Veronika Fikfak je študij prava končala na Pravni fakulteti v Ljubljani, že med študijem pa se je izpopolnjevala na Univerzi v Poitiersu in v odvetniških pisarnah v ZDA in Angliji. Delala je tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Po diplomi je magistrski in doktorski študij nadaljevala na Univerzi v Oxfordu, kjer ta čas poučuje primerjalne človekove pravice v podiplomskem programu. Strokovno sodeluje z različnimi angleškimi odvetniki, med drugim tudi z ženo Tonyja Blaira Cherie Booth Blair. Sodeluje v primerih pred mednarodnimi arbitražami ter angleškimi in evropskimi sodišči. Leto dni je kot raziskovalna sodelavka pri angleški vladni službi Law Commission razreševala vprašanja o usklajevanju zakonodaje z mednarodnim pravom, lani pa je bila kot pravna sodelavka zaposlena tudi na Meddržavnem sodišču v Haagu.
"Poleg želje po znanju je bilo pomembno ustvariti in izkoristiti priložnosti, ki so se ponudile," je razložila svoj uspeh. "Po prvem letu v Oxfordu, ko se je večina sošolcev čez poletje vračala domov na počitnice, sem ostala v Angliji in z raziskovanjem virov in primerov pomagala profesorjem pri pisanju knjig. Po končanem poletju so mi prav ti profesorji dali priložnost, da poučujem študente, da sem lahko organizirala srečanja in predavanja mednarodnih pravnih strokovnjakov in delala na Meddržavnem sodišču v Haagu." Fikfakova pravi, da si že nekaj let ne predstavlja, da bi delala le osem ur na dan in da bi prišla domov pred deveto uro zvečer. "Ali da bi imela proste vikende," dodaja. "Če uživaš v tem, kar delaš, se ti taka naložba ne zdi prevelika žrtev."
V akademskem okolju jo poganja "možnost pomagati drugemu in na ta način poskusiti nekaj spremeniti". "Podiplomski študentje, ki jih poučujem, prihajajo iz zelo različnih držav in kultur. Večina se jih bo vrnila domov in mnogi bodo službovali na visokih položajih. Ko torej sedimo v predavalnici in razpravljamo o smrtni kazni, splavu, enakosti, ne gre za to, da bi na pamet poznali pravno ureditev teh vprašanj v Angliji, Ameriki, Evropi ali v Južni Afriki. Tako znanje jim doma ne bo koristilo. Želim jim povedati, da obstajajo zelo različni pristopi k podobnim problemom, in jih naučiti, česar sem se sama naučila - da ni ene same prave rešitve, temveč obstajajo le različni pogledi."
Tudi sama hči raziskovalcev pravi, da je vztrajanje tesno povezano s spodbudami v družini, pri prijateljih, učiteljih in sodelavcih. "Tudi študentje raje investirajo čas v študij, če jih pohvalim in jim najprej povem, kaj so napisali dobro, potem pa dodam, kaj bi kazalo izboljšati. Treba je znati sprejeti kritiko kot nekaj, kar pomaga izboljšati izdelek ali izpiliti misel. V tem smislu akademska debata ne sme biti razumljena kot napad, ampak kot opozorilo na drugačen pristop, drugačno branje določene situacije. V vsakem primeru pa se velja obdati z ljudmi, ki pozitivno razmišljajo, ki te podpirajo in ti z veseljem pomagajo."
