Zverinice

"Moj prvi računalnik je bil ZX-81. Iz Trsta mi ga je leta 1981 prešvercal sorodnik v škatli za orodje. Stvar je bila črno-bela, imela je zaslon kakšnih 32 krat 20 znakov, grafika je bila sestavljena iz znakov, imel je 1 kilobajt spomina, kar pomeni, da je imel cel računalnik manj spomina, kot je sploh najmanjša datoteka na operacijskem sistemu Okna. Manj, kot vam zasede en kontakt na telefonu. Manj kot deset tvitov. Ali je to sploh možno?" se kar nekoliko začudeno zasmeji svojim spominom Žiga Turk, eden "klasikov" in prvi urednik kultne računalniške revije Moj Mikro, veteran računalniške tehnologije, bloger, tviter, nekdanji minister za razvoj, sedaj pa profesor na fakulteti za gradbeništvo. Človek, ki uporablja iPhone s spominom 16 GB, se lahko časov, ko smo spomin merili še v kilobajtih in sanjali o megabajtih, res spominja z veliko mero romantike. "Za manj kot deset SMS-sporočil spomina," še kar ne more verjeti, kakšna "zver" je bil njegov ZX, ko mu je dokupil še modul za 16 kilobajtov, a ga je ob prvi priliki pokvaril, ker ga je v napačnem trenutku priklopil na računalnik.

Raba teh prvih računalnikov je bila seveda zelo omejena. "Na njem si lahko igral kakšne zelo preproste igrice, kot je bila recimo igrica, mislim, da se je imenovala Pong, ko si 'odbijal' žogico od stene, ali pa spisal program, ki je izračunal kvadrate števil od 1 do 100," se spominja Žiga Turk, kot tudi, da je imel ta računalnik zelo kratek čas, saj je hitro dobil - seveda po podobnih trgovskih kanalih kot prvega - nov računalnik, tokrat ZX spectrum, ki je imel celih 64 KB spomina, od tega 48 KB za uporabnika in grafiko, kar je danes velikost enega zaznamka in pol priljubljene strani v spletnem brskalniku. "Ampak na tem računalniku se je dalo že marsikaj narediti. Na gradbenem faksu sva s kolegom napisala računalniški program za to, kar sva morala računati pri študiju statike ali geomehanike. Predvsem pri geomehaniki je precej računanja vezanega na tabele in sva si jih vnaprej naračunala, kar je precej optimiziralo pisanje izpitov, saj sva lahko na nekatere kolokvije prinesla s seboj tudi aparature," se spominja Turk in se ponovno nasmehne, ko se spomni, kako je vse skupaj izgledalo.

"Računalnik je bil sicer manjši kot večina današnjih prenosnikov - recimo velikosti netbooka -, a k temu sta sodila še prenosni televizor EI niš in kasetofon, s katerega sva potem programe prenesla na računalnik in upala, da bodo naloge na kolokviju takšne, da bodo izračuni kaj pomagali," se daljnovidnosti nekaterih profesorjev spominja Turk. "Čeprav je bil računalnik pomoč, je bil v ozadju tudi motiv. Če želiš spisati program, ki rešuje neki problem, moraš ta problem precej bolje razumeti," pravi Turk.

"Sinclair ZX-81. Neka punca mi ga je v torbici prešvercala z vlakom iz Gradca čez Maribor. Če se prav spomnim, cena za model z enim kilobajtom RAM-a je bila 9999 šilingov, torej približno 1500 nemških mark. Na njem sem sprogramiral prvi programček IF THEN v basicu. To je bilo še najbolj fascinantno. Igrice in uporabni programi so prišli kasneje, s spectrumom leta 1983," se kamene dobe informacijske tehnologije spominja Jonas Žnidaršič, igralec, televizijski voditelj in ljubitelj digitalne tehnologije, kot se sam predstavlja na spletu, sicer pa eden izmed pionirjev računalnikov v Sloveniji in med najbolj priljubljenimi pisci prvih številk revije Moj Mikro.

Znanje, ki so ga nadobudni znanilci informacijske dobe potrebovali, so črpali deloma iz skromne domače literature - Jure Špiler je denimo napisal knjigo o programskem jeziku basic, Egon Zakrajšek pa o fortranu -, predvsem pa iz revij in knjig, ki so jih kupovali v tujini. "Zelo hitro sem se lotil programiranja v strojnem jeziku, ker si tako porabil zelo malo prostora. Zame je bila biblija Spectrum ROM Disassembley, v kateri je bilo pojasnjeno, kako strojna oprema v spectrumu deluje vrstico za vrstico," pravi Turk. Spominja se tudi, da je nekaj časa obstajala celo legalna možnost za nakup spectruma, a je to pomenilo kupiti devize na črnem trgu, jih nesti v banko in stati v dolgi vrsti za nakazilo v tujino, nato pa se ubadati še s carino... A okoli tega kosa informacijske opreme se je oblikovala prva skupnost, ki si je pomagala pri izmenjavi programov in izkušenj. Tudi z - z današnjega stališča nekoliko spornim - kopiranjem programov s kasete na kaseto: dva kasetarja, povezovalni kabel in to je bilo to. Kot bi presnel Sex Pistolse z originalne kasete na TDK-60. Igrice, programi, glasba - isti "šmorn". Ko se je okno možnosti legalnega nakupa zaprlo - in v bivši Jugoslaviji so se take zadeve dogajale čez noč -, je meka slovenskih navdušencev postal München. Še celo v časih, ko so se pojavili prvi osebni računalniki, je koncesijo za njihovo prodajo dobila le Zveza za tehnično kulturo, ki je uvažala singapurske računalnike.

Zakonodaje ni bilo

S spectrumom se je pojavila programska oprema. Kup opreme - igrice, uporabni programi... In novi distribucijski kanali: Radio Študent je začel v osemdesetih letih programe, posnete na kasetah - kot tisti najbolj zoprn zvok, ki ga lahko še danes slišite ob klicanju na številko faksa -, predvajati dvakrat na dan. "Predvajali smo jih vsak dan, nekaj minut pred začetkom in še enkrat po koncu radijskega programa. Ta je šel takrat v eter od 11. do 15. in zvečer od osme do polnoči," se spominja Jonas tistih časov. Zadeva vsaj po njegovem s stališča zakonodaje ni bila sporna, saj legalnih distribucijskih kanalov preprosto ni bilo. "Tako da je to naše takratno 'piratstvo' preprosto opravičiti in upravičiti z dejstvom, da založniki softvera pri nas niso utrpeli bistvene škode. Nasprotno, menim, da se je ta nehotena investicija v Balkan softverskim založnikom vseeno izplačala. Slovenija je svoj računalniški hardver tako hudo preplačala, da ni hudič, da ni od vsega tega cekina prikapljalo nekaj nazaj tudi založnikom," je prepričan Jonas.

"Vsi, ki smo takrat imeli te računalnike, smo na neki način kršili zakon, saj so bili vsi pretihotapljeni. Tako je država nehote ustvarjala opozicijo, ali vsaj nergače, ki so bili prisiljeni v 'nečedne posle'. Ko sva šla s kolegom Kraševcem v osemdesetih za Moj Mikro prvič na londonski sejem računalništva, sva morala plačati depozit, ki ni bil majhen, da sva sploh lahko šla iz države," se spominja Žiga Turk. "Ker sva imela na vlaku več kot preveč časa za razvijanje norih idej, sem rekel, da imam poln kufer te države in norih carinikov. Zamislil sem si, da se bomo po modemu povezali s tujino in tako črpali programe ter jih potem pri nas širili. Kar je pri tej zgodbi zanimivo, je, da sem kar nekaj let kasneje, v devetdesetih, ko se je pojavil in razširil internet, naredil iskalnik po prosti programski opremi," pravi Turk, avtor shareware.com. Spominja se tudi prvega programa, ki ga je predstavil na prvem računalniškem sejmu, ki ga je Zveza za tehnično kulturo organizirala v Cankarjevem domu: LSD - loader saver decoder. "To je bil v strojnem jeziku napisan program, s katerim se je dalo kopirati igrice oziroma drugo programsko opremo za spectruma, in to je bil v Sloveniji dolgo časa edini tovrstni program," se nedolžne subverzivnosti spominja Žiga Turk. A to so takrat počeli povsod po svetu, pri nas pa je bilo še toliko bolj "potrebno", ker legalnega uvoza preprosto ni bilo. A je res, prizna nekdanji minister, da se je del te kulture še ohranil - da se namreč za programsko opremo ne plačuje.

Varljivi napredek

Računalnike so takrat kupovali predvsem navdušenci, ki so jih uporabljali za programiranje ali vsaj za "koristne reči", manj pa zaradi igric, medtem ko je danes razmerje obrnjeno, je prepričan Žiga Turk. In ko beseda steče o velikem miselnem preskoku od spectrumov k sodobni tehnologiji, navrže zanimivo regresijo: "Ne vem, ali je preskok. Če se spomnim orodja, s katerim sem napisal skoraj vse tekste za Moj Mikro, pa jih ni bilo malo, kakovosti tiste tipkovnice in to primerjam z orodjem, ki ga imam na iPadu za pisanje besedila, ni bistvene razlike. Prav tako sem imel enako omejen izbor za oblikovanje teksta, za vsako črko je bilo treba pritisniti tipko, za kakšen znak celo več tipk, ravno tako si se moral boriti z artritisom, da si pritisnil č-je, ž-je in š-je... Kje je torej napredek v tridesetih letih? Še vedno je bistvo, da veš, kaj želiš napisati," pravi Žiga Turk. Res pa je, da je s prihodom PC-jev izginila romantika, računalnik je bil naenkrat le še orodje za delo, ki mu je treba streči kot gospodarju. Šele s pojavom interneta so se v življenje računalnika vrnili igrivi aspekti.

Sicer pa sta takrat - v začetku osemdesetih let, ko v domačih logih nisi mogel kupiti kave, bencin je bil na bone, Trst pa prvi slovenski nakupovalni center - obstajali dve skupnosti: tisti s spectrumom in tisti s commodorjem. Spectrum je bil bolj "demokratičen" zaradi nižje cene, premožnejši pa so pretihotapili commodorje. "Podoben štos je sedaj med tistimi, ki imajo appla, in tistimi, ki imajo PC-je," pravi Žiga Turk. Tudi Jonas ni svoje mize nikoli "umazal" s commodorjem, pa ne zaradi prepričanja, ki je sicer delilo skupnost spektrumašev in komodorcev po podobnih pravilih, kot je glasba delila pristaše Stonesov ali Beatlesov. "Šlo je za preprosto vprašanje kompatibilnosti. Ko si se enkrat odločil za spectruma, nisi imel kaj početi s commodorjem. V vsakem primeru pa so oboje imeli samo bogati pizdunčki," pravi Jonas.

Mlajši bratje generacije, ki je v osemdesetih letih dopoldne gulila šolske klopi, popoldne pa na domačih commodorjih C64 do onemoglosti nabijala igrice, prihajajo danes v Kiberpipo preizkušat srečo na Cybermanu, Space Invadersih, Marsu, vseh tistih igricah torej, kjer jih starejši bratje niso pustili blizu. Ob katerih so izgubljali živce, ker so najprej porabili pol ure za nastavljanje glave na kasetarju, da je bila črta na zaslonu pri nalaganju igrice kar se da ravna in se je igrica res pravilno naložila. Občasno zanje pripravijo tako imenovane NO-LAN zabave, kot arhaični odgovor na priljubljene LAN zabave, kjer se ljudje namesto z osebnim stikom povezujejo z računalniki. Da muzej računalništva ni le velika igralnica arkadnih iger, Klemen Robnik dokaže s sprehodom pod stopnice muzeja. Med kupom - roko na srce - krame leži računalnik, ki so ga odpeljali z ministrstva za finance. "IBM-ov stroj s procesorjem S/390, z diskovno enoto za 20 GB, smo spravljali po stopnicah, ki so bile tako ozke, da smo pomislili, da so jih zgradili, ko je bil ta stroj že v nadstropju. Tri tone tehta ta zver," pravi Robnik. Ja, zgodovina je težka...

Razvoj informacijske tehnologije bo zagotovo še naprej podvržen Moorovemu zakonu, ki pravi, da se kapacitete ob enaki ceni za proizvod v letu in pol podvojijo. Tako kot si leta 1982 nihče ni znal predstavljati neslutenega razvoja, si tudi danes nihče ne zna predstavljati, kam pelje pot. "Finta je v softveru. Tu še zlepa ne bo zmanjkalo idej in čudežev," vidi prihodnost Jonas, a hitro doda, da nihče ne ve, v kateri smeri se bo programje razvijalo. "Nihče ne ve. Kdor pravi, da ve, gobca brez potrebe. Nihče ni znal napovedati Twitterja, pa je tako očitno potreben. Tako očitno samoočiten. Ali Google. Si danes lahko predstavljamo svet brez Googla?" pravi Jonas.