,1992), mogočna junakinja Ripley (Sigourney Weaver) odkrije, da nosi pošast v sebi. V Socialnem omrežju pa izvemo, da je Facebook, največji socialni in kulturni fenomen svetovnega spleta po izumu e-pošte, plod zavrnitve, pijanega mladostniškega besa in želje po množičnem mizoginem maščevanju.

Podaljšek zasebnega življenja

Socialno omrežje je film našega časa. Navsezadnje gre za izum omrežja, ki šteje pol milijarde članov ("prijateljev") v več kot dvestotih državah in je menda vredno petindvajset milijard dolarjev; omrežja torej, ki je postalo del našega vsakdanjika. Fincherjev film, posnet po scenariju Aarona Sorkina (ustvarjalca televizijske nanizanke Zahodno krilo), izum Facebooka in grenke pravne spore, ki so sledili, jemlje kot podlago za zgodbo, ki se ukvarja s temami osamljenosti, zavisti, izdaje in želje po položaju v družbi. Še posebej s slednjo, odkar je Jay Gatsby prodrl v visoko družbo, da bi impresioniral žensko v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju: tako kot Gatsby je Mark Zuckerberg, bodoči sostanovalec Facebooka in junak filma, izključen iz elitne družbe ekskluzivnih klubov imenitne univerze Harvard, na kateri študira, in zato tudi iz sveta lepih punc, ki jih privlačijo uspešni moški. Toda za razliko od Gatsbyja junak Fincherjevega filma ne prodre v elito, ampak jo naredi nepomembno in ustvari svojo: ustvari omrežje, v katerem je vsak član središče lastne elite. In to je, vsaj v filmu, tudi glavni smisel Facebooka.

Omenjeno socialno omrežje seveda ni namenjeno samo nesocializiranim zgubam, ljudem, ki se ne znajdejo v pravem, ne-virtualnem svetu. Za mnoge predstavlja podaljšek zasebnega življenja in ne njegovo nadomestitev, za uporabnike v totalitarnih državah pa (vsaj v očeh oblasti) nevaren stik z zunanjim svetom. Vendar Socialno omrežje ni film o fenomenu Facebooka.

V njegovem prvem prizoru srečamo devetnajstletnega Zuckerberga, ki želi narediti vtis na svojo punco Erico s šarmom in učenostjo, a je pri tem svojem početju tako nesocializiran, tako brezobziren in nezavedno aroganten, da ga lepa in pametna Erica zapusti. Seme Facebooka naj bi tako vzkalilo prav iz njegovega odziva na ta dogodek: fant vdre v harvardsko bazo podatkov in ustvari portal, na katerem lahko študenti ocenjujejo slike študentk, ali so lepe ali ne (hot or not-hot). Skozi vzporedno montažo nam film oriše socialno hierarhijo študentskega življenja na elitni univerzi, prepad, ki loči Zuckerberga in druge mlade piflarje od zlate elite z njenimi kodeksi časti in ekskluzivnimi klubi, kjer se na žurih tare lepih in voljnih deklet.

"To je eden najstarejših, najbolj ekskluzivnih klubov, ne samo na Harvardu, ampak na vsem svetu," reče eden od študentov skupini nasmejanih in spogledljivih punc. Vzporedno gledamo mlade piflarje pri delu in elitni žur, ki se počasi spreminja v orgijo. Že dolgo ni bilo ameriškega filma, ki bi tako jasno prikazal zavistno poželenje po privilegiranem življenju. Fincher in Sorkin nam predstavljata svet, v katerem je položaj v družbi vse, glavni znak statusa pa (zelo) lepa punca.

Dvojčka Winklevoss, predstavnika harvardskega in ameriškega plemstva, angažirata Zuckerberga za urejanje klubskega portala. Toda ko ga povabijo na sestanek v ekskluzivni Phoenix Club, ne pride dlje od klubske kolesarnice. Potisnejo mu sendvič v roke, in medtem ko brata Winklevoss (ki ju oba odlično igra Armie Hammer) mislita, da Zuckerberg razvija njihov portal, fant v resnici razvija Facebook. Soustvarjalec Napsterja Sean Parker (Justin Timberlake) ga zapelje v svoje vode in mu odkrije tisto, o čemer je sanjal: da si lahko piflar in še vedno dobiš vse lepe punce, ki si jih želiš (če je Zuckerberg v filmu prikazan kot Faust, potem je Parker njegov Mefisto). Nič bolj ne osupne mladega Zuckerberga kot to, da je Parkerjeva punca manekenka za žensko perilo, ki dela za Victoria's Secret. In vendar v svojem vzponu izda najboljšega in edinega pravega prijatelja, kar povzroči enega izmed pravnih procesov, okoli katerih je strukturiran film - litigacijo o avtorstvu Facebooka.

Najpametnejši fant v sobi

Socialno omrežje razkriva precej bizaren odnos do žensk, ki naj bi, vsaj sodeč po Sorkinovem scenariju, imele pomembno vlogo pri ustvarjanju Facebooka. Glavni lik filma povzroči globalno informacijsko revolucijo samo zato, da bi lahko navezal stik z ženskim spolom, ta pa nato igra le obrobno, dekorativno vlogo: od privrženk, oboževalk, ki so se pripravljene dati dol v javnem stranišču, do medlih senc, ki v ozadju igrajo videoigrice in se zadevajo. Fincherjeva kamera jih objektivizira v enaki meri kot Zuckerberg ali Sean Parker. Kot prava ameriška moralista Fincher in scenarist Sorkin ženske delita na puhloglave hedonistke in "dobre punce", kot sta Erica, ki je Zuckerberga dala na čevelj, ali pa čedna mlada odvetnica, ki ni brez usmiljenja do junaka in ki k filmu prispeva kanček sentimentalnosti.

Kar je presenetljivo, saj Fincher vedno večplastno pristopa k svoji likom in jih je ponavadi težko udobno opredeliti. Spomnite se samo, kako dvoumne reakcije pri gledalcu vzbudi morilec, ki ga igra Kevin Spacey v filmu Sedem (1995), ali pa Edward Norton in Brad Pitt v Klubu golih pesti. Seveda bi se lahko posmehovali bogataškima dvojčkoma Winklevoss, ki sebe dojemata kot "gospoda s Harvarda", pa vendar jima film pripne določeno dostojanstvo, kodeks časti, kaj gentleman lahko počne in česa ne. In prav ta večplastnost je eden od priboljškov Fincherjevih najboljših filmov.

Jesse Eisenberg sijajno odigra vlogo Marka Zuckerberga. Do tega filma je v glavnem igral simpatične fante ali sramežljive adolescente v tisti posebni hollywoodski različici zgube, ki na koncu dobi punco, kot denimo v Lunaparku (2009) režiserja Grega Mottole. Tak je tudi v Socialnem omrežju, a brez simpatičnih značajskih potez. Kakršenkoli že naj bi bil pravi Zuckerberg, Eisenberg posrečeno upodobi lik, kot sta si ga zamislila Sorkin in Fincher: včasih na meji porogljivega posmeha, včasih izgubljenega v lastnih globinah, vedno pripravljenega z neprimerljivo aroganco nekoga posekati. Ves čas je očitno, da je najpametnejši fant v sobi.

Direktor fotografije Jeff Cronenweth je film posnel z minimalno globino polja, zaradi česar se v dialoških prizorih gledalec osredotoči le na eno osebo, kar je še posebej učinkovito, ko poudarja izoliranost glavnega lika, denimo v prizorih pričevanja z odvetniki. Nič ne odvrača naše pozornosti od neprozornosti njegovega obraza. Ko njegov najboljši prijatelj pripoveduje, kako ga je Zuckerberg izdal, ne vemo, ali na Eisenbergovem obrazu vidimo žalost, kesanje ali pa morda le naprezanje junaka, čigar zmožnost vživeti se v čustva drugega je minimalna, da bi si nekako pojasnil, kaj se dogaja. Eisenberg, Sorkin in Fincher so ustvarili portret človeka, čigar osamljenost je popolna: moral je ustvariti svet, v katerem bo on sam edini gospodar.