milijonoma poklicnih zasmehovalcev.

A pogled na najnovejšo lestvico najbogatejših Slovencev vliva upanje, da bi se situacija po zaslugi naše drage recesije v prihodnje vendarle lahko malce spremenila. V teh kriznih časih se namreč zdi, da v Sloveniji ni več tako preprosto biti bogat, saj podatki kažejo, da morajo skoraj vsi novouvrščeni podpalcarji za svoj denar trdo delati, kar je bilo še pred leti bolj izjema kot pravilo. Še več, novopečeni bogataš mora po novem o tem, kar dela, celo nekaj vedeti, nemalokrat pa mora biti tudi izviren, spreten in vztrajen. Kot vse kaže, so nepovratno minili časi potrošniških kreditov, vse manj je menedžerskih (p)odkupov in parabančne igre so že skoraj končane. Nekaj večnih privatizacijskih in certifikatskih osumljencev se sicer še nahaja visoko na lestvici in bodo tam verjetno ostali tudi v prihodnje, a vseeno nas lahko veseli, da je teh pravočasnikov kot tudi raznoraznih borznih posrečnikov iz leta v leto manj in da je marsikdo med njimi letos gladko izpadel iz prve jakostne skupine.

Časi se torej nedvomno spreminjajo in lepo je videti, da ne le za reveže. Prepričanje, da je med našo ekonomsko elito po novem manj napuha, manj samoumevnosti, manj neznosne lahkosti notranjega informiranja in manj vsemogočnosti, bo njenemu ugledu med zavistnimi neelitneži zagotovo vsaj malce koristilo, in če nekoč preživimo tole recesijo ter se uspešno prebijemo čez mainstream in alternativne protirecesijske reforme, bomo morda prišli do zaključka, da je bilo obdobje vsesplošne krize za naše gospodarstvo eno najbolj pomembnih v zgodovini. Kdo ve, morda bomo naposled dočakali celo dan, ko ne bo več sramota biti Matjaž Gantar, in bomo ta dan razglasili za državni praznik, ki mu bomo morebiti rekli kar dan recesije.

In morda se bomo prav zaradi globalne finančne krize in njenih nezanemarljivih pozitivnih učinkov enkrat za vselej prenehali sramovati celega kupa uspešnih ljudi, zaradi peščice omembe nevrednih prefriganih šalabajzerjev. Morda v prihodnje celo vselej alarmantno dejstvo, da je nekomu uspelo zaslužiti lepo vsoto denarja, tega človeka ne bo več avtomatično okvalificiralo za oboroženega roparja naše družbene blaginje, ki ga je treba ob prvi priložnosti živega vreči v lonec vrelega ričeta na gasilski veselici, temveč bo to nekaj povedalo tudi o njegovi izjemni sposobnosti.

Prav lahko se tudi zgodi, da se zaradi tega marsikateri prikriti slovenski bogataš jutri opogumi celo do te mere, da bo svoj denar s Kajmanskih otokov prenesel na varčevalni račun Ljubljanske banke, ga pred očmi javnosti vložil v Perutnino Ptuj in si na svoje ime kupil pol Blejskega otoka. In morda kdo izmed teh nesrečnežev naposled celo »izstopi« iz svoje utesnjujoče vloge skromnega srednjerazrednega garača ter se odloči za javno razkritje svojega pravega jaza v oddaji MTV Adria Cribs.

Kdo ve, a morda bo res nekega lepega dne nekomu pred širno Slovenijo uspelo odpreti svoje veliko srce in še večjo denarnico ter tukajšnji nestrpni raji jasno in glasno zabrusiti: »Dragi moji sodržavljani, ponosen sem, da sem bogat!«