Amerika pa ni Evropa. Obama ni predsednik vlade, ampak izvršni vodja države. Odpisati bi ga bilo močno preuranjeno. Prvič je dobil priložnost, da pokaže, kako ni zgolj sijajen govornik, ampak tudi spreten politik. V prvih dveh letih je iz meseca v mesec izgubljal blišč preroka in karizmo politika, ki bo ponovno zlepil skupaj svet, ki ga je George Bush razbil. Naslednji dve leti pa bo zares zanimivo gledati, ali mu bo uspelo iz kaosa narediti razviden red. S porazom na delnih volitvah je veličastno prispeval k svetovnemu neredu. Doma bodo republikanci in demokrati v novem razmerju sil administrativne probleme tako ali drugače hitro uredili. Nastala bo nova notranja politika Združenih držav. Vanjo pa je vpleten ves svet.

Sodobno Ameriko je lepo gledati kot akcijski film. Enega tistih, v katerih se osemdeset od devetdesetih minut tresemo, da se bo zgodba iz ene velike katastrofe v drugo zapletla do točke, ko grozi popolno uničenje. Vse, kar vemo, je, da smo prišli do polovice in da je napetost na trenutke prav neznosna.

Začelo se je spektakularno. Po osmih letih vladavine zla se je država znašla v nemogočem položaju. Začelo se je z velikim napadom na New York, v katerem sta zgoreli obe najvišji zgradbi v mestu. Navajeni velikih simboličnih grafičnih podob so se Američani za hip ustrašili. "Ali je zdrobitev Svetovnega trgovinskega centra v prah metafora sodobne Amerike?" so se spraševali zbegani prebivalci. "Se bo najmočnejša država na svetu zrušila pod lastno težo?" Nekaj dni je bilo vzdušje na celotnem kontinentu popolnoma malodušno. V državi, kjer vsakemu lokalnemu športnemu tekmovanju rečejo svetovno prvenstvo, so tudi ob napadu na eno svojih mest sklenili, da je bil napaden ves svet.

Vendar Združene države niso zgodba, kjer bi se z jamranjem delalo kariero. Bankrot je zgolj izhodišče za naslednjo poslovno avanturo, smrt pa priložnost za preživele. George Bush je dva dni po 11. septembru 2001 prišel do sklepa, da mora Amerika v odgovor tudi sama sesuti svet okoli sebe. Ob vsem norčevanju o neumnosti Busha mu morajo tudi najbolj zadrti kritiki priznati, da je bila njegova politika skrajno učinkovita. Kazen za napad na New York je plačal ves svet. V vzdušju solidarnosti s pretresenimi Američani se je pozabilo, da je to trgovska družba, ki bo ceno navila do konca in bo iz katastrofe potegnila ves dobiček, ki ga lahko.

Njena sila je strašna. "Amerika je hurikan," je že leta 1959 v svoji nekoliko razcefrani avtobiografiji napovedal Norman Mailer. "Edini, ki ne slišijo njenega grmenja, so srečni in neverjetno neumni beli protestanti, ki živijo v njenem središču, v jasnem očesu velikega viharja."

Barack Obama ni niti bel niti neumen, mnogi pa tudi dvomijo, da je protestant. Ko je leta 2008 zmagal na volitvah, je podedoval položaj, ki so ga določali zaporedni hurikanski valovi. To ni bila samo metafora. New Orleans je razdejal popolnoma resničen hurikan Katrina. Mesto pa se ni potopilo pod vodo zaradi strašne moči vremena. Popustili so rečni nasipi, ki so jih zgradili inženirci ameriške vojske. Isti inženirci, ki so gradili obrambne nasipe okoli vojaških oporišč v Afganistanu in Iraku. V upravljanje je dobil dve vojni, ki jih je izgubil že George Bush. V tednih, ko je Obama prevzemal predsedniško funkcijo, se je pod težo ameriških kreditov sesula svetovna ekonomija. V filmskih scenarijih temu rečejo popoln vihar.

Sedel je v Beli hiši in si ogledoval premoženje. Ameriška ekonomija je ravnokar bankrotirala. Propadla je tudi ameriška avtomobilska industrija. Infrastruktura je bila zastarela. Veliki avtocestni mostovi so se začeli podirati. Ceste, ki so peljale čeznje, so bile iztrošene. V Afganistanu ameriška vojska ni naredila niti koraka napredka. V Iraku je uspešno razbila državo, uničila njeno družbo, ni pa vzpostavila niti kontrole nad ozemljem niti nad njegovimi mejami. Banke so imele večje dolgove, kot znašajo proračuni večine svetovnih vlad, Amerika je imela državni dolg, ki je bil večji od njenega bruto proizvoda. V obrambno strategijo je vpeljala mučenje zapornikov in hitra tajna vojaška sodišča za nasprotnike. Bush je poleg vsega drugega napadel tudi ameriški ustavni red. Med predvolilno kampanjo je Obama načrtno vzbujal upanje, da bo kot po čudežu obrnil zgodovino v drugo smer. Slabše pač ni moglo iti.

Oblast je dobil z obljubo, da je dober in da bo dobro zmagalo nad zlom. Še preden je podpisal prvi zakon, je dobil Nobelovo nagrado za mir. Govor ob prevzemu nagrade je izrabil za napoved še ene totalne vojne Afganistanu. Bil je zelo prepričljiv. Če hoče človek delati dobro, mora včasih manipulirati s silami zla. Ohranil je Bushevo kolonialno vojaško zunanjepolitično strategijo in novosti delal doma. Njegov prvi cilj je bila konsolidacija iztrošene ameriške ekonomske in socialne infrastrukture. Stabilna Amerika naj bi po preverjeni formuli tudi zagotovila stabilnost sveta. Zaletel se je v zid. Več kot polovica volilcev je njegovo politiko zavrnila.

V evropskem filmu bi zdaj do konca uničili junaka. V ameriškem filmu pa junak na sredi ostane sam in si mora na novo izmisliti načine preživetja. V zrak bo zletelo še mnogo reči. Gledalci lahko samo upamo na srečen konec.