New York Times je leta 2003 razkril, da zvezni preiskovalni urad okrepljeno nadzira kitajske študente jedrske fizike, aerodinamike, inženirstva, nanotehnologije ter drugih smeri, povezanih z računalništvom, saj sumi, da nekateri med njimi delajo za kitajsko vlado in vojsko. Med njimi pa je FBI novačil tudi informatorje, ki so razkrili kaj več o načinih, kako se Kitajska dokoplje do ameriških tehnologij. Nekaj jih je bilo sila enostavnih, kot na primer pošiljanje vsakovrstnih malenkosti po elektronski pošti v obdelavo v domovini.

Ameriški kongres je leta 1996 sprejel zakon o gospodarski špijonaži z utemeljitvijo, da je po koncu hladne vojne nastopila namesto vojaškega nova era vohunstva, ki ogroža vitalne gospodarske oziroma trgovinske interese držav. Število spisanih obtožnic od takrat priča, da je bil strah absolutno odveč, saj jih je bilo doslej na temelju omenjenega zakona vloženih zgolj sedem, ker je gospodarski kriminal na raven vohunjenja "povzdignjen" le, kadar je mogoče kraje tržnih informacij, inovacij, tehnoloških rešitev, poslovnih tajnosti itd. neposredno povezati s tujimi vladami.

Prvo obtožnico je ameriško pravosodje sestavilo proti japonskemu znanstveniku, ki pa ga njegova država ni hotela izročiti in je sodni proces propadel. V preostalih šestih primerih so bili vselej v igri Kitajci, trije med njimi so bili na koncu obsojeni, dva, ki sta se z vlagatelji v domovini dogovarjala o finančni podpori za začetek proizvodnje mikročipov, pa sta bila oproščena, ker tožilstvu ni uspelo zbrati dokazov, da sta obdolženca delala v korist Kitajske in ne zgolj v svojo.

Rdeče preproge za znanstvenike in podjetnike

Zadnji se je na tem seznamu letošnje poletje znašel Kexue Huang, Kitajec s kanadskim državljanstvom in stalnim prebivališčem v ZDA, kjer je do leta 2008 delal v laboratoriju Dow Chemicala v Indiani. Obtožnica ga bremeni, da je skrivnosti svojega delodajalca o organskih pesticidih delil z univerzitetnimi raziskovalci v Hunanu na Kitajskem, vrednost teh informacij pa naj bi presegala sto milijonov dolarjev. Primer je še posebej zanimiv zato, ker naj bi špijonažo zagrešil v javno objavljenem znanstvenem članku v domovini in v znanstvenem dopisovanju s kitajskimi kolegi po elektronski pošti. Grozi mu do 15 let zapora in do pol milijona dolarjev kazni za vsako od dvanajstih točk obtožnice.

Huang je v Changchunu na Kitajskem končal študij biologije, doktorat pridobil na Japonskem, z raziskovalnim delom pa se nato v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal na univerzah v teksaškem College Stationu in Houstonu, preden se je zaposlil pri Dowu. O njegovih povezavah z domovino in tamkajšnjimi znanstveniki ni relevantnih podatkov, očitno je šlo za znanstveno sodelovanje, tisto, kar je njegove kolege v ZDA presenetilo, pa je, da ga ni začela preganjati njegova bivša firma Dow AgroSciences, katere skrivnosti je objavil v publikaciji kitajske univerze, ampak ameriška država.

Ameriška kongresna komisija za ekonomska in varnostna vprašanja v odnosih s Kitajsko je v lanskem poročilu med drugim ugotavljala, da ima tudi brez neposredne udeležbe kitajskih oblasti tamkajšnja vlada največ koristi od industrijske špijonaže v ZDA. Peking vztrajno zanika, da njihovi obveščevalci spremljajo ameriško industrijo, a so zaradi tega skrbi ameriških korporacij, da se kitajsko zanimanje za zahodni "know-how" z vojaških seli na vsakodnevne komercialne tehnologije, samo še večje.

Po dveh desetletjih dodelavnih poslov s ceneno delovno silo si Kitajska jemlje že močan zalet, da postane tudi tehnološka velesila, kot je sosednja Japonska, ki jo je po gospodarski moči pred meseci že prehitela. Pri tem skuša zvabiti nazaj tisoče kitajskih znanstvenikov in podjetnikov, ki so se večinoma izšolali in delajo v ZDA, ter doma razgrinja široke rdeče preproge.

Ob sprejemanju zakonodaje o gospodarski špijonaži je FBI letno preiskoval že okoli 800 njenih domnevnih primerov, očitno pa jih je bilo teže spraviti pred sodišče, kot je bilo sprva videti. Vzrok je preprost: že pri kraji intelektualne lastnine s strani tujih firm ali podjetnih posameznikov nastajajo skorajda nepremostljive sodne ovire, povzdigovanje pretoka vsakovrstnih idejnih rešitev na raven vohunstva pa v globaliziranem tržnem gospodarstvu zveni absurdno.

Združene države, ki v raziskave vlagajo več denarja kot preostala sedmerica držav znotraj skupine G8 skupaj, so bile dolga desetletja prava meka za sposobne in ambiciozne ume po vsem svetu, s privlačnimi študijskimi programi pa so dopolnjevali jagodni izbor dotoka možganov. Tako imenovani "brain drain", ki so ga zaznale celo nekatere zahodnoevropske države, ni bil nikoli doslej ameriški problem. Še več, če se je iz ZDA kaj "sive mase" zlilo nazaj v dežele v razvoju, se je večinoma programirano z ameriškimi političnimi in v obdobju po hladni vojni predvsem gospodarskimi interesi.

Dokler ni na oder stopila Deng Xiaopingova Kitajska - zdaj že vsi vemo, da tako velika in nacionalno dovolj vase zagledana, da je veter, ki je enosmerno zavel po padcu komunizma, ni preusmeril, ampak ji zgolj napolnil jadra za plovbo po novi in zelo neraziskani poti. In če se ozremo nazaj, je pri tem eden najpomembnejših, čeprav neizpostavljenih navigatorjev svojevrsten ekonomski špijon z univerze v Chicagu, trdnjave svobodnotržne doktrine, s katero je vseskozi tesno, a zelo svojevrstno povezan. "Je človek, ki je prinesel tržno ekonomijo na Kitajsko. Kar je v zvezi z njim nenavadno, je to, da je ekonomist chicaške šole, a ne verjame vanjo, no, vsaj ne v njeno najpreprostejšo razlago," Justina Yifu Lina opisuje Nobelov nagrajenec za ekonomijo in profesor z newyorške Columbie Joseph Stiglitz.

Ustanovitelju in direktorju kitajskega centra za ekonomske študije, bivšemu profesorju na pekinški in hongkonški univerzi ter zdajšnjemu podpredsedniku Svetovne banke je obširno predstavitev namenila revija New Yorker po nedavni slovesnosti ob deseti obletnici vzpostavitve podiplomskega MBA (Master in Business Administration) programa v Pekingu. Kot njegov soustanovitelj je bil Justin Yifu Lin zvezda večera, ne nazadnje zato, ker ni samo prvi kitajski državljan, ampak sploh prvi iz katerekoli dežele v razvoju, ki je zasedel vodilno mesto v Svetovni banki, hkrati pa je bil vanjo povabljen in ne imenovan po kakšnem nacionalnem ključu. Toda tisto, kar ga povezuje z uvodoma opisanim ameriškim strahom pred ekonomsko špijonažo, ki je bolj kot ne strah pred "begom možganov", je slej ko prej njegova življenjska pot in ne sedanji položaj.

Vztrajni mož na dolgi poti

Lina že dolga leta spremlja tiralica tajvanskih oblasti zaradi dezerterstva iz vrst tamkajšnje vojske. Ob njegovem prebegu v celinsko Kitajsko in naročje komunističnemu režimu leta 1978 so ga sprva zaradi zadrege razglasili za pogrešanega, saj je šlo za častnika z bleščečo kariero in hkrati aktivista, ki je na valu tajvanskega nacionalizma po izgubi stalnega sedeža v Združenih narodih v prid Pekinga leta 1971 prestopil iz študentskih v vojaške vrste z izjavo: "Če bo moja odločitev za vojaško službo spodbudila nacionalizem pri mladih, bo njen učinek neizmerljiv."

Že poročen s triletnim sinom in znova nosečo ženo Chen je leta 1978 poveljeval enoti na eni najbolj občutljivih točk v odnosih med državama, tajvanskem otočju Kinmen, samo streljaj od kitajske obale. Propagandna vojna med državama je bila na vrhuncu, pri čemer so prišli prav tako kričeči zvočniki kot propagandni baloni in plavajoči svežnji. Prav slednji so Linu pomagali preučevati tokove plime in oseke, preden se je odločil, da bo materializiral obrat v svoji zavesti. Tega je opisal Evanu Osnosu, pekinškemu sodelavcu New Yorkerja, kot preokupacijo z eno samo mislijo: "Moja želja je, da bi bili Kitajci uspešni, in večina jih živi na celini. Če bom torej na celini, bom lahko k temu največ prispeval."

Današnji podpredsednik Svetovne banke je iz kapitalizma v komunizem plaval tri ure skozi močne morske tokove, ki pa jih je dobro preučil, tako da ga je plima odnesla na celino. V strahu, da je obala minirana, je stražarje s svetilko opozoril nase, na vprašanje, kako jih je prepričal, da ne pomeni grožnje, pa še vedno lakonično odgovarja, "trajalo je nekaj časa, da so razumeli moje motive", in dodaja le, da je vse skupaj že pozabljena zgodba.

Lin se je iz Lin Zhengyija preimenoval v Lin Yifuja, kar pomeni "vztrajnega moža na dolgi poti", in se kot diplomant državne tajvanske univerze Chengchi vpisal na podiplomski študij na pekinški univerzi ter ga končal z magisterijem iz marksistične ekonomije. Leta 1980 je omenjeno univerzo obiskal Nobelovec Theodore Schultz iz Chicaga, v angleščini podkovan na Tajvanu pa je Lin prevajal njegovo predavanje. To mu je odprlo pot v ZDA, saj mu je Schultz leta 1982 uredil štipendijo na svoji univerzi, tam pa se mu je pridružila tudi žena, ki je vpisala doktorat na univerzi v Washingtonu. Oba sta se na Kitajsko vrnila leta 1987, ko se je že pojavljala "lakota" tamkajšnjega obnovljenega partijskega vodstva po strokovnjakih.

Zhao Ziyang, reformist v kitajskem oblastnem vrhu, ki ga je simpatiziranje z demonstrirajočimi študenti na Tiananmenu kasneje pahnilo v partijsko nemilost, se je kot premier in generalni sekretar komunistične partije obkrožil z ekonomisti z nalogo, da ogromno kitajsko delovno silo usmeri v izvozno gospodarstvo po vzoru južnokorejskega in japonskega. Za še nedavno maoistično državo je bila to prava ideološka drama, ki je veliki finale doživela s tanki na pekinških ulicah konec pomladi leta 1989 in je za dve leti skoraj popolnoma zavrla ekonomski razvoj države, saj je gospodarska rast padla na najnižjo raven po smrti Mao Cetunga.

Novo socialistično podeželje

Justin Yifu Lin pripoveduje, da se je takrat ukvarjal s problemom, kako guruja svobodnega trga Miltona Friedmana razložiti sodržavljanom, ter dodaja, da se je zgolj udeleževal vseh partijskih sestankov in molčal. Ko so se spone razrahljale, pa so našli skupni jezik. Ko so v devetdesetih letih nekateri skušali z zahodnimi vzorci kopičenje televizorjev, hladilnikov in podobnega blaga široke potrošnje v skladiščih razložiti z nizkimi dohodki prebivalstva, je bila njegova razlaga, da je vzrok v pomanjkljivi infrastrukturi, potrebni za njihovo uporabo. Postal je eden najbolj zavzetih zagovornikov velikih investicij v elektrifikacijo podeželja, ceste in vodovodna omrežja, partija pa je paket tovrstnih reform sprejela pod motom "novega socialističnega podeželja".

Iz besednjaka zahodne ekonomije je Lin v kitajsko sfero vključil tudi t.i. komparativne prednosti. Prva je bila nizki proizvodni stroški zaradi številčne poceni delovne sile. "Izvažaj tisto, v čemer si dober, in uvažaj tisto, pri čemer nisi" je bilo njegovo geslo, pri čemer pa se ni zavzemal za prehitre spremembe. Z mislimi na razpadlo Sovjetsko zvezo je v knjigi Kitajski čudež leta 1992 zapisal: "Bolj ko so reforme radikalne, bolj nasilni bodo uničujoči socialni konflikti in nasprotovanje reformam."

Kitajska tako ni šla po poti bivših vzhodnoevropskih komunističnih držav v globalno tržno gospodarstvo. Podjetij v državni lasti ni (raz)prodajala, ampak zadržala delno razdrobljene, da je vzpodbudila tekmovanje. Za spodbudo uspešnosti brez zasebnega lastništva pa je plače menedžerjev vezala na sistem ocen od A do E, pri čemer so tisti s prvo oceno dobili bonus v trikratni vrednosti plače, tisti z oceno E pa nobenega.

Lin in še štirje kitajski ekonomisti so v tistem času na pekinški univerzi ustanovili prvo ekonomsko raziskovalno skupino, Kitajski center za ekonomske raziskave, ki naj bi pritegnila na tujem izšolane kitajske ekonomiste. Center se je hitro širil in postal vpliven pri oblikovanju vladnih petletnih gospodarskih načrtov in vseh drugih gospodarskih projektih. Lin, nekoč obdolžen, da je tajvanski vohun, je takrat že naredil vrhunsko kariero.

Ko je Justina Yifu Lina junija 2008 predsednik Svetovne banke Robert Zoellick pripeljal za podpredsednika in glavnega ekonomista, je sprožil kup pomislekov, ki pa so sčasoma zbledeli. Nekdanji dvomljivci to pripisujejo Linovi vztrajnosti, čeprav gre zasluga bolj njegovim neposrednim izkušnjam pri razvoju nerazvitih držav. "Priče smo mnogim polomom in le redkim uspehom," pravi Lin, ki zdaj vodi okoli tristo ekonomistov in drugih strokovnjakov, ki bankam in vladam revnih držav pomagajo pri izdelavi strategij za večjo gospodarsko učinkovitost.

Po padcu Sovjetske zveze se je Svetovna banka skupaj z Mednarodnim denarnim skladom skoraj dosledno zavzemala za tako imenovano "šok terapijo", ki je zajemala rezanje javne porabe, privatizacijo državnih podjetij in popolno odprtost za tuje trgovce in investitorje. Učinki niso bili vselej spodbudni, marsikdaj je ta terapija vodila k večji nezaposlenosti, gospodarski stagnaciji in socialnim nemirom. V istem času je kitajska ekonomija, ki se s terapijo, znano tudi kot washingtonski konsenz, niti približno ni skladala, izredno cvetela. Jeffrey Sachs, apologet šok terapije v vzhodnoevropskih državah, je tako leta 2005 priznal, da bi lahko bila Kitajska verjetno prva nerazvita država, ki se bo iz velike revščine v dvajsetem stoletju iz nje izkopala v enaindvajsetem.

Nezdrava tekmovalnost

Do nedavnega kitajski strokovnjaki in vladni možje niso svojih izkušenj ponujali kot alternativo zahodnemu modelu reševanja težav nerazvitih, verjetno tudi zaradi zavedanja, da še zdaleč niso pokopali revščine. Toda Lin postaja glasnik tistega, kar sam imenuje "krpanje gradualističnega pristopa". V enem svojih predavanj na Cambridgeu je tako opozoril na propad washingtonskega konsenza. "Šok terapija je bolj šok kot terapija," je dejal in dodal, da je predvsem vodila v gospodarski kaos. Pri tem dandanašnje razprave o "kitajskem modelu" oziroma "pekinškem konsenzu" dosledno zavrača kot preveč poenostavljene. Strinja pa se, da je kitajska izkušnja uporabna tudi v drugih nerazvitih državah in lahko pripelje do podobnih razvojnih rezultatov, kot jih je Kitajska dosegla v zadnjih dveh desetletjih.

Da so ti zavidljivi, se najbolje kaže prav v ZDA, ki so še donedavna Kitajsko videle kot svojo veliko gospodarsko priložnost, zdaj pa vse bolj kot tekmico na mnogih področjih. Nervoza zaradi odtekanja znanja in pekinškega snubljena kitajskih strokovnjakov po Ameriki je samo del spremenjenega razumevanja rastočega azijskega zmaja, kar je opaziti tudi v sedanjih predvolilnih razpravah. Zanimivo je, da se demokrati in republikanci medsebojno obtožujejo zaradi domnevne prevelike naklonjenosti Kitajski, pri čemer so na udaru kritik tako zagovorniki svobodne trgovine z njo, kot tisti, ki se zavzemajo za zmanjšanje davkov družbam, ki s Kitajsko poslujejo.

K temu največ prispeva neugoden domači gospodarski položaj, medtem ko je Kitajska v ekspanziji, vmes pa je latentno prisotna tudi grožnja azijske velesile ameriški svetovni gospodarski dominaciji. Tu so tudi ogromen zunanjetrgovinski primanjkljaj ZDA, ki ga Kitajska rešuje z nakupom ameriških obveznic (nabralo se jih je že za skoraj 900 milijard), valutna nesorazmerja s podcenjenim juanom ter v zadnjih dneh še kitajske omejitve izvoza tako imenovanih redkih kovin, nujno potrebnih po vsem spektru uporabne tehnike. Čeprav je na Kitajskem le dobra tretjina svetovnih zalog teh kovin, z njimi trenutno pokrivajo 97 odstotkov svetovnih potreb, pri čemer se vse bolj zavedajo Deng Xiaopingove krilatice: "Bližnji vzhod ima nafto, Kitajska ima redke kovine."

Amerika pa ima največ akumuliranega znanja in iz njega izhajajočih novih idej, bi lahko dodali. Ko vsak vse bolj budno čuva, kar ima, je težko govoriti zgolj o komparativnih prednostih in svobodni trgovini, prej o vse bolj nezdravi tekmovalnosti, ki je med drugim plodno polje tudi za špijonažo, ki vse bolj izgublja nekdanji vojaški prizvok.