"Ste našli lokalno trgovino?" me vpraša prijazen ženski glas na oni strani žice. "Da, nahajava se natančno pred njo," odgovorim. "No, potem sta prispela," se še nasmeje uslužbenka. In res, iz trgovine s sendvičem v roki stopi direktor podjetja Tomi Ilijaš. Nič na stavbi ne izdaja, da bi se v njeni notranjosti lahko dogajalo še kaj drugega kot oskrbovanje prebivalstva z osnovnimi dobrinami potrošniške družbe.

"Kaj pa sta pričakovala?" naju pobara Ilijaš, ko vidi najine sumničave poglede. Vse kaj drugega kot to, pomislim, namesto tega pa izustim vprašanje, ali so okoliški prebivalci seznanjeni tem, kaj se tukaj skriva. "Vedo, da se tukaj nekaj dogaja, ne pa tudi kaj," pove Ilijaš. "Nekoč me je eden izmed domačinov vprašal, ali delam za vojsko," doda mladi inženir Tristan Pahor, ki skrbi, da oskrba podatkovnega centra poteka nemoteno in da vsi občutljivi instrumenti delujejo, kot je treba.

"Za superračunalnik ve samo lastnik trgovine, ki pa je pravzaprav moj poslovni partner," nadaljuje Ilijaš in zraven razloži še zgodbo o taistem lastniku, upornem Kraševcu, ki je v večletnem boju z birokrati v Ljubljani prek razpisa vsem krajanom uredil širokopasovno povezavo.

To je tudi eden izmed razlogov, da podatkovni center s superračunalnikom stoji prav tukaj. V stavbi se namreč nahaja komunikacijsko vozlišče, ki je obenem stičišče glavnih informacijskih žil na območju in primerno okno v svet za superračunalnik.

"Drugi razlog je nezaupljiva narava tukajšnjih domačinov do tujcev," pove Ilijaš, ko se po stopnicah, ki še vedno ne izdajajo, da se spodaj skriva karkoli nenavadnega, spuščamo v notranjost stavbe.

"Kako tajen je pravzaprav ta objekt?" me zanima, potem ko fotografu omeni, naj ne objavlja fotografij zunanjosti objekta. "No, za razliko od faraonov mi podizvajalcev nismo pobili," se nasmehne Ilijaš. "Bolj gre za to, da same lokacije ne obešamo na veliki zvon, saj bi njeno razkritje povečalo možnosti, da se zgodi kaj neljubega," doda.

Faradayeva kletka

Seznam ljudi, ki bi jim morda želeli kaj neljubega, je dolg. Od industrijskih špijonov, lačnih podatkov, ki jih obdeluje superračunalnik, do zdolgočasenih hekerjev, katerih cilj je zgolj povzročati škodo. Prav zaradi njih je računalniški center zaščiten proti fizičnim vdorom, pred hekerji pa se brani s požarnimi zidovi in strojno enkripcijo podatkov. Podatkovni center je kot Faradayeva kletka.

Tudi s fizično varnostjo se je vsekakor nekdo ukvarjal. Objekt je razdeljen na štiri varnostne cone, ki jih ločujejo protivlomna in protipožarna vrata. Do vsake izmed njih je mogoče dostopati le s pametnimi karticami, s katerimi skrbno beležijo tudi vsak prihod in odhod uslužbencev. "Vsi prostori so pod nenehnim videonadzorom, 24 ur na dan pa je v bližini fizično prisoten tudi najet varnostnik," pove Marko Kobal, tehnični direktor podjetja.

Ko prispemo do vrat, ki vodijo v glavni prostor, se oba ustavita. "Pred vstopom vaju moram opozoriti, da je glavni prostor varovan s sistemom za avtomatsko gašenje," z resnim glasom pove Kobal, preden približa svojo kartico vratom in se za malenkost odpre pogled v sobo, kjer se nahaja superračunalnik.

"Če slučajno pride do požara, se bo najprej oglasil alarm, kmalu zatem pa se bo aktiviralo samodejno gašenje. V tem primeru imamo vsi skupaj dve do tri minute, da zapustimo prostor," doda Ilijaš z glasom, ki ne obeta nič dobrega.

Plin z imenom FM 200, ki se sprosti iz šob, namreč v trenutku zamrzne prostor oziroma odvzame toploto morebitnemu požara. Če bi bili takrat še vedno v sobi neposredno pod brizgalno šobo, bi zagotovo zmrznili. Za samo opremo pa je plin popolnoma neškodljiv.

Pogled na superračunalnik v sobi pravzaprav niti ni tako impresiven. Dve vrsti omar, obrnjenih druga k drugi, iz katerih visijo kabli vseh barv, zraven njih pa utripa nekaj lučk. Omare prostor delijo na tri dele. V sredini je hladna cona, kamor klime vpihujejo mrzel zrak, ki ga strežniki nato vsrkajo, na drugem koncu pa oddajajo vroč zrak v topli coni, kjer ga klime ponovno vsrkajo, ohladijo in vpihajo nazaj v hladno cono. Zrak tako nenehno kroži.

"Da se bomo lažje pogovarjali, bom začasno izklopil sistem hlajenja," se odloči Kobal. To si lahko privoščimo, saj sistem ne deluje s polno močjo, pravzaprav deluje z minimalno zmogljivostjo, ker je še v fazi postavljanja in testiranja.

Zaradi temperature, ki je zelo pomemben kazalnik povsod, kjer je na kupu zbrana velika količina računalnikov, so v prostoru poleg strežniških omar še štiri omare s klimatskimi napravami s skupno kapaciteto hlajenja 200 kilovatov. "Tri delujejo, četrta je vedno v rezervi. Zaradi redundance," je poudaril Kobal. Nasploh je redundanca (podvajanje kritičnih elementov v sistemu) beseda, ki jo zaposleni v podjetju Arctur in vsi, ki imajo opraviti z zapletenimi elektronskimi sistemi, zelo pogosto uporabljajo.

Če bi se slučajno zgodilo, da bi hkrati ugasnile vse klime - ta možnost je sicer bolj kot ne hipotetična -, bi v petih minutah temperatura v prostoru narasla na nedopustnih 40 stopinj Celzija, znotraj procesorskih enot pa še za 20 ali 30 stopinj več. To pa je temperatura, ki za delovanje sistema ni preveč zdrava. Ko torej senzor zazna tako visoko temperaturo, se sistem samodejno ugasne.

Poleg senzorjev za temperaturo in požar so v glavnem prostoru še senzor za razlitje vode na tleh, senzor za vlažnost in senzor tresljajev, ki zazna potres ali poskus nasilnega vlamljanja v prostor. "Večino pojavov spremljata dva ali več senzorjev," pojasni Kobal. Zaradi redundance, seveda.

Vsak od senzorjev sproži določeno vrsto alarma, ki ga zaznajo tako varnostna služba kot Arcturjeva nadzorna centra v Novi Gorici in Ljubljani. Vsak od alarmov pa zahteva poseben protokol odziva. "Če kjerkoli drugje pride do poplav, je vse jasno," nadaljuje Ilijaš, "izklopiš napeljavo in je rešeno. V tem prostoru pa je toliko naprav za brezprekinitveno napajanje, da je, tudi če izklopiš glavno varovalko, v prostoru še vedno takšna napetost, da bi ob vstopu scvrlo cel bataljon."

Postopke ob različnih potencialnih nevarnostih so morali naštudirati sami. "V zadnjem času, na primer, nas je bilo zelo strah poplav, doda Ilijaš. "Vendar brez potrebe, smo na Krasu, ki je luknjičast kot sito."

"Oblak" storitev in virov na Zemlji

IBM-ov superračunalnik, ki ga poganja odprtokodni operacijski sistem Linux CentOS, je sestavljen iz 84 vozlišč, ki med seboj komunicirajo s 40-gigabitno povezavo InfiniBand QDR. V vsakem od njih najdemo dva dvojedrna procesorja Intel Xeon z 32 gigabajti pomnilnika, vsak od dveh procesorjev pa ima šest jeder. Celoten sistem ima tako 1008 procesorskih jeder, slabe tri terabajte delovnega pomnilnika. IBM-ove rešitve so priljubljene zato, ker so visoko zmogljive, poleg tega pa še energijsko učinkovite. Superračunalnik je povezan na HP-jev omrežni diskovni sistem, ki trenutno obsega 100 terabajtov bruto prostora.

Osnovna ideja, ki je vodilne prepričala za dva milijona evrov vreden projekt, delno financiran tudi iz evropskih sredstev, je sledeča. Storitve, ki jih ta zmogljiva naprava omogoča, bodo zainteresiranim kupcem ponujali prek "računalništva v oblaku" ali "cloud computinga". Po domače povedano to pomeni, da bodo kupci prek spleta najeli tako strojno kot programsko opremo, ne da bi jo bili primorani pripeljati k sebi domov, saj bodo želena opravila s pomočjo superračunalnika na Krasu izvedli od doma ali iz podjetja kar prek spletne povezave. Prihranek je velik, saj jim ni treba kupiti celotne fizične infrastrukture, temveč plačajo samo dejansko porabljene vire in storitve, podobno kot odjemalci plačujejo električno energijo.

Tržna niša za naše gostitelje so predvsem numerične simulacije. To so matematični modeli, s katerimi simuliramo dogajanje iz realnega sveta. Ti izračuni so lahko tako kompleksni, da bi povprečni računalniki zanje porabili nekaj mesecev ali celo let, superračunalnik pa jih izračuna v nekaj dneh ali urah. Čas pa je seveda denar. Tega se zaveda tudi Ilijaš, ki je, naj tu ne bo nobenih dvomov, v prvi vrsti podjetnik.

Če bi denimo v nekem podjetju za kompozitne materiale radi izdelali novo zlitino za letalsko krilo, obstajata dve poti. Lahko eksperimentirajo z različnimi razmerji in jih preizkušajo, lahko pa najboljše razmerje določijo z izračuni. Možnosti pri materialih, v farmaciji, biotehnologiji in na podobnih področjih so brezmejne. Ker v podjetju Arctur ne morejo imeti strokovnjaka za vsako področje, sodelujejo s Fakulteto za matematiko in fiziko, Inštitutom Jožef Stefan ter drugimi raziskovalnimi skupinami doma in po svetu.

Komercialno bodo začeli poslovati prihodnje leto spomladi, računajo pa, da se jim bo investicija povrnila v približno treh letih. Ker pa je današnji superračunalnik jutri samo navaden računalnik, je treba gledati v prihodnost.

Večina podatkovnih centrov, kjer svoje podatke in storitve hranijo različne banke, zavarovalnice in druga velika podjetja, je v Ljubljani. Tretji razlog, da Arcturjev center tiči na Krasu, je prav njegova oddaljenost od Ljubljane, saj mora biti dodatna lokacija najmanj 60 kilometrov zračne razdalje od osnovne. Stran od velikih mest je zagotavljanje ustreznih informacijskih in energetskih vodov za nemoteno funkcioniranje podatkovnih centrov sicer težje doseči, je pa zato toliko večja poslovna priložnost, ker ga potrebujejo tudi velika podjetja na primorskem koncu. Tudi bližina italijanskega trga je pomemben dejavnik.

V podjetju zato že snujejo velikanski, namensko grajeni podatkovni center, ki bo prav tako zgrajen na Goriškem - najverjetneje v Vrtojbi tik ob meji z Italijo. Z novim centrom nameravajo doseči večjo zmogljivost in pa tisto, kar je v tem poslu najbolj pomembno: energijsko učinkovitost. Ta superračunalnik pa bo ostal - zaradi redundance.