Postopkovni roki za arbitražo v meddržavnem mejnem sporu bodo namreč začeli teči, ko bo Hrvaška podpisala pristopno pogodbo z EU, za razsodbo pa naj bi arbitri potrebovali od dve do tri leta.

Vsekakor je bil sprejem arbitražnega sporazuma na junijskem referendumu velik uspeh Pahorjeve vlade, ki pa ga vendarle ni mogoče razumeti kot podporo ali celo zaupnico vladi oziroma premierju Pahorju, kar jasno kažejo tudi javnomnenjske raziskave. Volilci so na referendumu pokazali predvsem, da imajo dovolj neuspešnega reševanja mejnega vprašanja, ki ga državi sami nista sposobni rešiti, in tudi, da imajo dovolj populističnih nacionalističnih zahtev v slogu priključitve Savudrije Sloveniji ali celo groženj o uporabi specialcev.

Sicer pa bi dve leti Pahorjeve vlade lahko označili kot leti afer in koalicijskih kriz, protestov in stavk, izrednih sej parlamenta, ustanavljanja parlamentarnih preiskovalnih komisij...

Segrevanje žabe

Prvim resnim grožnjam z odhodom iz koalicije smo bili priče že po nekaj mesecih Pahorjeve vlade. Reprogramiranje posojila NLB Infondu Holdingu - po predhodnem razburjenju zaradi (načina) imenovanja LDS-ovega Draška Veselinoviča na čelo največje slovenske banke - je tako vznemirilo stranko Zares, da je zahtevala resno ukrepanje vlade, sicer bo zapustila koalicijske vrste. S sprejemom precej ostrega stališča vlade do tako imenovanih tajkunskih kreditov se je razburjenje v Zares poleglo, z upoštevanjem nekaterih pripomb LDS pri stališču vlade o vodstvu NLB pa so omilili razburjenje v tej najmanjši vladni stranki.

Se je pa razburjenje v LDS toliko bolj razvnelo leto dni kasneje. Tedaj namreč premierja Boruta Pahorja niso prepričali argumenti pravosodnega ministra Aleša Zalarja, da je treba generalno državno tožilko zaradi vmešavanja v konkretno operativno delo tožilskega policista, ki se je ukvarjal z zadevo Baričevič, zamenjati. Kar je bilo po vseh zaostritvah med Brezigarjevo in Zalarjem mogoče razumeti kot nezaupnico pravosodnemu ministru. Na koncu se je LDS odločila, da ostane v koaliciji. Zgodba z Barbaro Brezigar se s tem ni končala in se nadaljuje tudi ob zadnjem vsaj nenavadnem vpogledu vodje oddelka za državnotožilski strokovni nadzor Sanje Javor Pajenk v spis v zadevi Patria. Kot je znano, je obtožni predlog v tej zadevi vložen tudi zoper prvaka SDS Janeza Janšo.

V Zares in LDS kakšnih glasnejših razmišljanj o odhodu iz koalicije že nekaj časa ni več slišati. Pa ne zato, ker bi bili z delom vlade oziroma njenega premierja bolj zadovoljni, pač pa sta stranki dosegli nekakšno fazo "sprijaznjenja". Tako v krogih Zares svoj sedanji položaj ponazarjajo z žabo: če vržeš žabo v vrelo vodo, bo skočila, če jo daš v toplo vodo in počasi segrevaš, otopi. Razlog za "otopitev" LDS in Zares je nedvomno tudi ta, da strankama javnomnenjske raziskave ne kažejo dobro. Volilci pa tistih, ki zapuščajo vlado ali rovarijo znotraj nje, praviloma na naslednjih volitvah ne nagradijo; če se stranka že tako giblje na robu vstopa v parlament, bi bilo takšno ravnanje še toliko večje tveganje. Šibkost koalicijskih partneric torej premierju Pahorju povzroča manj koalicijskih težav - tako v LDS kot Zares so tudi prepričani, da pri ustvarjanju oziroma razpihovanju afer na njihov račun Pahor ni imel nepomembne vloge.

Zaresne napake

Stranki Zares so ustanovitvene zvezde dobro kazale, a jo je na politično obrobje pahnila Golobičeva zatajitev lastniškega deleža v podjetju Ultra. Golobičev greh je bil toliko težji, ker je Zares glasno izpostavljala načelnost nove politične poti, pa tudi, ker so se razkrile šibke točke Golobičevega delovanja v ospredju strankarske politike. Golobič je namreč veljal za "šahista v politiki", za stratega, ki si tako osnovnošolskih napak ne bi smel privoščiti. Kljub aferi Ultra je Golobič nadaljeval svojo politično pot. In če je tedaj v stranki prevladovalo mnenje, da bo njegovo ravnanje hitro pozabljeno in bo stranka zopet pridobila, postajajo vse glasnejši dvomi, ali je bila takratna odločitev pravilna. Njegovo zgodbo na tak ali drugačen način v svojih nastopih redno obuja ne samo opozicija, ampak tudi del koalicije. Tako je podmladek SD (vsekakor ne brez povezave z določenimi lobiji in vplivnejšimi posamezniki v stranki) ocenil, da v resnici vlado vodi prvak Zares. S tem pa je podmladek izrekel tudi nezaupnico premierju Pahorju. Pri tem ne gre spregledati povezave s še eno, tako rekoč istočasno zgodbo - afero Dimic. Simono Dimic so s položaja šefinje Pahorjevega kabineta "odnesle" domnevne nepravilnosti pri nakupu in obnovi hiše v Murglah, že dolgo je bila deležna tudi resnih očitkov o kadrovanju in dodeljevanju poslov po prijateljskih linijah. A so mnogi prepričani, da je šlo pri zadnji aferi predvsem za sporočilo različnih lobijev znotraj in blizu SD premierju Pahorju, naj vendarle v večji meri upošteva njihove interese.

Afera, ki je pomembno zaznamovala delo vlade in obremenila odnose v koaliciji, je bila tudi afera bulmastifi. Odprla je namreč vprašanje izigravanja zakonodaje zaradi interesov vplivnih posameznikov, pa tudi vprašanje obstoja neformalnih socialnih omrežij in njihovega vpliva na delovanje države. Afera je imela tudi kadrovske posledice. Proti ministru Pogačniku sta namreč stranki SLS in SDS vložili interpelacijo, ko pa je Pogačnika zaradi suma nezakonitega dogovarjanja s poslancema SNS Zmagom Jelinčičem in Srečkom Prijateljem doletela še policijska preiskava, je minister odstopil.

Ministrski odhodi

Poleg Pogačnika so ministrsko mesto zapustili še trije ministri in ena ministrica Pahorjeve vlade. Prva se je za odstop odločila ministrica za lokalno samoupravo Zlata Ploštajner in vodenje službe prepustila "nekomu, ki ima več moči, tako z zdravstvene kot tudi s politične plati". Uradno zdravstveni razlogi, neuradno pa predvsem za premierja (in nekatere lobije) nesprejemljiva zdravstvena reforma, so pripeljali do odhoda zdravstvenega ministra Boruta Miklavčiča. Potem ko je izstopil iz stranke Zares, je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik zapustil tudi vlado, kot razlog pa navedel, da njegovo nadaljnje delo v ministrski ekipi skupaj z ministrom Gregorjem Golobičem ni več mogoče.

Ministra za okolje Karla Erjavca so odnesli odpadki, točneje to, da ni popravil napak, ki jih je računsko sodišče očitalo že njegovemu predhodniku Janezu Podobniku. Nedvomno je bila zamenjava Erjavca najbolj odmevna ministrska zamenjava v tem mandatu. Ne le da se je ta odhodu do zadnjega upiral, ker je šlo za predsednika koalicijske stranke, je zamenjava vzpodbudila tudi nekatere grožnje z odhodom DeSUS iz koalicije.

Če bo opozicija nadaljevala dosedanjo prakso vlaganja interpelacij, lahko čez tri mesece pričakujemo novo, tretjo interpelacijo o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve. Obe dosedanji interpelaciji proti Katarini Kresal namreč nosita datum 23. februar (prva leta 2009, druga 2010). Obeh se je ministrica sicer uspešno obranila, je pa druga interpelacija za Kresalovo izzvenela precej bolj neprijetno. Iz prve interpelacije, ki se je nanašala na izpolnitev odločbe ustavnega sodišča glede izdajanja odločb izbrisanim, je namreč Katarina Kresal izšla kot nesporna zmagovalka. Nedvomno je bil projekt vsaj delne poprave krivic izbrisanim eden od pomembnih dosežkov te vlade.

Partnerstvo za skupno prihodnost

Druga interpelacija je bila za Kresalovo precej bolj obremenjujoča, dvomi o gospodarnosti najema stavbe na Dimičevi ulici za nacionalni preiskovalni urad so namreč ostali tudi v delu koalicije. Te dni SDS spet zahteva odstop Kresalove zaradi domnevnega konflikta interesov pri preiskavi spornih poslov Vegrada. A bo očitno interpelacija prej doletela njenega strankarskega kolega, pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Opozicijsko SDS je tako zelo vznemirila kandidatura Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča, da je o njegovem domnevno spornem ravnanju obvestila celo tuje diplomate pri nas.

Tretje leto mandata vlade Boruta Pahorja bo nedvomno zelo naporno leto, saj so pred Pahorjevo ekipo ključne reforme, za katere Pahor nima popolnega soglasja niti v koalicijskih vrstah. Tako na primer prvak DeSUS Karl Erjavec vztrajno ponavlja, da v primeru zamrznitve pokojnin DeSUS ne bo podprl niti proračuna za leti 2011 in 2012 niti pokojninske reforme. Zaradi "neposluha za upokojence" DeSUS sicer ne namerava zapustiti koalicije, Pahor pa naj bi Erjavcu že dal vedeti, da v primeru, če bo DeSUS glasoval proti, stranke upokojencev v vladi ne potrebuje. Kljub temu ni pričakovati, da bi Pahor stranko upokojencev kar tako izgnal iz vlade. Glede na zgodovino groženj in odločanja DeSUS pa je še večja verjetnost, da bo stranka vse do glasovanja vztrajala pri svojem odločnem stališču, pri glasovanju pa, če bo potrebno, vsaj z odsotnostjo prispevala k sprejemu zakonov. DeSUS kot nekakšen sindikat upokojencev si opozicijsko držo pač težko privošči, poleg tega je njegova moč v koaliciji po odhodu dveh poslancev znatno manjša.

Opozicija že napoveduje številne referendume. Zato je Pahor vse parlamentarne stranke povabil za skupno mizo, za katero naj bi se dogovorili, ali v slovenski politiki obstaja pripravljenost na reforme, ki naj bi Slovenijo pripeljale na voz najbolj razvitih držav EU. Premier ne pričakuje, da bo opozicija reforme podprla, pač pa, da bo razumela, zakaj jih vlada predlaga, in da njihovega sprejema ne bo ovirala bolj, kot je običajno. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali gre za nekakšen nov poskus oživljanja v začetku lanskega leta propadlega partnerstva z opozicijo. Pahor je namreč prvih nekaj mesecev svojega mandata gradil na sodelovanju z opozicijo, zlasti z največjo opozicijsko stranko SDS. Do prve resne preizkušnje Pahorjevega zaupanja pa je prišlo že v začetku lanskega leta. Ko je namreč državni zbor zavrnil sprejem zaključnega računa proračuna za leto 2007, poslanci SDS niso hoteli sodelovati pri glasovanju o ratifikaciji vstopa Hrvaške in Albanije v zvezo Nato.

Če so se v začetku tega leta pojavljali dvomi, ali bo koalicija zdržala do konca mandata oziroma celo do konca letošnjega leta, postaja vse verjetneje, da bo sedanja koalicija dokončala svoj mandat. Nenazadnje si nihče ne želi stopiti na Pahorjevo mesto, predčasne volitve pa so glede na našo zakonodajo tako rekoč misija nemogoče. Morda pa je ob slabenju manjših koalicijskih partnerjev, kot sta Zares in LDS, ki spominja na slabenje koalicijskih partnerjev v prejšnji, Janševi vladi, Pahorjev poskus oživljanja partnerstva z Janšo vendarle mogoče razumeti tudi kot nekakšno tipanje terena za morebitno povolilno veliko koalicijo.