Vlada je s slabo utemeljenimi zamenjavami omajala svojo kredibilnost, kot tudi kredibilnost Apeka. Okoliščine zamenjav kažejo na nezrelost slovenske politike in odsotnost razumevanja vloge in poslanstva neodvisnega regulatorja, potrebnega za uravnotežen razvoj telekomunikacijskih potencialov in oblikovanje konkurenčnega trga. Ponovno se je potrdilo, da ni izpolnjen nobeden izmed temeljnih pogojev za neodvisno in suvereno delovanje Apeka.

Regulacija telekomunikacij v plemenskih krempljih

Slovenske telekomunikacije in njihov strateški razvoj je vse od leta 1991 usmerjala in obvladovala politika, tesno povezana z vplivnimi, plemensko organiziranimi interesnimi skupinami. Nadzor nad telekomunikacijami se je skoncentriral v rokah plemenskih poglavarjev, ki svoje ljudi postavljajo na ključne položaje za obvladovanje telekomunikacij kot ene od najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Položaj državnega operaterja in njegovih hčerinskih družb utrjujejo prek vzvodov v vseh vejah oblasti. Svoje ravnanje opravičujejo z "nacionalnim" interesom, ki ga v resnici razumejo kot "lastni" interes. Na enak način nadzorujejo tudi delovanje nacionalnega regulatorja - Apeka.

Uprave in nadzorni sveti gospodarskih družb v večinski državni lasti, v katerih je praktično nemogoče zagotoviti pregledno poslovanje, so instrument manipulacij in zlorab v interesu centrov moči in kapitala v škodo državnega premoženja in razvoja trga. Klasičen primer tovrstne zlorabe sega v leto 2001, ko je Telekom Slovenije prek dokapitalizacije Mobitela v višini skoraj sto milijonov evrov za plačilo koncesije za UMTS/IMT-2000 (v nadaljevanju UMTS) dejansko reševal luknjo v tedanjem državnem proračunu. Višina koncesije je bila strokovno in ekonomsko nerazumna. Po tem dogodku je bil Mobitel več let deležen regulatornih počitnic in je na ta način utrdil svoj tržni položaj.

Interesne skupine, ki imajo "nadzor" nad operaterji v neposredni ali posredni državni lasti, obvladujejo tudi zakonodajne postopke in delo regulatorja. Centri moči niso bili zainteresirani za liberalizacijo telekomunikacijskega trga, zato je Slovenija pozno, šele leta 1997, sprejela zakon o telekomunikacijah. Trg storitev javne govorne telefonije ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja je bil de jure liberaliziran s 1. januarjem 2001. De facto pa se je to zgodilo šele nekaj let kasneje, ko je Apek opravil analize upoštevnih trgov in sprejel prve vidnejše regulatorne odločitve.

Apek je bil ustanovljen leta 2001 kot neodvisna agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo in je v prvih letih uspešno branil že omenjeni "nacionalni" interes. Šele sprejem zakona o elektronskih komunikacijah leta 2004, s katerim je bil prevzet tedanji evropski telekomunikacijski regulatorni okvir, je pomenil korak naprej. Tedanja sprememba v vodstvu Apeka pa je na površje prinesla nove centre moči in kapitala. Njihovi vidni protagonisti so vplivne odvetniške pisarne, katerih člani so vpeti v različna plemenska razmerja.

Vse od svoje ustanovitve si Apek ni uspel zagotoviti deklarirane neodvisnosti in še manj suverenosti. Vsaka vlada ali njeni uradniki so prek nevidnih vzvodov in še zlasti prek plemenskih lobijev uveljavljali vpliv na pomembne regulatorne odločitve. Apek je vse manj kredibilna institucija in je danes bolj kot kdajkoli podrejen interesom plemenskih lobijev ter volji državnih uradnikov, ki razumejo le "nacionalni" interes posebnega tipa.

Po desetih letih Apek ne premore strokovno usposobljenih kadrov, ki bi lahko zagotovili učinkovito izvedbo neodvisnih analiz in sprejemanje suverenih odločitev. Odvisen je od zunanjih "svetovalcev", ki so prevzeli pobudo. Ti nastopajo v različnih vlogah, celo istočasno. So trojanski konji, ki namesto dajanja neodvisnih nasvetov trgujejo z interesi. Tako na primer nekdo svetovalno dela za eno podjetje in hkrati svetuje pri pripravi tožbe proti temu istemu ali lastniško povezanemu podjetju, ob tem pa dela še za Apek. Vse to je najmanj etično sporno.

Sporne prakse v razvoju slovenskih telekomunikacij so se pričele, ko je Uprava RS za telekomunikacije brez javnega razpisa Mobitelu izdala dovoljenje za uporabo radijskega spektra v 900 MHz frekvenčnem pasu. Storitve GSM je Mobitel začel tržiti avgusta 1996 in ostal monopolist vse do marca 1999, ko je na trg vstopil Si.mobil, ki je koncesijo za GSM dobil oktobra 1998. Januarja 2001 je koncesijo v 1800 MHz frekvenčnem pasu, poleg Mobitela in Si.mobila, dobil še Western Wireless International (WWI), znan po svoji blagovni znamki Vega.

Celotno takratno dogajanje bi lahko opisali kot obdobje dogovornega kaosa, ko so se kršili zakoni in ustava, vse za zaščito lažnega nacionalnega interesa. Sledili so sodni postopki in odškodninske tožbe. Centri moči in kapitala so ugotovili, da zaradi počasnega in neučinkovitega pravosodnega sistema lahko pridobijo občutne koristi, saj sodišča v nobenem primeru zadeve niso vrnila v začetno stanje. Če bi bilo drugače, bi morala država plačati visoke odškodnine, kar pa ni bilo v njenem interesu.

Projekt Tušmobil

Leto 2006 so isti protagonisti zaznamovali z velikim eksperimentom, ko so na noge postavili novega operaterja. Ta je na trg vstopil brez plačila visokih pristojbin za frekvenčni in številski prostor, kot so jih plačali drugi operaterji. Prebrisana manipulacija tedanjih državnih organov se je pokazala kot uspešna. Glavni akterji so bili WWI, odvetniške pisarne, Apek in trgovec s svetovalci. Ko se je WWI leta 2006 odločil za umik s slovenskega trga, si je trgovec s špecerijo zaželel telekomunikacij in velikih dobičkov. Apek je maja 2006 Tušmobil vpisal v register operaterjev elektronskih komunikacij ter WWI dal soglasje za prenos odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF) za opravljanje storitev mobilne telefonije in številskega prostora (070) na Tušmobil.

V skladu z veljavno zakonodajo operater sme prenesti pravico do uporabe radijskih frekvenc in številk na drugo podjetje. Ker WWI ni izpolnjeval zahtev iz ODRF, je še vedno vprašljiv prenos teh pravic na novoregistriranega operaterja brez infrastrukture. Postopkovno prav bi bilo, da bi Apek frekvenčni in številski prostor zaradi neizpolnjevanja pogojev odvzel in ga ponovno podelil na javnem razpisu. Čeprav je Tušmobil v primerjavi z drugimi operaterji vstopil na trg tako rekoč zastonj, je imel velike težave ne le z izpolnjevanjem Apekovih zahtev glede pokrivanja s signalom, ampak tudi z osvajanjem tržnega deleža. Po razpoložljivih podatkih njegova izguba le narašča in danes že ogroža matično podjetje.

Apek je v korist Tušmobila odločil tudi pri prenosu številskega prostora. WWI je svojim naročnikom še pred izklopom omrežja omogočal omejeno prenosljivost številk k drugim operaterjem. Apek pa je to možnost z odločbo onemogočil, s čimer je Tušmobilu zagotovil čist številski prostor. Pri soglasju za prenos ODRF in številskega prostora v korist Tušmobila je bil Apek nerazumno nedosleden, pri čemer je zanemaril tako interese uporabnikov kot javni interes.

Jeseni 2006 se je Apek ponovno odločil, da bo pomagal Tušmobilu, ko mu je brezplačno in brez javnega razpisa spremenil ODRF (del obsega DCS 1800 je nadomestil z obsegom GSM 900). Težko bi trdili, da so bile te odločitve sprejete v javno korist, kot je prikazoval Apek. Po mnenju operaterjev je bila njegova odločitev vsebinsko, postopkovno in finančno sporna, pri čemer naj bi bil ponovno oškodovan tudi državni proračun.

Vrhunec naklonjenosti Tušmobilu je Apek pokazal z nepregledno podelitvijo radijskih frekvenc za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev UMTS aprila 2008. Komisija za preprečevanje korupcije je februarja 2009 v načelnem mnenju ugotovila, da je Apek postopek podelitve radijskih frekvenc Tušmobilu izpeljal v nasprotju s predpisi in mu s tem omogočil neupravičeno korist, kar po mnenju komisije ustreza definiciji korupcije. Odločitev Apeka pomeni tudi neenakopravno obravnavo operaterjev in s tem nedopustno poseganje na trg. Podelitev frekvenc Tušmobilu so s tožbo na upravnem sodišču izpodbijali Debitel, Mobitel in Si.mobil. Sodišče je oktobra 2009 tožnikom pritrdilo ter zadevo vrnilo Apeku v ponovno odločanje.

Pritiski na vlado, da vpliva na Apek

Debitel se je kasneje umaknil kot stranka v postopku. Sledila je že omenjena razrešitev Tomaža Simoniča, domnevno zaradi omenjene sodbe upravnega sodišča. V.d. direktorja Dušan Schuster je 12. marca 2010 na osnovi strokovne presoje in v skladu s sodbo upravnega sodišča začel postopek za obnovo dodelitve radijskih frekvenc za UMTS Tušmobilu. Le-ta je bil pozvan, da se do predloga izjasni.

Tušmobil je zaprosil za podaljšanje roka za odgovor. Medtem je njegov pooblaščenec, ki je hkrati pooblaščenec resornega ministra, naslovil protest na kabinet predsednika vlade in resorno ministrstvo, v katerem je obtožil Apek, da namerava izdati obnovitveni sklep, s čimer naj bi bila Tušmobilu povzročena velika gospodarska škoda.

Vlada je v manj kot dveh tednih po prejemu pisma, na predlog resornega ministra, 13. maja 2010 imenovala novega v.d. direktorja Apeka Mihaela Krišlja. Ta je 24. junija 2010 izdal sklep, s katerim je zavrnil marca začeto obnovo postopka. Kot je bilo pričakovati, sta se družbi Mobitel in Si.mobil ponovno pritožili na upravno sodišče.

Apekova zavrnitev obnove postopka je primer flagrantnega kršenja odločitve sodišča ter univerzalne regulatorne politike in kriterijev, ki veljajo pri dodeljevanju licenc. Strokovno neodgovorna in težko razumljiva odločitev aktualnega v.d. direktorja Apeka vzbuja dvom v preglednost postopkov in navaja k sumu o vplivu politike in plemenskih lobijev na Apekovo odločanje.

Nobena skrivnost ni, da bi Apek v urejenih razmerah za podelitev pravic Tušmobilu za uporabo skupnih nacionalnih dobrin, kot sta frekvenčni in številski prostor, povsem legitimno in skladno z zakonodajo napolnil državno blagajno z več deset milijoni evrov - pa se zaradi plemenskih zvez to ni zgodilo. Ob tem se poraja vprašanje, ali je bil za odločanje v korist Tušmobila kdo nagrajen. Kolikor nam je znano, kriminalistična preiskava o dogajanju v Apeku še poteka.

Kljub vsem privilegijem, ki jih deli Apek po presoji svojih botrov in plemenskih poglavarjev, se želje trgovca po velikih dobičkih niso uresničile. Možnosti za poslovni uspeh Tušmobila so minimalne, saj potrebuje mobilni operater za resno konkuriranje na trgu okoli 20-odstotni tržni delež. Tega pa Tušmobilu ne morejo zagotoviti niti plemenske vezi niti Apek s svojimi nestrokovnimi odločitvami, še manj pa Tušmobilovi "plemenski" svetovalci.

Priporočila vladi

Razvoj konkurenčnega trga elektronskih komunikacij je v vitalnem interesu Republike Slovenije. Zato bi morala vlada preprečiti sedanje nedopustne posege v suverenost Apeka in nemudoma zagotoviti pogoje za njegovo neodvisnost, kot mu jo zagotavlja zakonodaja, vključno z organizacijsko avtonomijo. Neodvisnost je neodtujljiva lastnost regulatorja in ne more biti predmet pogajanj z enim ali drugim ministrom. Visoka strokovna usposobljenost in kadrovska odličnost regulatorja sta nepogrešljiva robna pogoja za njegovo suvereno odločanje.

Vladi priporočam, da z ustreznimi spremembami pri imenovanju direktorja omeji neformalni politični vpliv resornega ministrstva na vodstvo Apeka. Nadalje naj zagotovi Apekovo finančno in kadrovsko samostojnost, ki jo omejuje ministrstvo za javno upravo v procesu zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja uslužbencev. To zahteva izločitev Apeka iz okvira sedanjega zakona o javnih agencijah in iz sistema plač v javnem sektorju.

Položaj je kritičen, a vlada bi z omenjenimi ukrepi lahko občutno zmanjšala nevarnost za vse večjo ujetost Apeka v interese deležnikov in plemenski nadzor nad njim. Vlado pozivam, da sprejme svojo odgovornost in naredi odločne korake pri urejanju kaotičnih razmer na slovenskem telekomunikacijskem trgu, h katerim je pripomogla tudi sama.

Dr. Dušan Caf je strokovnjak za regulativo in konkurenco na trgih elektronskih komunikacij in energetike