Državljana C in Z loči malodane cela abeceda, vendar je kar nekaj stvari, kar ju spravlja v isti predal. Na primer, da si z mesečno plačo lahko kupita zelo spodobno limuzino. Na prvi pogled bi torej rekli, da je njuna skupna lastnost, da sta delavna in sposobna in da sta svoje garaštvo in inteligenco dobro izkoristila. Povezuje ju tudi to, da sta si svojo plačo sama določila: v svojih podjetjih sta na vodilnem položaju vse od časa, ko je socializem prešel v kapitalizem in ko so plače direktorjev v primerjavi s plačami njihovih delavcev odletele v nebo. Njuna največja podobnost pa je v tem, da sta prepričana, da si svojo plačo zaslužita in da je njuno delo najmanj petdesetkrat več vredno kot delo njunega delavca z najnižjo plačo. Najmanj zato, ker ne vemo, ali sta pri višanju svojih plač rekla zadnjo besedo.

Med njima obstaja tudi pomembna razlika: prvega imajo zaposleni radi, drugega pa precej manj. O prvem njegovi zaposleni pišejo, da skrbi za božičnice, delitev dobička, rekreacijo, pohode, zdravilišča. O drugem, da kasni z izplačili plač, manipulira in odpušča. O prvem, da je menedžer svetovnega formata, o drugem, da je balkanski rokomavh. Ampak o obeh najdemo izjave njunih zaposlenih, da imata zaradi njih lahko tudi dvakrat večjo plačo, dokler imajo plačo tudi sami. Tudi novinarji temu tu in tam pritegnejo. Do zadnjega centa zasluženo, pišejo zlasti za gospoda C.

Zanima me, ali državljan C kdaj pomisli, da je v tisti minuti, ko so njegovi sodelavki dovolili, da vstopi v sobo in izprazni koš pod njegovo pisalno mizo, zaslužil toliko, kolikor bo ona v eni uri. Ali če gospod Z razmišlja o Bosancu iz kontejnerja, ki bo za uro njegove plače deset noči polagal strešnike na vrhu športne dvorane. Morda ju po nemarnem obsojam: čisto mogoče je, da o tem razmišljata in imata trden namen, da bodo takoj, ko bodo razmere to dovoljevale, najslabše plačani dosegli njun mesečni zaslužek v štirih letih namesto v petih, ampak v krizi so pač potrebna odrekanja.

Nedvomno je, da sta državljana C in Z zelo sposobna. Vendar pa ne moreta dokazati, da si zaslužita prav tako plačo. Morda jima delam krivico, vendar nisem prepričan, da ju vabijo iz kakega drugega podjetja, da bi za še boljšo plačo prišla k njim. Svojo vrednost bi namreč lahko dokazala samo tako, če bi slabo stoječe podjetje popeljala na pot visokih dobičkov. Potem bi jima lahko izplačali enkratno nagrado v odstotku dobička, ki sta ga ustvarila. Tako pa je dobiček enega podjetja posledica svetovnega monopolnega položaja farmacevtske industrije in oderuških cen zdravil, drugega pa posledica vodilnega položaja v nacionalnem gradbeniškem kartelu in brezobzirnega izkoriščanja delovne sile.

Kljub iskanju razlik gre v obeh primerih za uspeh, ki je posledica trgovanja v pogojih monopola, samo da je prvi zavit v neprozoren celofan svetovne trgovske mafije, drugi pa brutalno neposreden in vsem državljanom na očeh. V prvem je večina dobička ustvarjenega na tujem in torej na hrbtih nam neznanih ljudi, v drugem pa na domačih hrbtih. "Boli me k…," pravi internetni pisec, "če Ruse nategujemo z dragimi zdravili, "nam gre zato dobro. Narobe pa je, če se to počne z našimi državljani." No, tudi državljan Z se lahko pohvali, da si precej pomaga z Bosanci.

Kak goreč razlagalec tržnih zakonitosti me bo zavrnil: oba gospoda zlahka dokažeta, da zaslužita prav tako plačo, kot jo imata. Dokaz je v tem, da jo imata. To je perverzna logika. Ko bosta nekoč odšla v pokoj, vodstvo podjetja novemu človeku ne bo dalo petkrat nižje plače, dokler se ne izkaže. Preveč drugih v njegovi okolici bi si namreč moralo prav tako znižati plače. Zato bo novi človek dobil enako plačo in potem bodo ves čas, dokler bo šlo podjetju dobro, to pripisovali njegovi uspešnosti. Morda si bo plačo povečal, da bo prekosil predhodnika. Plača ne kot posledica uspešnosti, temveč kot njen dokaz.

Zanima me, ali Slovenci res postopoma prihajamo do prepričanja, da nekateri posamezniki zasluženo prejemajo petdeset ali sto njihovih plač, ali pa gre za naročene komentarje, ki nam postopoma perejo možgane. Ali je vodenje podjetij, ki poslujeta v takih okoliščinah, res tolikokrat več vredno od dela šoferja avtobusa, zdravnika, pilota, učitelja ali predsednika vlade? Ali od dela brezimnežev, ki "surfajo" na zadnji steni vozil za odvoz smeti?

Zdi se, da niti doma niti v svetovnem merilu nihče ne more zaustaviti sprevržene spirale direktorskih plač. Ali bi lahko svoj pohlep obrzdali direktorji sami? Predstavljajte si, kako pozitivne posledice bi imela odločitev uspešnih direktorjev, da njihove plače ne morejo biti večje od desetkratnika najnižje plače v podjetju. Ampak to je utopija.

Bojim se, da bosta državljana C in Z šele na smrtni postelji odkrila svoj rožni popek.