Mogoče malo bolj po starem, ne ravno najmodernejše stanovanje. Gobelini na stenah. Križec na steni, menda od pokojne babice, verni niso, a žena ne pusti sneti. V predsobi ob strani bicikel, ker v naselju kradejo.

Potem pa prvi znaki digitalne tehnologije. V kuhinji pri vratih je na steno pričvrščen internetni modem, tam zato, ker je blizu stopnišča in se monterjem ni splačalo polagati kabla po stanovanju. Pod modemom v kotu na kuhinjskem pultu eden tistih plastičnih brezžičnih telefonov s stotimi funkcijami in spomini, ki se ga uporablja, kadar je treba klicat na kako nemobilno številko, na občino recimo ali kaj podobnega. Sem rekel brezžični telefon? Ja, ko se pogovarjaš, lahko šetaš po stanovanju, zato pa ima sprejemno-polnilna postaja kar dve žici. Prva je za štrom, druga za telefonski signal, direkt v T-2 ali SiOL ali kaj-že-imajo modem. Če pustiš telefon ležati na mizi, si okregan, ker se baterija koj sprazni, je že stara, daj ga nazaj v ležišče. Na koncu štrom kabla seveda ena tistih plastičnih črnih kock, ki jo je treba mičkeno na silo zariniti v stenski vtič, ker je zraven že zatlačena ena za namizni radio in sta obe za milimeter preširoki.

Na tleh pod (samo) dvojno vtičnico leži polnilec enega od družinskih mobilcev. Svoje vtičnice nima, ko nokia zahteva svoje, je treba odklopit radio. So imeli podaljšek/razdelilec, a je zdaj v dnevni sobi. (O situaciji tam čez odstavek ali dva.)

Na kuhinjski mizi prenosni računalnik, žena prestopi tri kable, da se rokujeva. Eden je za štrom do prenosnika, eden za mrežo direkt v modem. (»Sin je ravno skočil do soseda po igrice, ne smemo se dotikat, ker downloada torrente.«) Brezžični internet imajo, ampak do otroške sobe slabo vleče, dol pada, kadar se toči. Fant si je v kuhinji naredil mini kotiček, v prenosnik je priklopljen USB hub, nanj miška, fotoaparat in dodaten zunanji disk. Vem, ha, zmanjkalo mu je prostora na notranjem, bežen ošvrk zaslona razkrije vsaj ducat nekajgigabajtnih odprtih torrentov. Nad hardverom (skrivaj) dvignem nos, odobravam pa mulčev izbor softvera. Odprta koda. Kuuul.

Na mizi dnevne sobe so štirje daljinci. Na tleh zvitek kablov z dvema konzolama za playstation. Nad velikim LCD-televizorjem tri police s knjigami (vmes kak meter tistih starih rdečih usnjenih zbranih del), ena polica VHS-kaset in ena polica DVD-jev, večinoma otroških in tistih priloženih časopisom. Dva bluray diska, kupljena na isti dan kot PS2 in pet, šest igric v originalnih ovitkih. Nobenih cedejev, ti so v otroški sobi, razlaga glava družine. Koliko, vprašam? Kakih tristo. Če hočem videt vinilke, morava pa v klet, jih ima, »ugani, koliko? Tisoč dvesto!« V klet nočem, ga poznam, spet bo božal tiste plate. Mogoče spet hotel priklopit starega thorensa z moving-coil iglo.

Prvi daljinec v dnevni sobi ukazuje televizorju, z njim se menjajo kanali. Ampak ne kanali za teve programe (ti imajo poseben daljinec), le vhodi DVD-predvajalnika, playstationa in internetnega teve modema, ker je televizija po novem digitalna in jo nudijo kar internetni ponudniki. Še lansko leto so bili priklopljeni na kabel, pa so potem z novim televizorjem naročili še trojčka in odpovedali kabel. Slika je pa zdaj slabša, raztegnjena in se rada kocka. Tako da imajo zdaj dodaten daljinec za preklapljat programe. Menda se da tudi snemat televizijski program in kupovat oddaje, ampak je prekomplicirano. Sin zna naštimat.

Tretji in četrti daljinec sta za DVD-predvajalnik in šestkanalni ojačevalnik za prostorski filmski zvok. Kabla do dveh satelitskih zvočnikov je nekdo potegnil kar čez parket in pod preprogo v drug kot sobe, se ju čuti pod nogami. Subwoofer imajo izklopljen, ker zvečer preveč bobni, je pa priročen za odlagat DVD-je. Lep vijugast kupček se jih je nabralo, na vrhu pa jih je vsaj ducat zapečenih, brez ovitkov in z naslovi, zapisanimi s flomastrom. Vidim, da so na policah filmi zloženi po abecedi v nekakšnem obupnem poskusu organiziranosti. V omarici pod tevejem opazim star VHS-predvajalnik, zaprašen, ugasnjen. Zraven še en daljinec, številka pet, tudi zaprašen.

Zvok je poseben problem, ne samo zaradi manka basovske globine. Če recimo zazvoni mobitel in je treba stišat film, se začne najprej iskanje pravega daljinca, preden se pogovor lahko začne. Ker če se film vrti na nacionalki, je pravi tisti daljinec od teve vmesnika (trojček, remember?), če pa gledamo DVD, je treba poseči po tistem od feršterkerije. Ker je DVD-predvajalnik zadaj posebej zvezan preko optičnega kabla na šest kanalov.

Za bluray film v visoki ločljivosti na playstationu je pa itak treba poklicat sina, da pride preklopit kable. Če kdaj gledajo digitalne fotografije na tistem čudovito velikem ekranu, raje nisem vprašal.

Takle mamo.