Wayne kot Arkan

Kolikor so mi dostopni podatki, mladenič nizkega čela z angleščino v slogu mumbl-bumbl, za kakršno bi jaz v gimnaziji dobil šus, ni odkril učinkovitega cepiva proti raku. Ni, to je preverjeno, zgradil velike sodobne otroške klinike v podsaharski Afriki. Definitivno se ni prijavil za prvega Zemljana, ki bo stopil na Mars. Nikjer ni bilo mogoče najti enega samega podatka, da bi ta kvadratoglavec karkoli pomembnejšega prispeval k razvoju kvantne fizike. Bojda je nazadnje storil veliko dobro dejanje še kot petletni fantiček, ko je peljal starko iz soseščine čez cesto, a drugi viri pravijo, da se je je pravzaprav držal, ker ga je bilo strah prazno ulico prečkati sam. Ni rešil iz divje reke utapljajočega se otroka, ni demonstriral proti vojni v Iraku, ni se pridružil svojim sovrstnikom v vojni v Iraku. Ni dobil Nobelove nagrade za književnost, ker ima težave z branjem lastne pisave. Od literature mu gre dobro samo lastni podpis na milijonskih pogodbah o zaposlitvi. Še nihče ga ni videl riniti zablodelega kita s peščene obale nazaj v morje in nihče se ne spomni, da bi se ponudil kot darovalec ledvice. In zakaj potemtakem ta 25-letni mladenič zasluži dvesto tisoč evrov na teden? Kaj tako za človeštvo pomembnega in koristnega je naredil, da, če se gremo malo enostavne matematike, zasluži 28.571 evrov na dan ali 1190 evrov na uro oziroma malo manj kot 20 evrov na minuto in, če hočete še bolj podrobno, 33 centov na sekundo? Čisto vsako sekundo: ko spi, ko preganja prostitutke, ko pljuva čez medije, ko pometa v svoji 4,5 milijona evrov vredni hiški in ko se laže lastni ženi, da nikoli in nikjer ni bil v postelji z drugo žensko. Ime mu je Wayne Rooney in brca žogo za angleški Manchester United (pa še to čedalje bolj zanič). No, nekaj pa je le naredil. Pred dnevi je kruto zasadil nož v nogometno srce Unitedovih navijačev z izjavo, da bo pobral svoje cunjice, avtke in žogo ter se šel igrat v sosednji peskovnik oziroma k mestnemu rivalu Manchester Cityju. Spominja me na znanega Željka Ražnatovića Arkana, s katerim smo v zgodnjih šestdesetih letih mulci v Brežicah igrali nogomet in je vsakokrat, ko ga je kdo malo porinil ali mu ni podal, pobral žogo (edini jo je imel, ker je bil očka polkovnik) in z desetcentimetrskim smrkljem pod nosom odšel jokcat mami in tarnat očiju. Mi smo mu takrat rekli "je... se, budalo" in smo raje leže na travi bolščali v nebo, kot da bi tekali za njim in ga prosili, naj se vrne. Vodstvo Uniteda in navijači pa so se kleče, kot bi bili v Međugorju, plazili za Roonyjem, hlipali, prisegali, da mu odpustijo vse prostitutke in vse psovke, ki jim jih je namenil, samo da ostane. In ostal je - pa ne za dvesto tisoč evrov tedensko, 28.571 evrov dnevno, za ..., kot mu nekateri podtikajo, ampak, je skesano priznal, ker je spoznal, da je Unitedovo srce njegovo srce, ker ne želi, da bi bil povod za bratomorno vojno, vzrok za poglobitev gospodarske krize v državi in razpadle zakonske zveze. Ker hoče deliti usodo s svojimi zvestimi navijači, deliti z njimi vsakodnevno grenko skorjo kruha, skratka z vsemi tistimi, ki morajo za njegovo enotedensko plačo delati 770 tednov (natakar), 520 tednov (učiteljica) ali 364 tednov (pristaniški delavec). Pa da ga ne bi, Roonyja, človek oboževal kot boga?!

Če je Obama rekel, potem ...

Parlamentarna razprava o (ne)zaupnici hrvaški vladi Jadranke Kosor je postregla s tako bogatim besednjakom, humornimi vložki, ljudskimi pregovori in pestro paleto psovk, da se za hrvaško demokracijo res ni bati. Poslanci so namreč drug drugemu v odkritem dialogu povedali da so lopovi, izdajalci, lažnivci, prevaranti, barabe, bedaki, vojni in mirnodobni dobičkarji ter sramotilci Hrvaške v svetu. Večina kritik je letela na vladajoči HDZ in nekaj njegovih miniaturnih priveskov, kar je povsem legitimno, zelo moteče pa je bilo nič kaj džentelmensko jurišanje opozicijske leve kohorte na lik in delo premierke Kosorjeve. Kakšne vse udarce je morala ves dan prenašati mati samohranilka, romantik in poet! Tega ne bi stoje vzdržal niti Dejan Zavec. Toda ona je. In ne samo to. Sredi največjega plazu kritik o nesposobnosti, očitkov, da je sodelovala v vseh hrvaških krajah, in nasvetov, da ji ni treba dati vsega za državo, kar ponuja, ampak bo dovolj, če odstopi, je povlekla antologijsko politično potezo. Namesto da bi se zlomila, je kritikom rekla: "Bila sem z Obamo, Sarkozyjem, Merklovo, Berlusconijem, Putinom in tudi, ne pozabite, s Pahorjem in nihče med njimi ne deli vašega mnenja o meni!" Opozicija je obmolknila, zardela, ustavila kanonado. Res, nikoli niso slišali, da bi Obama Kosorjevi na tiskovki dejal, da je s Sanaderjem obrala pol državnega premoženja in da je v sramoto hrvaškemu narodu, tako kot je to, denimo, Ahmadinedžad Irancem. Tudi Berlusconi, vsaj javno ne, ni Kosorjevi svetoval, naj odstopi, se pokesa za vse grehe, odide v samostan in tako reši Hrvaško. Dobro, če za Silvia lahko rečemo, da je džentelmen, ki kaj takega sigurno ne bi dejal, tudi če bi bilo vse res, kaj potem s Putinom? Ta nima dlake na jeziku. A v nobenem poročilu o pogovorih s Kosorjevo ni bilo mogoče prebrati, da bi ji očital nepotizem v slogu Kim Jong Ila ali sodelovanje pri pobiranju denarja iz splitske ladjedelnice za potrebe njene HDZ. Če me spomin ne vara, jo je kanclerka Merklova celo objela in ene grde besede ni rekla o njenem vladanju. Lahko to pripišemo ženski solidarnosti, a ne v primeru Merklove. Pravzaprav jo je pohvalila za vodenje države, česar verjetno ne bi, če bi menila, da je odgovorna za vse svinjarije okrog Podravke, Ine, nakupa vojaških tovornjakov, pranja denarja v stranki. In kaj je rekel Pahor? O tem raje ne bi, ker je preveč osladno. Ni važno, kaj pravijo Hrvati, policija in opozicija. Če jo je Obama pohvalil, Merklova potrepljala in Pahor objel, bi bila odstop Kosorjeve in razpis predčasnih volitev res neodgovorno politično dejanje.