Željko je Janezu Rajglju v hipu ponudil pol milijona evrov na tekoči račun in še enkrat toliko na roko ob koncu sezone, če Panathinaikos s tem nadarjenim golobradcem na čelu osvoji naslov grškega in evropskega prvaka. Italijan na klopi španskega kraljevega kluba je ponudil pol milijona in zraven navrgel še srbskega asa Novico Veličkovića ter ameriškega veterana Luisa Bullocka, z vsemi žavbami namazani Dule pa je Rajglju samo nevsiljivo prenesel sporočilo svojih ruskih šefov, da bo, v kolikor sklene posel z njimi, njegovih finančnih težav konec. "Mojih ali Olimpijinih?" je vprašal prefrigani Rajgelj, Dule pa se je samo nasmehnil: "Kako naj ti razložim, dragi Janez. Če nam prodaš tega malega Jagodnika, bo Slovenija naslednjič, ko boš plačal davke, izstopila iz recesije."

Janez Rajgelj je naslednji dan ves osupel poklical Jureta Zdovca, da mu pojasni, kaj se pravzaprav dogaja. Jagodnika so namreč v klub pripeljali predvsem zato, da bi, če jim sredi sezone spet zmanjka denarja, Juretu pomagal delati red v garderobi, da bi kakšnemu glasnemu neplačanemu mulcu po potrebi navil ušesa in v skrajnem primeru, če bi bila trenerjeva avtoriteta resnično ogrožena, komu primazal še kakšno okoli ušes. Na igrišču so od njega pričakovali kvečjemu to, da bo kakšnemu strelsko pretirano razpoloženemu nasprotnikovemu branilcu "v žaru borbe" zlomil roko in da, v kolikor ga nasprotnikova obramba zamenja za delegata tekme in pozabi nanj, sem ter tja zadene še kakšno trojko. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali od igralca, ki je maja letos dopolnil šestintrideset (36!) let?

Janez Rajgelj in Jure Zdovc sta se seveda hitro sporazumela, da je treba ta, sicer omembe nevredni, podatek za vsak slučaj skrbno skriti pred potencialnimi kupci. Janez je zato začel razmišljati o tem, da bi bilo najbolje, če Jagodo nemudoma proda, vsaj dokler ta še leta po igrišču kot kakšen od hormonov podivjani najstnik, saj je bil prepričan, da bodo, ko se Jagoda od vseh naporov malce upeha, ogledniki tujih klubov opazili tistih nekaj sivih las okoli njegovih ušes. Jure, ki ni želel že takoj na začetku sezone ostati brez najboljšega igralca, pa je predlagal, da Gorana Jagodnika raje začasno pomladijo s pomočjo tistih čudežnih kozmetičnih pripomočkov, ki že leta štiridesetletnice spreminjajo v frajlaste smrklje. Rajglju je zagotovil, da mu bo žena zagotovo znala svetovati pri tej stilski preobrazbi in da naj ga nič ne skrbi. V kolikor pa Jagodi zaradi izčrpanosti pade forma, je dodal, bodo to zlahka pojasnili s pomanjkanjem izkušenj.

Ostala je torej le še manjša nevarnost, da bi morebiti kdo vendarle opazil neverjetno podobnost med Goranom Jagodnikom, najkoristnejšim igralcem evrolige oktobra 2010, ter Goranom Jagodnikom, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil denimo Dino Murić še v vrtcu, blestel v dresu Polzele, kasneje pa igral še v Turčiji, Švici, Rusiji, Italiji, na Poljskem, v Srbiji in na Češkem. A tudi na to je imel Janez Rajgelj hitro pripravljen odgovor. V deželi Daneuov, Bassinov, Lorbkov, Vilfanov, Bečirovićev in neštetih drugih košarkarskih družin bi lahko Jagodo brez težav prodali za sina slavnega očeta in tujce prepričali, da tisti Jagoda iz zlate polzelske generacije še danes igra nekje v prvi ali drugi slovenski ligi skupaj z neuničljivim Veljkom Petranovićem, medtem ko njegov neznansko nadarjeni najstniški sin sam premaguje Efes Pilsen in AJ Milano.

In tako se v teh dneh nadaljujejo pogajanja o prestopu novega velikega upa slovenske košarke, Gorana Jagodnika mlajšega, v enega največjih evropskih klubov. Po zadnjih podatkih naj bi se v boj za Jagodo tik pred zdajci vmešali tudi Barcelona, Fenerbahče in Benetton, cena pa je narasla na neverjetnih tri milijone evrov. V Stožice so medtem svoje oglednike že poslali nekateri ameriški klubi in vse glasnejše so govorice, da se bo najstarejši igralec, ki si je kdaj prislužil laskavi naziv "MVP meseca", naslednje leto udeležil nabora lige NBA in se končno preizkusil tudi čez lužo.

Pred Goranom Jagodnikom je torej, kot vse kaže, še velika kariera. Olimpija je resda potrebovala dvajset let, da opazi njegov talent, on pa le dve tekmi, da ga dokaže in pokaže njenim navijačem ter vsej Evropi, a nič ne de. Važno je, da je Jagoda zdaj tu. Pa da mu zdravje čim dlje služi.