Peterica poklicno uspešnih mladih Slovencev - Mija Blaganje, zdravnica specializantka in raziskovalka na kliničnem oddelku za ginekologijo Ginekološke klinike UKC v Ljubljani, dr. Aljaž Ule, matematik in ekonomist ter docent na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Amsterdamu, Veronika Fikfak, pravnica in predavateljica na univerzi v Oxfordu, dr. Nina Marinšek, molekularna biologinja in raziskovalka na univerzi v Cambridgeu, in Andraž Tori, izvršni direktor za tehnologijo v podjetju Zemanta - s svojimi zgodbami opozarja, da je v določeni meri tudi profesionalni uspeh lahko subjektiven.

"Sama uspeh na določeni ravni vidim kot doseganje nečesa, česar prej nismo mogli doseči in za kar smo morali trdo delati. To lahko za profesionalnega športnika pomeni zmago na olimpijskih igrah, za povprečnega človeka tek na maratonu ali pa petkrat okoli bloka, za mojo babico pa sprehod na vrh strmega hriba v Strunjanu. Seveda ima uspeh tudi bolj objektivno definicijo: dosežek, s katerim izstopamo iz povprečja in s katerim smo nekaj posebnega v smislu, ki je splošno priznan kot pozitivna vrednota v določeni družbi," pravi raziskovalka Nina Marinšek.

Kako doživljajo uspeh in kaj so morali storiti, smo se pogovarjali z naštetimi, ki v relativno mladih letih na tujih univerzah in v tujih raziskovalnih ustanovah ter velemestih v obdobju življenja, ko njihovi vrstniki počasi vstopajo v drugo, morda tretjo reminiscenco pubertete, vodijo skupine študentov ali zaposlenih in v podjetju ali raziskavi morda upravljajo z milijoni evrov in dolarjev kapitala.

Kljub splošnim predstavam javnosti pa za uspešnega znanstvenika, kot pravi profesor psihologije dela dr. Edvard Konrad z ljubljanske Filozofske fakultete, vendarle ni nujno, da ima genialne sposobnosti. "Na podlagi merjenja posebne nadarjenosti s tekmovanji učencev in dijakov ne moremo napovedati, kdo od njih bo uspešen v poklicu, ki si ga bo izbral."

Ob tem, da se veliko mlajših raziskovalcev v Sloveniji pritožuje nad nesmiselno hierarhijo, ki favorizira starejše raziskovalce in profesorje, mlajše pa (sistematično) zavira v razvoju, Konrad priznava, da je "šef" lahko odločilni dejavnik na poti do uspeha. "Dober vodja postavlja pred podrejene probleme, ki jih spodbujajo k boljšemu delu," je obrnil perspektivo. "Splošen problem današnjega razvoja pa je, da vodilni ne morejo več obvladati vseh delovnih disciplin, ki jih obvladajo njihovi podrejeni. Če govorite z ljudmi na raziskovalnih inštitucijah, se hitro izkaže, da tak položaj vodi v rivalstvo in nesporazume. Če vodilni, ki je že v principu zgolj eden izmed mnogih, ne zna kolektiva strokovnjakov pravilno voditi, to hitro vodi v občutek odrinjenosti in boja za prestiž. Zato je za mnoge bolje, da odidejo v tujino."

"Takšne ljudi, če je le mogoče, vnašamo v baze podatkov. V glavnem agencije iščejo tiste kadre, po katerih obstaja povpraševanje. Kar zadeva nadpovprečno nadarjene in uspešne posameznike, se na trgu dela veliko dogaja mimo agencij, še zlasti na področju znanosti," dodaja "lovec na kadre" Franc Jamšek iz podjetja Profil. Včasih se po njegovih besedah zgodi, da so zelo nadarjeni ljudje težavni za okolje, v katerem delajo. "Agencije lahko s psihološkimi testi, preverjanjem referenc in intervjuji zaznajo kandidatove značilnosti, vendar vseh okoliščin, v katerih bo kandidat deloval, ni mogoče predvideti. Iz lastnih izkušenj pri vodenju nadpovprečnih ljudi vem, da mora biti menedžer tudi neke vrste psihiater, ki zna uravnavati razpoloženje takšnega posameznika ali posameznice in razpoloženje skupine, v kateri deluje."

Velikokrat so ti posamezniki in posameznice eni redkih, ki sploh razumejo svoje področje, razmišlja Konrad. "Pravi vizionarji se zato osredotočijo na cilj ne glede na to, da iz okolice ne dobivajo potrditve. Vizija je nujna, četudi je povezana z določenim tveganjem. Uspešni znanstveniki imajo veliko motivacijo, saj se dolgo ukvarjajo z določeno stvarjo, četudi nimajo neposrednih dokazov, da bo rezultat uporaben. Za vsak interes je pomembno, da lahko dolgo delaš brez materialne podkrepitve." Podjetnik, ki ima dobro idejo, je v tem pogledu lažje nagrajen, dodaja Konrad, saj se njegova ideja, če je dobra in jo sprejme veliko ljudi, lahko neposredno pretvori v večje materialno premoženje. "Problem psihologije pa je, da je treba biti za ocenjevanje uspeha emocionalno zrel. Če si nekdo zastavi cilj, da bo uspešen, uspeh pa bo meril z zaslužkom, si mora znati postaviti mejo. Tisti, ki si želi zaslužiti 'čim več', ne bo nikoli uspešen."

Uspešni ljudje po Jamškovih izkušnjah zelo pogosto sami najdejo pot do delodajalcev, "velike korporacije pa jih iščejo tudi na fakultetah, razpisujejo štipendije, raziskovalne naloge in druge projekte". Poslovnih angelov je malo, prav tako skladov tveganega kapitala, ki iščejo ljudi z obetavnimi podjetniškimi idejami. "Vsem je jasno, da mora imeti kandidat izdelano podjetniško idejo. Iz lastnih izkušenj vem, da ni vsaka ideja podjetniška ideja," še opozarja "lovec na glave".

Med univerzami po svetu so uspešnejše tiste, ki imajo višji vstopni prag, dodaja Konrad. "Na takšne šole ne pride vsakdo in v njih s študenti delajo na poseben način. Profesorji ne ponavljajo tistega, kar je že napisano v učbenikih, temveč študente spodbujajo, da študijsko gradivo vnaprej preberejo in potem o idejah v njem enakopravno razpravljajo s profesorjem." Študentje in doktorandi so vključeni tudi v znanstvene projekte, ki jih vodijo profesorji.

"Za nadpovprečne ljudi je najbolje, da začnejo svojo podjetniško pot. Če jim bo podjetniško idejo uspelo razvijati na dolgi rok, to pomeni, da so resnično nadpovprečni. V kolikor jim to ne uspe, so si tako o sebi samo mislili," je strog Jamšek.

Za tiste strokovnjake, ki odhajajo v tujino, Konrad pravi, da iščejo drugačno okolje. "V Sloveniji so možnosti omejene. Oddelkov, ki se ukvarjajo z določenim znanstvenim področjem, največkrat ni, zato tudi ni ustrezne znanstvene debate. Seveda je mnogim dovolj, da hodijo v službo, kjer si z rutinskim delom, ki ga lahko opravlja skorajda vsakdo, zagotavljajo varno eksistenco, uspehe pa dosegajo na drugih področjih, recimo v popoldanskih dejavnostih," splošno populacijo zajame Konrad, ki pa vseeno pravi: "V vsakem primeru je pomembno, da za uspeh izve še kdo drug poleg človeka, ki ga je dosegel. Socialni dejavnik je pomemben."

Naši sogovorniki imajo svoje mnenje o slovenskem "socialnem dejavniku", iz zgodb o njihovih poteh do poklicnega uspeha pa je mogoče izluščiti eno skupno značilnost: odločnost, da bodo izpeljali, kar so si zamislili.