Pred natanko dvema letoma je Obama stal drugje, na govorniškem odru v Chicagu, razposajen in navdahnjen. Ameriko, ki mu je z zanesljivo zmago zaupala zgodovinski mandat, je nagovarjal po slavju na predsedniških volitvah, medtem ko je njegova stranka preštevala sedeže, ki jih je v kongresu speljala republikancem. Slednje so analitiki označevali za ogroženo vrsto na pragu dolgoletnega zatona.

Poraz je bil pričakovan

Zmotna simbolična osmrtnica, kot se je izkazalo. V torek so republikanci demokratom speljali več kot šestdeset sedežev v predstavniškem domu kongresa in tam dobili večino, povečali so tudi predstavništvo v drugem domu kongresa, stočlanskem senatu. Kaj se je torej zgodilo? V resnici nič nenavadnega - če demokrati iščejo tolažbo, jo lahko najdejo v zgodovini. Ta govori, da so torkovi izidi povsem predvidljiv razplet.

Vsega štirikrat se je v zadnjih sto petdesetih letih zgodilo, da stranka, ki nadzira Belo hišo, ni izgubila sedežev na volitvah v kongres, ki potekajo sredi predsedniškega mandata. Pretirane predsednikove predvolilne obljube in pričakovanja namreč nujno trčijo ob omejen domet realno uresničljivega in volilci račun po dveh letih izstavijo predsednikovi stranki. Obama, za katerega se med predvolilno kampanjo nikoli ni zares vedelo, ali bo liberalen ali sredinski predsednik, je šolski primer predsednika, ki je del volilnega telesa moral razočarati ne glede na gospodarsko krizo. Potem je tu še volilna udeležba, ki je na kongresnih volitvah ključnega pomena, pri čemer opozicija svoje privržence praviloma lažje prepriča, da se odpravijo na volišče, kot stranka, ki ima v Beli hiši predsednika.

Če je tokratni poraz zgodovinsko pričakovan, pa je vseeno precej velik. K temu je največ prispevala aktualna slika razmer v državi, ki je jasna. V eni od anket je devetnajst odstotkov udeležencev volitev odgovorilo, da je vsaj ena oseba v njihovem gospodinjstvu v zadnjih dveh letih izgubila zaposlitev.

Obama je leta 2008 v zmagovalnem govoru v Chicagu in ob zaprisegi v Washingtonu opozarjal, da je do okrevanja gospodarstva dolga pot in da je krizo podedoval. Vendar sta dve leti za nezadovoljstvo in za spomin zelo dolgo obdobje. Ljudje hočejo hitre rezultate, in če jih ni ali jih ni čutiti, je kriv tisti na oblasti. Obami so v lastni stranki bolj kot pomanjkanje dosežkov očitali, da je bil premalo učinkovit pri razlagah dobrobiti zdravstvene in finančne reforme, reševanja avtomobilske industrije in bank ter spodbujanja gospodarstva, pri čemer so bile nekatere očitno namerno dolgoročno naravnane.

"Največje politično tveganje Obame je bilo to, da se je osredotočil na dolgoročne politike. Pri zdravstveni, finančni in tudi (nesprejeti) energetski reformi je sklepal, da ga bodo volilci nagradili na dolgi rok, da so te politike dobre za državo dolgoročno in da bo morda končal na gori Rushmore. Po drugi strani pa je bilo Beli hiši jasno, da bo zato morala plačati račun na kratki rok, in ta je zdaj prišel," je v pogovoru s tujimi novinarji ocenil dopisnik spletne strani Politico iz Bele hiše Mike Allen.

Učinek jeznega konservativnega gibanja čajank

Letošnje volitve je popestril še en, nov element na ameriškem političnem prizorišču, ki je odigral mešano vlogo. Konservativno gibanje čajank je s svojo jezo nad zvezno vlado uspelo privabiti dovolj sredinskih volilcev, da je postalo upoštevanja vreden dejavnik. Gibanje je odločilno vplivalo na volilno udeležbo, po drugi strani pa so mu demokrati lahko hvaležni za ohranitev večine v senatu. Nekaj republikanskih kandidatov, ki so to postali zaradi podpore gibanja, je bilo namreč tako slabih, da so izgubili volitve v okrajih, kjer bi republikanci z resnejšim kandidatom zagotovo slavili.

Ali kot pravi politični analitik z American University David Lublin: "Gibanje me spominja na kitajski pregovor: kdor osedla tigra, se lahko znajde v položaju, ko bo težko razjahal. Republikanci so jahali na navdušenju gibanja čajank, niso pa vedeli, kam jih nese. Ponekod jih je peljalo v dobro smer, a brez gibanja bi verjetno nadirali tudi senat."

Volilni rezultat prinaša v Washington januarja, ko bo prvič zasedal novi kongres, spremenjeno realnost in nejasno prihodnost. Republikanski nadzor enega od domov kongresa je lahko dvorezen meč za obe strani. Po ocenah analitikov je za Obamo glavna dilema, ali bo šel po poti Billa Clintona, ki se je po podobnem porazu sredi prvega mandata pomaknil k politični sredini, zmanjšal reformne ambicije, začel sprejemati mikrozakone in skupaj z republikanci sprejel reformo pomoči revnim. Ali pa bo šel po poti Ronalda Reagana, ki je po porazu republikancev sredi svojega prvega mandata ostal kritičen do demokratov, vztrajal pri velikih temah in se predstavljal kot mož zgodovinskih sprememb, ki se ne pusti motiti z rezultati vmesnih volitev.

"Obama bo težje spravil kakšen zakon skozi kongres, hitreje bo posegel po vetu in republikance silil k pogajanjem. Spopad z drugo stranko v kongresu je za predsednike včasih celo dober, ker ima predsednik veliko prednost - v rokah ima najglasnejši mikrofon. Republikanci se tega zavedajo, prav tako vedo, da niso tako priljubljeni, kot se morda zdi. V Washingtonu bomo videli veliko političnih blokad, a kasneje morda tudi sodelovanje, ker ljudje želijo, da vlada opravi svoje delo, stranke, ki odločitve le blokirajo, pa na koncu plačajo na voliščih," ocenjuje Lublin.

Prvi obrisi blokad so že na obzorju. Republikanci bodo po oceni Allena spomladi gotovo predlagali zakon o odpravi zdravstvene reforme, čeprav je jasno, da je Obama ne bo sprejel. Od tu naprej bo pot vodila k igri obtoževanja in zvračanja krivde na politične nasprotnike.

Guantanamo bo zagotovo še odprt

Še najmanj vpliva bodo imeli volilni izidi na zunanjo politiko. Še pred januarjem je pričakovati ratifikacijo sporazuma z Rusijo o zmanjšanju števila jedrskih konic, za kar je v senatu potrebna dvetretjinska večina in torej vsaj petnajst republikanskih glasov. Podobno je z nekaj trgovinskimi sporazumi, ki čakajo na ratifikacijo. Sicer pa ima kongres že nasploh precej manj vpliva na zunanjo politiko, ki je v rokah predsednika, interesi v njej pa so precejšnja stalnica, zaradi česar sproža manj konfliktov kot notranja politika.

Ta stalnost je razvidna tudi iz Obamovega predsedovanja, ki se zunanjepolitično od Bushevega razlikuje po obliki, manj pa po vsebini. Njegovo politiko v Afganistanu denimo republikanci podpirajo bolj kot demokrati, ponujanje roke Iranu se je spremenilo v sankcije, ki jih pod streho ni zmogel spraviti niti Bush, v vodo je očitno padla tudi prva Obamova predsedniška obljuba sploh, ki je bila namenjena popravljanju ameriškega ugleda v svetu in takojšnjemu dokazovanju svežega vetra. Gre za zaprtje Guantanama v letu dni. Ta rok ni le zamujen, ampak bo zapor očitno ostal odprt vsaj še nekaj let, ker Bela hiša ne bo tvegala toliko političnega kapitala, kot bi ga zaprtje zahtevalo. Sploh sedaj, ko imajo republikanci v rokah predstavniški dom, ki bi moral odobriti denar za selitev na ameriška tla.

"Guantanamo bo v letu, ko se bo Obama potegoval za drugi mandat, gotovo še odprt," pravi Allen in dodaja, da so v vladi ugotovili, da so zapleti z zaprtjem precej večji, kot so mislili, to vprašanje pa je tudi daleč od središča pozornosti zaradi drugih izzivov, ki so pred Obamo in ki zahtevajo pozornost, če naj bodo njegovi demokrati na volitvah čez dve leti bolj židane volje.