To je bilo le nekaj iztočnic na okrogli mizi z naslovom Vojska in krasni novi svet - vojska včeraj, danes, jutri, ki je odprla nov ciklus pogovorov pod skupnim naslovom Razumeti Slovenijo, razumeti svet. Okrogle mize v klubu CD prirejata Cankarjev dom in uredništvo Dnevnika.

Slovenska vojska je danes sposobna delovati v okviru Evropske unije, v okolju Nata, za kar je dokaz vojaška vaja na Počku, ki se je zgodila prav na dan pogovora, je odzivna ter visoko specializirana, je uvodoma pojasnil sekretar na ministrstvu za obrambo Uroš Krek ključne točke resolucije o splošnem in dolgoročnem razvoju in opremljanju Slovenske vojske, ki je bila pred kratkim na tnalu v državnem zboru.

V prihodnosti pa bo Slovenska vojska dvonamenska, usposobljena tako za zagotavljanje nacionalne varnosti kot za delovanje v mednarodnem okolju ter seveda na področju civilne zaščite in reševanja. Dokument predvideva, da bo imela do leta 2025 10.000 pripadnikov (leta 2000 je štela 76.000 pripadnikov), iz njega pa tudi izhaja, da so bile ambicije iz leta 2004 na področju opremljanja realizirane le do ene tretjine. Ključni problem je seveda financiranje, ki postaja s finančno krizo le še bolj pereče. Temeljno vprašanje po mnenju državnega sekretarja, ki si ga bomo morali zastaviti, pa je, ali gradimo vojsko za delovanje danes, torej za operacije, v katerih trenutno sodelujemo, ali za prihodnost. Smiselno bi bilo loviti ravnotežje, vendar trenutno lahko gradimo le za nekaj let naprej. Odgovor na vprašanje, kakšno vojsko bomo imeli v prihodnosti, je preprost: takšno, kot si jo je država sposobna zagotoviti.

Zakaj smo v Afganistanu?

Moderator pogovora, Dnevnikov novinar Domen Caharijas, je opozoril na zanimivo dejstvo, da se je o resoluciji o splošnem in dolgoročnem razvoju in opremljanju Slovenske vojske do leta 2025 prvič v samostojni Sloveniji zgodila politična, strokovna in javna debata. Razloge za to vidi obramboslovec dr. Klemen Grošelj v večjem zanimanju za vojsko, glede na to pač, da je prisotna v Afganistanu. Prav Afganistan bo njegovem mnenju pomenil mejnik v razvoju Slovenske vojske. Opozoril je na problematičnost idejne zasnove razvoja, ki sloni na podmeni, da bo zahodni svet, katerega del smo, diktiral tempo razvoja tudi v prihodnosti. Zahod po njegovem mnenju nima za to niti materialnih niti demografskih potencialov. Pri tem je izpostavil vzpon Kitajske, ki bo prinesel obrat v strategiji Nata od ofenzivne k bistveno bolj defenzivni politiki. Opozoril je tudi na tradicionalno povezavo med Francijo, Nemčijo in Rusijo, kjer se je vedno pisala evropska zgodovina in bo v prihodnosti nedvomno spet zelo pomembna. Prej ali slej se ji bo pridružila tudi Velika Britanija, kar lahko seveda močno vpliva na odnose med ZDA in Evropo. Zato ključno napako razvojnih dokumentov v Sloveniji vidi v predpostavki, iz katere izhaja, da bomo sposobni zaznati spremembe v zunanjem varnostnem okolju. Zgodovina namreč uči drugače.

Ervin Hladnik-Milharčič, kolumnist in novinar Dnevnika, se je na drugi strani vprašal, kaj naj bi te resolucije in drugi papirji pomenili našim vojakom na misiji v tujini. Vojaki na misiji na Kosovu ali v Bosni si po njegovem mnenju na to vprašanje še lahko smiselno odgovorijo, bistveno bolj zapleten pa je odgovor tistih, ki so bili ali so na misiji v Iraku ali v Afganistanu. Obramba človekovih pravic po njegovem mnenju ne zadostuje. Še manj pojasnilo, da Slovenija s prisotnostjo svoje vojske v Afganistanu izpolnjuje na referendumu sprejete obveznosti do zaveznikov. Pojasnilo v uradniški govorici, preneseno s srečanja zunanjih ministrov v okviru Nata, enostavno ni dovolj.

Glede prisotnosti Slovenske vojske v Afganistanu je Grošelj opozoril, da je delovanje vojske le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi in da ključnih odgovorov, ki so politične narave, v tej zgodbi preprosto ni. Ni jasno, kakšna sta cilj in namen zahodnih sil. Najprej je bila recimo uradna razlaga boj proti talibanom oziroma boj proti terorizmu, ki se je spremenil v boj za demokracijo, potem se je zgodil Irak, ki je nase pritegnil vso pozornost, in to v času, kot je opozoril Grošelj, ko bi bilo v Afganistanu morda mogoče do neke mere stvari urediti. Zdaj je Irak stabiliziran, recept pa poskušajo prenesti še na Afganistan, vendar problema nista primerljiva. Lokalne specifike v Afganistanu onemogočajo predajo varnostnih nalog policijskim silam, saj je policija preveč skorumpirana. Obvladujejo jo lokalni gospodarji vojne, zato je Grošelj izrazil zaskrbljujočo možnost, da z usposabljanjem afganistanske vojske Zahod ustvarja le dodatno silo za konflikte, ki so zelo verjetni po umiku zahodnih sil. Tudi Ervin Hladnik-Milharčič je ponovno izpostavil odsotnost jasnega odgovora, kaj pravzaprav počnemo v Afganistanu.

Naravne nesreče niso stvar vojske

Glede vprašanja povezave civilne zaščite in reševanja ter vojske je Grošelj opozoril na primere iz tujine, kjer to rešujejo s sistemom kriznega upravljanja. Tam ni pomembno, iz katerega sektorja ali iz katere države prihaja neka zmogljivost, ampak je prioriteta, da so zmogljivosti na voljo in da ne prihaja do podvajanj. Pri nas so te dejavnosti razpršene med različnimi resorji, razdeljenost pa se nadaljuje celo znotraj posameznih ministrstev. Izrazil je zaskrbljenost, ker smo celotno področje zaščite in reševanja prevalili na ramena gasilcev, ki so postali nekakšna splošno tehnična reševalna služba. Potrebne so reforme, ki pa jih ne izpeljemo. Vprašal se je tudi, zakaj ne bi na področju civilne zaščite in reševanja uporabili nekoga, ki je vrhunsko usposobljen in ki ga država že plačuje. Po njegovem mnenju moramo uporabiti tisto, kar imamo in kar je najboljše, to pa so vrhunsko usposobljeni vojaki. Če to ne zadostuje, je treba razmišljati naprej.

Civilna zaščita ni vojska in naravne nesreče niso stvar vojske, je nasprotno prepričan Ervin Hladnik-Milharčič. Ob tem je izrazil še skrb nad naraščajočim prezirom do vojske. Ne samo v javnem mnenju, ampak tudi na institucionalni ravni. Opozoril je na ideološko podhranjenost in dodal, da se zaveze zastavi ne more vzpostaviti s pogodbo. Definiranje misij, v katerih se sodeluje v vojni, je treba ločiti od sodelovanja v mirovnih operacijah in jih ne gre mešati z delovanjem civilne zaščite med naravnimi nesrečami, kjer sodelujejo tudi vojaki.

Grošelj prezira do vojske v domačem prostoru ne zaznava, vidi pa razkorak med vojsko, ki je branila nacionalno ozemlje, in vojsko, ki je sodelovala v mednarodnih operacijah. Kar se ideologije tiče, je prepričan, da je treba poudarjati nacionalno obrambo, medtem ko se zdaj vse prevečkrat izpostavlja sodelovanje v mednarodnih operacijah. V kontekstu operacije v Afganistanu vidi nevarnost, da bi se dvom zaradi naše prisotnosti v tem konfliktu razširil na vprašanje o smiselnosti članstva v Natu, od tod pa je samo korak do točke, kjer se postavi pod vprašaj obstoj Slovenske vojske kot take. Opozoril je tudi na odsotnost jasne dolgoročne razvojne strategije, pri čemer bi bilo treba izhajati iz prvin sodobnih oboroženih konfliktov in vojn. Če bomo znali definirati prioritete, potem je prepričan, da se bodo našla tudi proračunska sredstva. Konec koncev pa vidi dokaz v odsotnosti jasne idejne strategije v dejstvu, da sredstev v času, ko jih je bilo dovolj, nismo porabili.

Državni sekretar Krek se ni strinjal, da vojska nima vizije, je pa opozoril, da se prilagaja okoliščinam. Obdobje med letoma 1991 in 1995 je bilo zaznamovano s specifično situacijo na Balkanu. Od leta 1995 do 2000 je bila prioriteta vključevanje v Nato. Leta 2002 je postalo jasno, da se soočamo s problemom resnega upadanja števila nabornikov in da rezerva ni dovolj usposobljena, zato se je glavna pozornost od leta 2003 do 2008 usmerila v profesionalizacijo vojske. Po njegovem mnenju ni mogoče predvideti, kaj se bo dogajalo leta 2025, prav okoliščine pa so ključni dejavnik pri načrtovanju in viziji. Opozoril je tudi, da 10.000 vojakov, kolikor jih načrtuje zadnji dokument, v primeru najtežje situacije (vojaška agresija) in v primeru odpovedi vseh oblik kolektivne obrambe ne bo zadostovalo. Krasni novi svet je po prepričanju sekretarja popolno nasprotje od razmišljanja, ki je vojski imanentno – vojska mora namreč imeti pred očmi vedno najslabše možne scenarije.