Greenpeace je organizacija načel

Najprej se je treba zavedati, da Stephen Tindale ni več predstavnik Greenpeacea, zato ne more govoriti v imenu organizacije. Njegove izjave odsevajo njegove osebne poglede. Greenpeace ne more spremeniti njegovih stališč, vsakomur pa priznavamo pravico do svobodnega izražanja. Tindale je predstavil svoje mnenje, Greenpeace ima drugačna stališča. Jedrska energija je preveč tvegana, saj ne obstaja rešitev za problem nevarnih jedrskih odpadkov. Jedrske elektrarne so predrage.

Zaradi naštetih razlogov jedrske elektrarne izpadejo iz rešitev za podnebne spremembe. V Greenpeaceu svoje mnenje oblikujemo na podlagi znanstvenih analiz in študij o izvedljivosti, ki jih pripravijo neodvisni strokovnjaki. Tako se zavzemamo najprej za učinkovito rabo energije, obnovljive vire energije, v državah, kjer je to potrebno, pa sprejemamo plin kot premostitveno gorivo. Vedno več študij kaže, da lahko zagotovimo energetsko varnost in hkrati obvladamo podnebne spremembe, ne da bi se pri tem zanašali na tvegano jedrsko energijo.

Ob tem nam ni nam treba zapravljati časa in denarja za podzemno skladiščenje ogljikovega dioksida (CCS). Med tovrstne študije sodi tudi Energetska (R)evolucija, ki jo je za Greenpeace pripravil Inštitut za tehnično termodinamiko nemškega vesoljskega centra (DLR), javnosti pa smo jo predstavili junija letos, mesec pozneje pa še študijo za EU27. Obe sta javno dostopni.

Rešitev za nevarne jedrske odpadke ne obstaja

Tindale zavajajoče trdi, da je Slovenija rešila vprašanje jedrskih odpadkov. V Sloveniji so določili skladišče za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke, niti Slovenija niti nobena druga država na svetu pa ni in ne more rešiti vprašanja visokoradioaktivnih odpadkov. Kljub milijardam davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen iskanju "dokončne" rešitve vprašanja radioaktivnih odpadkov, še niso našli niti enega primernega prostora za končno odlaganje. Problem je namreč nerešljiv. Kako skladiščiti strupeno radioaktivno snov, ki je nevarna še 240.000 let? To je doba, ki je potrebna, da radioaktivni plutonij v izrabljenem jedrskem gorivu razpade v človeku neškodljivo obliko. Kdo bo zagotavljal, da jedrski odpadki v tem času ne bodo pronicali iz sodov v okolje in se pomešali z ekosistemom?

Za relevantno časovno obdobje je to tehnično nemogoče zagotoviti. Zagovorniki jedrske energije, ki so pogosto interesno povezani z jedrsko industrijo, o visokoradioaktivnih odpadkih najraje ne govorijo. Kot smo lahko brali Tindala, je zanje vprašanje rešeno, ko vemo, kam spraviti nizko- in srednjeradioaktivne odpadke. O najnevarnejših odpadkih pa je bolje molčati ali pa se, tako kot je to storil Tindale, mojstrsko izmikati neprijetnemu vprašanju. Greenpeace vztraja pri poslanstvu, da je treba varovati ljudi pred tehnologijami in dejavnostmi, ki so škodljive za ljudi in okolje ter prinašajo tveganje za zelo veliko nesrečo. Jedrska energija, kot smo videli na primeru Černobila, sodi med tovrstne tehnologije.

Napačna dilema med fosilno in jedrsko energijo

Tindale podpira jedrsko energijo kot rešitev za podnebne spremembe. Tudi če bi do leta 2050 povečali svetovno proizvodnjo jedrske energije kar za štirikrat, kar je praktično nemogoče, bi to prineslo zgolj obrobno zmanjšanje toplogrednih izpustov (od 4 do 6 odstotkov). Z ukrepi učinkovite rabe in obnovljivimi viri energije lahko zagotovimo varno oskrbo z energijo, kar so potrdile že mnoge študije, med njimi tudi že omenjena Energetska (R)evolucija. Prehod na čisto energijo je možno doseči v času, ki je potreben, da zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov in obrzdamo podnebne spremembe.

En evro za jedrsko energijo pomeni en evro manj za obnovljive vire. Vložiti milijarde v projekt nove nuklearke pomeni, da tega denarja ne bi vlagali v obnovljive vire. Slovenija lahko porabi zelo omejeno količino denarja za energetiko. Ideja o 1,2 milijarde evrov za en projekt, 5 milijardah za dodatno nuklearko in zadostnih vlaganjih v učinkovito rabo in obnovljive vire je nerealna in naivna.

Če v Slovenijo postavimo novo nuklearko leta 2030, bi ta po predvidevanjih proizvajala energijo naslednjih 60 let. Ves ta čas v Sloveniji ne bi mogli preiti na obnovljive vire energije in bi ostali ujeti v odvisnosti od enega objekta. Ta pa bi ves čas ustvarjal nevarne jedrske odpadke, za katere ni in tudi ne more biti rešitve. Tehnološki napredek naj pomeni vedno manj tveganja za ljudi, boljše tehnologije pa naj ob tem zasledujejo tudi druge družbene cilje, kot so nova delovna mesta, razvoj gospodarstva in zagotavljanje zdravega okolja.

Vse to nam prinašajo vlaganja v večjo energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Dodatna jedrska elektrarna v Sloveniji bi najverjetneje delovala še 15 let vzporedno z obstoječo, hkrati pa bi zakoličila razvoj slovenske energetike za skoraj celo stoletje. Z odločitvijo za jedrsko prihodnost bi se v Sloveniji odpovedali vsem naštetim prednostim prehoda na čistejše in varne vire energije.

Dejan Savić, zastopnik za podnebno in energetsko politiko Greenpeacea v Sloveniji