Prvi vtis, da Celjanke in Celjane krasi neka njim značilna bledica, se je do konca dneva utrdil. Enako se je zgodilo z drugo zaznavo, ki jo je izzval klic tajnice celjskega župana. Pol ure pred dogovorjenim sestankom je preverila, kje smo, in namesto nas ugotovila, da smo 150 metrov od prave točke.

150 metrov? Verjetno se boste strinjali, da ko ti nekdo reče, da si od želene točke oddaljen 150 metrov, to potem praviloma nanese 300 metrov. In da podobno velja za čas. Ko ti nekdo reče čez 15 minut, niti nimaš pravice biti tečen, ker je izpadlo pol ure. No, Celjani dojemajo prostor in čas na njim specifičen način. Kot da zaokrožujejo navzdol. 150 metrov v Celju prej pomeni 100 metrov, 15 minut pa prej 10 minut kot pol ure. V vsakem primeru gre za mesto, ki ga zlahka obhodiš peš in ki je zaznavno nekolesarsko. Od javnega prevoza imajo avtobuse in taksije, s katerimi se za 3 evre lahko odpelješ v katerikoli del mesta.

Zbirališče vseh, ki nekaj veljajo, je v pritličju hiše, ki se stika s hišo, v kateri uraduje mestna oblast. To simpatično spomni na izkušnjo iz Banjaluke. Ko sem nekoč po tamkajšnji vladni stavbi iskal nekega pomembnega državnega sekretarja Republike srbske, me je pragmatično zlobni vratar napotil do "jebozovne" natakarice iz kafiča, ki je takisto deloval v pritličju vladne stavbe, s katero je imel vladni facon razmerje.

V lokalu med glavnim celjskim zbirališčem in vhodom v mestno hišo se je dalo opaziti novo zanimivo kombinacijo. En del enotnega in nepregrajenega prostora zaseda galerija s stvaritvami Oskarja Kogoja, drugi del pa turistična agencija Popotnik. Morebitnež je v njem soočen z dilemo, ali si naj privošči oblikovalsko cenjenega Kogojevega konja ali pač potovanje v eksotične kraje.

To ni več sivo mesto

Ob pol desetih dopoldne smo bili menda drugi, če ne tretji najavljeni obisk pri Bojanu Šrotu, človeku, ki je pravkar nastopil svoj tretji županski mandat. Župan Celja je od leta 1998. Po poreklu je potomec rudarja in tekstilne delavke, njegova poklicna biografija pa govori, da v življenju ni zgubljal časa za tavanje in podobne hece. Študij prava je končal leta 1985, se pravi pri 25 letih. Leta 1998 je kandidiral in zmagal na županskih volitvah v Celju. Tip je v očitni formi in tudi ko ga v drugo premeriš, bi mu težko pripisal veliko čez trideset. Nenazadnje je bil v mladih letih vrhunski športnik. Ukvarjal se je z alpinizmom in bil član več odprav v Himalajo.

Kot pravi, ni v prostorni pisarni skoraj ničesar spreminjal, le še eno omaro je dodal. Tretjo izvolitev, ki mu je uspela ne glede na neuspeh, ki ga je SLS pod njegovim vodstvom doživela na državnozborskih volitvah leta 2008, in tajkunsko razvpitost njegovega brata Boška, pojasnjuje z rezultati.

Kako se je Celje spremenilo v teh dvanajstih letih, odkar ga vodi, smo ga vprašali. "Zelo. To ni več sivo mesto, za kakršnega je veljalo nekoč in na katerega prebivalci ne bi bili ponosni, nasprotno," odgovori odločno in nadaljuje: "Če sam o sebi ne misliš dobro, ne moreš pričakovati, da bodo tako o tebi razmišljali drugi. Brez dvoma je k temu prispevalo tudi to, da se je mesto v tem času v celoti začelo ogrevati na plin oziroma opustilo trda goriva. Prav tako smo popravili razmere v naših rekah. Savinja, ki je bila že mrtva reka, je danes na veselje številnih ribičev in drugih uporabnikov čista voda, voda pa je, kot vemo, osnova za življenje. To nam je uspelo z obnovo kanalizacije oziroma namestitvijo čistilnih naprav."

Da, Celje je res veljalo za mračno in megleno mesto, po katerem si si predstavljal krehati zgarane delavce iz cinkarne. V tem smislu je Šrot prvi od razvpite slovenske županske trojke, v katero spadata še koprski Popović ter ljubljanski Janković, ki se je posla lotil pri najbolj očitnih, zato pa tudi najbolj hvaležnih problemih. Pri zraku in vodi. Čeravno na videz zadržan, Šrot ne okoliši. "Tudi mi smo imeli stečaje, sorazmerno nič manjše kot na primer Maribor, vendar pa za razliko od njih nismo predvsem govoričili in iskali krivcev v Ljubljani, temveč smo zadeve poskušali rešiti sami."

Sprehod po centru ponudi vtis, da gre za mesto, ki z največ trinadstropnimi mestnimi zgradbicami ter bolj ali manj ozkimi, urejenimi in obljudenimi uličicami spominja na kombinacijo Celovca in Vinkovcev. Vendarle je bolj avstro- kot -ogrski, čeravno je na stavbah zaznati kanček panonskega pridiha. Grafiti po stenah so redkih. Na vpadnici je bilo opaziti: "Umetnost je upor".

Bržkone najmočnejšo umetniško afero z Devico, ki v rokah pestuje podgano, je leta 1998 nenazadnje zakuhala celjska skupina Strelnikoff. Celje je obenem tudi mesto, v katerem se skoraj nihče ne šopiri, da izhaja iz geta. Nekaj malega v tem smislu je na neki zid napisala ekipa iz soseske Nova vas.

Ima pa Celje nesporno novo bogataško četrt. Ostrožno se ji reče. Gre za naselje tipskih hišk s po tremi avtomobili pred vsako garažo in okrasnimi levi na ograjah. Stara noblesa je nameščena v hrib pod gradom, kjer se šopiri nekaj razkošnih vil z zastekljenimi panoramskimi stenami.

Razpoloženje na prenovljeni tržnici vsekakor ni bilo najboljše. Gospe Ivanka in Vida, branjevki, ki prodajata od konca petdesetih let naprej, sta povedali, da so se posli po prenovi prepolovili. Da dnevno zaslužita komaj kaj več kot deset evrov. "Piha, mraz je, ni parkirišč, v času prenove smo bile na drugi lokaciji in ljudje so medtem spremenili navade, tako da gre s poslom bolj slabo." Podobno pojamra tudi gospa Tereza, takisto veteranka, pri kateri se je poleg bučnih semen dalo kupiti tudi starodavni nadomestek čipsa: ocvrte svinjske kožice po dva evra in pol za pet poštenih rolic. Tržnica v Celju torej več kot očitno ne deluje, vsaj polovica stojnic je praznih. Tudi kupiti ni kaj prida veliko, čeravno so bili primerki fižola že na pogled avtentičen bio.

Elitne restavracije pa ni

Osrednji del mesta je poln trgovinic, butikov, kafičev, turističnih poslovalnic in pekarn. Vsi ti lokali so odprti in dajejo vtis, da poslujejo rentabilno. Kot je pojasnila lastnica butika z "all in" disko žensko modo, polno bleščic in džungelskih vzorcev, ki jo uvaža iz Turčije, za najem približno 50 kvadratnih metrov velikega prostora mesečno odšteje 1200 evrov. V primerjavi z Ljubljano je to prepolovljena najemnina, v takšnih pogojih pa butik lahko posluje dovolj uspešno, da obstane vsaj deset let.

Vijaka pa v centru vendarle ne moreš več kupiti. Ponj moraš v enega od velikih nakupovalnih centrov, ki ob vpadnici v mesto tvorijo neonsko alejo. Tudi Peter Thaler, mestna legenda in lastnik modne znamke Egoist, se spominja boljših časov. Časov, ko se je Pri Štormanu čakalo na mizo. Zdaj, pravi, v Celju ni neke elitne restavracije.

Thalerja sem spoznal v devetdesetih, ko je v Celju odprl kafič Stalin in naju s Sarkičem ob koncu dneva v svojem BMW-ju 850i v Ljubljano po stari cesti dostavil v vratolomno rekordnih 25 minutah. Tedaj je veljal za lastnika najboljšega avtomobila v mestu. Danes so to drugi. In v Celju se to ve. Na vprašanje, kdo ima ta hip najbolj faconski avto, je sleherni sogovornik odgovoril brez cinizma in takoj. Medtem ko je župan kot trenutnega avtošampiona omenil mednarodnega ekonomskega maga dr. Tomaža Subotiča z rolls-royceom, sta Thalerjeva favorita gradbinec Draganović s ferrarijem in Franc Rimer z maybachom (ta je sicer iz Konjic, vendar pa ga celjska smetana šteje za domačijsko konkurenco).

V svetu celjskega avtomobilskega kosanja velja omeniti vsaj še Aleksandra Jančarja, tistega, ki sta mu Miro Senica in Katarina Kresal podarila motor. Tip ima menda največjo zbirko mercedesov v državi, poseduje pa bojda tudi porsche 550 spyder, torej repliko avtomobila, v kakršnem je umrl James Dean.

Rokodelcem časi niso naklonjeni

Tudi Thaler je odnedavna, po odvzetem vozniškem izpitu, spet voznik, vendar pravi, da se je umiril. "In vedno plačam, kar mi gre. V devetdesetih je bilo neprimerljivo boljše. Rokodelcem, ki delamo sami in tukaj, ne pa kje v Srbiji ali na Kitajskem, časi niso naklonjeni. Moško obleko po tisoč evrov je danes težko prodati. Blaginja državljanov pomeni tudi blaginjo zate. In obratno. V zadnjih desetih letih so v Celju uspeli predvsem gradbinci. Omica je dala zemljo, nekoga si poznal na občini in zgradil si blok."

Šrotovi uspešnosti se ne čudi. "Naplavila ga je demokracija. Prej ga v Celju ni bilo, in če kdo ve, kdo je bil, to vem jaz. Človek je delaven, pameten in predvsem neškodljiv, ljudje pa to cenimo. Mesto je uredil in ga oživil, prav tako je dvignil celjsko samozavest. Enako velja za njegova brata, vključno z Boškom, ki je širše razvpit kot tajkun, vendar pa jaz v celotni zgodbi ne krivim njega. Prvič, ni sam napisal zakonov, ki so mu omogočili mešetarjenje z delnicami, in drugič, noben delavec ni zaradi njega izgubil dela. Vmešala se je politika in ga zbombardirala. Pri treh bratih Šrot gre v vsakem primeru za idealno kombinacijo. Eden obvlada politiko, drugi gospodarstvo, tretji (najstarejši, Srečko, je lastnik lokalne radijske postaje in časnika, op.p.) pa medije. Idealne razmere. Kaj bi še več?"

Naš sogovornik je še pojamral, da človek srednjih let, kot je sam, v Celju nima kam oziroma da ljudje, ko v tem mestu ostarijo, ne hodijo več ven, karakterno pa Celjane označil kot ambiciozne, tekmovalne in konkretne ljudi.

Celjane brez dvoma najdemo na marsikaterem vodilnem mestu, kar priča o njihovi tekmovalnosti, če ne kar agresivnosti. Evidentna je na primer koncentracija okoli RTV Slovenija. Dejvi Hruševar, avtor Dneva ljubezni, je Celjan. Takisto šef založbe ZKP Ivo Umek, pa Bojan Krajnc, Zvezdan Martič, Janko Šopar. Še bi se našel kdo.

"Zadnjič sem znorel, ko sem po televiziji gledal prispevek o modni reviji Stelle McCartney in poslušal novinarko, kako je čebljala o njej, ni pa vedela, da je Stellina prva asistentka, ki je bila ves čas posnetka v kadru, Nataša Čagalj, Celjanka, naša punca, za katero smo v nekdanjem Kljubu celo organizirali prireditev, na kateri smo zbirali denar za njeno šolanje. Punca je svetovna faca," pobenti Peter Planinšek, eden tistih Celjanov, ki so ostali doma: "Za takšno kvaliteto življenja, kot mi jo ponuja Celje, bi v Ljubljani potreboval vsaj dva milijona evrov."

Ko ti gre, te nosijo po rokah

V "hiši strahov", poslovni stavbi iz devetdesetih, kjer je nekoč deloval kafič Stalin (danes ima drugo ime), kasneje pa je doživela podobno usodo kot ljubljanski Ledina center, kjer je tri četrtine lokalov podobno praznih, ima trgovino z majicami. Majic z zabavnimi napisi kot "Debel iz principa", "Sex & drougs & narodnjaci" "Ne volim ljude, koji uzimaju drogu - carinike" in podobno mejno lucidnimi domislicami. Nisem ga vprašal, ali jih je pobral v Beogradu, kjer je donedavna deloval.

Planinšek, ki se je v 43 letih življenja ubadal z marsičim, začenši z uvozom računalnikov, izterjavami, vodenjem nočnega kluba, prirejanjem zabavnih prireditev in še čim, je najbolj znan po tem, da je produciral porno film z La Toyo, za kar je angažiral Joeja Wallacha, legendarnega porno snemalca.

"Joe je sedemdeset let stara legenda posla. Po rodu sicer Žid iz Sarajeva. Njegova prisotnost je bila pomembna in skrajno zanimiva. Kajti ko me je kdo na sejmu v Las Vegasu videl, da sem z njim, sem takoj dobil prepustnico." Film z La Toyo, ki, mimogrede, vsaj za okus podpisnika teh vrstic ni kaj prida igralka, je bil posnet na ulicah Ljubljane in na Celjskem gradu. Za slednje je Planinšek fasal občinsko kazen.

"Nič hujšega! Dejansko je bila to dobra piar poteza za grad. Po mojem projektu so začeli pobirati vstopnino. Celje je specifično majhno mesto. Tukaj na primer noben lokal ne plačuje varščine. Zakaj? Preprosto ni ne interesa ne velike koristi, pa tudi zadeve so urejene drugače. Lokalno. Prav tako boste v Celju težko našli solidno stanovanje za najem, kajti v solidnem stanovanju že nekdo živi in nima interesa iti ven. Najameš lahko zgolj kakšno luknjo. Poleg tega lahko v Celju za dvesto jurjev kupiš zelo solidno bajto. Je pa tako: medtem ko je Ljubljančanu, ki se javi na oglas za avto po ugodni ceni, težko priti do Celja, ker se mu zdi predaleč, Celjanu za to ni težko skočiti do Frankfurta," pravi ta celjski trdoživec, ki Šrotovo zmagovitost pojasnjuje z njegovo ljudskostjo pa tudi s tem, da enostavno ni imel pravega protikandidata. Po Planinškovem mnenju bi bil to skorajda edini lahko Mirko Tuš.

Da, Mirko Tuš, največja celjska podjetniška zgodba. Človek, ki je začel z malo trgovino v garaži, obenem pa vedel, da mora odpreti še kakšno, če noče, da mu propade prva. Planinšek: "Mislim, da o njegovi ključni značilnosti govori zgodba o Milki. Z Milko se je pogajal tako dolgo, da se je na koncu najcenejša čokolada prodajala v njegovih trgovinah."

Celjani vsekakor cenijo posameznike, ki so uspešni. Tako tiste, ki jim je to uspelo v lokalnih okvirih, kot tiste, ki jim je uspelo na tujem.

"Kot navijači te znajo nositi po rokah, ko ti gre, in biti neugodni, ko ti ne gre. Hitro pokažejo, če se jim kaj ne zdi v redu," pravi Uroš Zorman, ljubljanski rokometaš, ki igra za Celje Pivovarno Laško. Za Celjanke, na videz mila, dejansko pa zaznavno ostra dekleta, menda glavni "strup".

In morda je glavna metafora oziroma odslikava karakterja Celja prav ta, da je glavni mestni šport rokomet. Robat, tekmovalen, agresiven in grob šport s pravili, ki se jih da interpretirati na veliko načinov. Metafora mesta, ki izhaja iz močne tradicije malega obrtništva in temu pripadajočega zdravorazumarstva. Prav opremljenost s slednjim Celjane dela konkurenčne.