Začetki so bili obetavni in danes nikogar več ne preseneča, da ji je po doktoratu uspelo na podlagi doktorskega dela razviti patent. Ob vseh obveznostih je vodila znameniti univerzitetni jadralski klub in slovensko društvo kot njegova ustanovna predsednica.

"Verjetno je bilo poleg pameti, ki je zagotovo najpomembnejši dejavnik, najbolj pomembno to, da sem že od malih nog čutila, da sem 'nekaj posebnega' - in to ne mislim zgolj v pozitivnem smislu," je hudomušno strnila okoliščine v mladosti, ki so začrtale pot do mesta raziskovalke postopkov za zaznavanje rakavih obolenj.

V določenih obdobjih odraščanja se zaradi tega včasih ni dobro vklopila med vrstnike, a ji je prav ta občutek dal "zagon, da sem v sebi iskala tisto, kar si res želim in kar me veseli". Študij v Cambridgeu je bil zanjo pozitivna sprememba in velik izziv. "Tudi moji starši so igrali pomembno vlogo pri odločitvi o poklicni poti. Oče je denimo magisterij naredil v Parizu in je o tem obdobju govoril kot o zelo pozitivni izkušnji." Poleg, kot pravi sama, zelo spodbudnega družinskega okolja pripisuje pomembno vlogo tudi nekaterim učiteljicam v osnovni šoli, ki so jo vzele pod svoje okrilje in se z njo posebej ukvarjale.

Še vedno je najbolj ponosna na to, da se ji je uspelo vpisati na dodiplomski študij na univerzi v Cambridgeu. Najprej je morala na intervju, potem izpolniti zahtevne pogoje za vpis in na koncu zbrati denar za financiranje študija, kar je leta 2001, ko Slovenija še ni bila v Evropski uniji, pomenilo 72.000 funtov za štiriletni program.

"Velika motivacija zame je, da bi moje delo lahko nekoč pripeljalo do uporabnega izdelka za splošno medicinsko rabo, ki bi pomagal pametneje in ceneje odkrivati rakava obolenja in bi tako reševal oziroma podaljševal življenja," pravi Marinškova, ki bo zasebno življenje "še naprej v veliki meri podrejala karieri", a bo prišel čas tudi za družino in potovanja po svetu.

Ekonomska kriza je pustila negativne posledice tudi na njenem področju dela, zaradi česar obsežno raziskuje različne zaposlitvene možnosti po svetu v upanju, da bo našla delo na področju medicinskih raziskav.

Prepričana je, da v njenem poklicu posamezniki in posameznice niso zaradi zaslužka, "temveč zaradi strasti do raziskovanja in znanosti". Delo je resda fleksibilno, vendar brez povprečno vsaj deset ur dela na dan po njenih izkušnjah težko dosežeš dobre rezultate in objaviš kvalitetne članke. "Nikoli ne moreš povsem izklopiti. Bližajo se vnaprej dogovorjene počitnice z rezerviranimi leti, namestitvijo in prijatelji, a vseeno ne moreš kar prekiniti poskusa in oditi na dopust. Kar se tega tiče, smo raziskovalci v bistvu slabo plačani."

V laboratoriju so se s sodelavci pred kratkim pogovarjali, "kako slabo mnenje so si s časom ustvarili o svojih dosežkih, prav zato, ker te tukaj redko kdo prav posebej pohvali, hkrati pa so vsi okoli tebe podobno uspešni".

Na Cambridgeu res težko izstopaš, poleg tega na njeni poti seveda ni manjkalo ovir, s katerimi se velikokrat sooča. "Ob zaključevanju doktorata me je zelo frustriralo, da je bilo težko zbrati podporo za podaljšanje patenta, ki smo ga vložili tri leta pred tem. Na koncu je padla odločitev, da patenta ne bodo podaljšali, čeprav sem kasneje izvedela, da bi se vse skupaj morda obrnilo v drugo smer, če bi poudarila še nekaj pozitivnih rezultatov, česar pa nisem mogla storiti, saj me niso vključevali v pogajanja in me niso obveščali o napredku."

Prepričana je, da je definicija ovire večinoma subjektivna. "Če si želimo nekaj doseči in pozitivno pristopimo k stvari, nam bo to uspelo, pa naj to zveni še tako idealistično. Najprej se vprašam, kaj lahko spremenim pri sebi, da bom določeno oviro lahko premagala, če ne gre drugače, pa uberem radikalno drugačno pot," dodaja Marinškova.

Kot nekdo, ki se je v življenju zelo trudil za uspeh, pravi, da vidi uspeh kot dvorezen meč. Uspešni ljudje v današnji družbi so po njenem mnenju tisti, ki se lahko nečemu odrečejo v prid uspeha, hkrati pa za uspeh potrebujejo tudi kar veliko mero sreče in tudi (samo)spoznanja, da je tisto, v čemer želijo uspeti, tudi tisto, v čemer so že po naravi dobri in kar jih bo osrečevalo. "Prav to slednje, namreč srečo v lastni dejavnosti, vidim največkrat pri uspešnih ljudeh. Takšne tudi najbolj spoštujem."