Ne sme pa zato, ker bi s tem odkrito podpirala še en simbol vsega tistega, proti čemur se bori na okopih davkoplačevalcev. Ta točka triumfa Zorana Jankovića bi bila za vse častilce dobrega imena in lika opozicijskega liderja precep, iz katerega se bi težko izvili. Kako razložiti in opravičiti evforijo, če pa gre po drugi strani vse k hudiču. Dobro, najlažje bi se bilo zateči k tisti stari floskuli: ko ljudje nimajo kruha, pač rabijo igre. Zraven pa bi še dodali, da se bo ta iluzija prej ko slej sesula v prah. Dejstvo je, da sreča ne more trajati večno. Tako kot je tudi dejstvo, da se vseh tekem ne da kupiti ali pa podkupiti sodnike. Teorija zarote se sicer sliši bombastično, vendar po vsem tem, kar se dogaja košarkarjem Olimpije, vsi verjamejo v nekaj drugega. Da se je zgodil čudež. Da je vmes posegla božja roka. Ni čudno, da tudi komentatorja na Šport Klubu zanese v te vode. Petru Vilfanu se ob vsakem prenosu utrne kakšna takšna norost in ne bi bilo čudno, če bi res pol Slovenije stalo ob televizijskih sprejemnikih in pomagalo košarkarjem na terenu. Kot podaljšana božja esenca.

Prav pa imajo tudi tisti, ki v vsem vidijo neko pravičnost. Bog vse vidi in je del pravičnosti poslal v našo deželo. Če že vse izgleda tako črno in bad, zakaj ne bi vsaj na košarkarskem parketu uživali ob triumfih. Šopek najbogatejših in najbolj podjetnih je isti večer, ko je Olimpija mlela grškega velikana, v Pogledih Slovenije razpravljalo o tej nemoči. Sicer je bila poanta pač v tem, da so skoraj vsi zbežali stran zaradi nemogoče klime v tem prostoru, ampak vseeno je količina jamranja presegla zdravo mero razuma. Oziroma so vsi potihem pritrjevali tezi Uroša Slaka, da stara politika in stare povezave blokirajo razcvet predestinirane Indije Koromandije.

Skratka, če ne bi imeli požrešne in sebične politike, bi bili carji sveta. In kdo je kriv za vse to? Volilci. Volilci, ki so preneumni, da bi spoznali svojo zgrešeno odločitev. Ti volilci, ki jih poneumljajo plehki in podkupljeni mediji. V prvi vrsti komercialni. In na vrhu stoji Pop TV s svojim Big Brotherjem. Pa ga imamo. To je pravi grešni kozel. Matrica resničnostnega šova je kriva, da se spodoben televizijski prostor spreminja v štalo brez meril. Najbolj pa boli dejstvo, da ljudje to radi gledajo. Torej, poneumljanje je prišlo tako daleč, da se gleda celo Urško Čepin in njene žnable s takšnim zanimanjem, kot da pred nami stoji največja zvezda zemeljske krogle.

In zdaj naj ti zapeljani volilci na referendumu odločajo o nekem novem zakonu o RTV, o katerem nimajo pojma. Odločajo o tem, kakšne barve, statusa ali pasme naj bodo krave v štali. Važno je, da dajejo mleko. Kvalitetnega in čim več. Zadnja leta pa je na žalost tega v hlevih nacionalke vedno manj.

Še enkrat: referendum o zakonu o RTV je čista neumnost. Je metanje denarja skozi okno. Je ponovitev iste neumnosti in potrate kot pri prvem vseljudskem odločanju. Je čisti ekshibicionizem v času, ko je status nacionalne televizije desetorazredna tema. Je zabavna samo za tiste, ki še vedno verjamejo, da se okoli nacionalke vrti vsa Slovenije. Jok, dva dni nazaj se je vrtela okoli obrobnega Šport Kluba, ki ga mnogi sploh ne vidijo. Lahko pa so ob istem času na našem, torej nacionalnem mediju, gledali fuzbal med enim angleškim in italijanskim klubom. Halo? To je torej poslanstvo tega medija. Namesto užitkov ob Olimpijinih čudežih nam raje kaže dve uri žogobrca brez emocij. Da se že tako zapeljani volilci ne bi preveč razburili.

Je pa res, da volilci radi nagrajujemo obraze s televizije. Jih pošiljamo v parlament kot poslance ali izvolimo za župane. Seveda je fino, da je imitator Marjan Šarec postal župan Kamnika. Kamnik je tako ali tako cepljen na teve face. Prej jih je vodil bivši televizijec Tone Smolnikar, zdaj je na vrsti komik in imitator. Vse skupaj je lahko tudi smešno. Ker nimamo več zaupanja v realne osebe, raje volimo imitatorje. Ne bi bil čudež, če bi v kakšni občini zmagal Zmago Batina. Ali pa celo animirani lik iz oddaje Hri-bar. Ni naključno, da se je Šarec v tej oddaji pojavil kot animacija imitatorja. V oddaji, ki ji zmanjkuje daha. Postaja utrujena in zagrenjena. Uteleša domovinsko pravico, ki si jo je izborila nacionalka. Da je užaljena za vsak pasji drek. Užaljena zato, ker bežimo stran. Užaljena, če se kdo spotakne ob njo. Z novim zakonom ali pa samo s kakšnim zapisom. In v vsem vidi zaroto. S Stožicami na čelu...