Pri tem ni prav nič ciničen. "Sploh ne razumem, zakaj te moje besede tako zelo odmevajo v javnosti, niti malo ne želim provocirati. Res mislim, da bi po štirinajstih, petnajstih letih zahtevnega, napornega življenja s svojimi otroki starši lahko odprli steklenico penine in si nazdravili, rekoč, poglej si, no, tega našega odraslega sina ali hčer, prav dobro nama je uspel(a)," je nehoteno medijsko provokacijo na nedavnem predavanju za starše, terapevte in učitelje v ljubljanski Festivalni dvorani komentiral dr. Juul. In nato na svoj značilen način pristavil: "Ja, vem, mnogi starši bodo rekli, tako dober pa ta naš izdelek spet ni. Edino, kar lahko takim staršem odgovorim, je: Če iščete popolnost, stopite za nekaj minut pred ogledalo in se natančno poglejte…"

Puberteta je "problem" le na zahodu

Jesper Juul, ki ga nekateri proglašajo za postmodernega vzgojnega guruja - sam se temu upira z vsemi štirimi, kajti "strokovnjakov za vzgojo ni, še manj pa je ena sama pravilna pot" -, ne govori na pamet. Družinski terapevt je več kot trideset let. Bil je eden od ustanoviteljev slovitega Kemplerjevega inštituta, najstarejšega evropskega inštituta za podiplomsko izobraževanje, usposabljanje in supervizijo družinskih terapevtov. Vodil je na desetine delavnic in seminarjev od Danske, Nemčije, Italije do Amerike, spoznaval je vzgojne muke različnih narodov. In ugotovil, da so mnogi problemi različni, še številnejši pa skupni. V puberteti, ki je "problem" le v zahodni civilizaciji, pa še to zadnjih petdeset let, pa ti prav povsod silovito bruhnejo na dan. S puberteto se namreč nepreklicno konča čas, ko sedijo starši na voznikovem sedežu in vozijo otroke skozi življenje, ti pa ves čas sodelujejo, včasih - ob motenih starših - celo tako, da škodijo sebi. Tudi zato je Juul bržkone sprevidel, da mora kaj povedati in napisati tudi o sobivanju staršev in otrok v obdobju, ki mu pravimo tudi najstništvo ali mladostništvo in sega nekako od desetega leta pri deklicah in dvanajstega leta pri dečkih do najdlje štiriindvajsetega leta (po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije). Rezultat številnih pogovorov in premislekov je knjiga z naslovom Družine z najstniki in pomenljivim podnaslovom Ko vzgoja odpove, ki je pri radovljiški Didakti nedavno izšla tudi pri nas.

Juul že v začetku bralce posvari pred prevelikimi pričakovanji. Odločilno vprašanje je, poudarja, kakšen je bil odnos s sinom ali hčerko v prejšnjih letih, kajti na teh temeljih se vse gradi. Pri tem pa se moramo sprijazniti, da idealnih rešitev ni, lahko živimo le dobro ali manj dobro. Lahko pa komunikacijo v družini - ta je za Juula sinonim za odnos med njenimi člani - spremenimo tako, da je bolje za odrasle. In če je bolje za odrasle, je vedno bolje tudi za mladostnike, je prepričan Juul.

V vsaki družini se v odnosu zalomi, včasih zelo. Ko se to zgodi, je brezplodno razmišljati o vzrokih ali o krivdi, pravi Juul. "Govorimo raje o procesih, ki potekajo v družini, o tem, kako jih izboljšati. Ob tem moramo vedeti, da so v vsaki družini tako konstruktivni kot destruktivni elementi. Poiščimo jih in jih nato skupaj spremenimo ali omilimo," svetuje. Povsem zadošča, če so starši dovolj dobri, pomembno je le, da ohranijo vodstvo. Zelo pomembno pa je pri tem, da starši razumejo, kaj doživlja njihov mladostnik, skozi kakšne dramatične telesne in psihične spremembe gre, kaj sovraži in kaj potrebuje. Nekakšna turbovzgoja, s katero želijo starši v zadnjih minutah popraviti, kar se še popraviti da, se po Juulovih izkušnjah preprosto ne obnese. Pa še nesramno je.

Ali je šestnajstletni Peter kreten

Mama: Peter, si bil mogoče vprašan biologijo?

Peter: Ne, nisem bil.

Mama, ki je pravkar govorila s Petrovo razredničarko: Peeeter?

Peter: Ja, prejšnji teden me je vprašal.

Mama: In?

Peter: Cvek sem fasal.

Mama: A se nismo dogovorili, da boš za nezadostne povedal takoj? In da ne boš lagal?

Peter: Ja, smo.

Mama: In?

Peter: Ne vem, strah me je bilo povedati.

Mama: Pa fiziko si šprical…

Peter (skrušeno): Ja, tudi.

Mama jezno: Pa dobro, ali ti kdaj pomisliš na posledice svojih dejanj? Saj si vendar vedel, da bom izvedela za oboje, prav tako veš, da boš zaradi laganja in skrivanja spet za nekaj časa brez večernih izhodov.

Peter: Ja.

Mama: In?

Peter po premisleku: V tistem trenutku sem si olajšal življenje. Potem pa… Vem, res sem kreten. Ne bom več lagal, prisežem. (Pogovor je resničen, le ime je spremenjeno.)

Odgovor na vprašanje, ali je Peter kreten, upornik ali notorični lažnivec, ponuja nevroznanost, ki v zadnjih dveh desetletjih prihaja do neslutenih spoznanj. Pri njej zajema tudi Juul. Na pritoževanje odraslih, da mladi nočejo razmišljati o posledicah, zaradi česar je tako težko dopovedati najstniku, da ne sme voziti prehitro ali da lahko umre, če si pri kolesarjenju ne bo nadel čelade, odgovarja za marsikoga olajšujoče. Če se vaš sin noče spoprijeti s pričakovanimi posledicami svojih dejanj, to ne pomeni, da je upornik ali brezvestnež, razlaga Juul. Pomeni, da je tisti del možganov, ki bi moral biti odgovoren za posledice, začasno izklopljen.

Nevrobiologi zatrjujejo, da približno 85 odstotkov mladostnikov o posledicah svojih dejanj preprosto ni sposobno razmišljati: povezave v možganih, ki bi bile za to potrebne, v tem obdobju ne delujejo. Nevrologinja in pediatrinja dr. Tina Bregant to pojasnjuje takole: "Da je telesni razvoj mladostnika buren, vidimo s prostim očesom, da je enako buren tudi duševni, čustveni in miselni razvoj, smo doslej prepoznavali veliko težje. Z novejšimi metodami, kot sta MRI in FMRI, slikanje z magnetnoresonančnim tomografom in funkcionalno slikanje z magnetno resonanco, pa so te spremembe jasno vidne."

V obdobju najstništva se v možganih, zlasti v čelnih režnjih, nalaga mielin, ki je debela, bela maščobna ovojnica okoli nevronov, ki omogoča hitro in kakovostno posredovanje impulzov. Sinapse propadajo, kar omogoča bolj učinkovito delovanje možganov. Možgani najstnika pa niso nerazviti, so le nezreli; zorijo še v pozna dvajseta leta. "Prepreke in naučena pravila za najstnike ne veljajo, saj strukture, ki bi omogočale razmislek, načrtovanje, predvidevanje posledic, še niso povsem zrele. V vedenju zato prevlada impulzivnost," najstniške možgane opisuje dr. Tina Bregant. Seveda pa je enako ali še bolj pomembno dejstvo, da najstniki v tem obdobju svojih staršev, tako zaskrbljenih za posledice, niti nočejo poslušati.

Starši kot poligon

Do desetega leta so starši vse, potem to vlogo v izjemno pomembnem procesu sekundarne separacije prevzamejo vrstniki. Starši postanejo priročni objekt neznanske najstniške kritičnosti, celo posmeha. "Nimaš pojma," je množična najstniška nalepka. Kar je bilo še včeraj prijazna starševska skrb, je danes le nadvse zoprna vsiljivost. "Ni lahko tega prenašati, je pa zdravo, za otroke in tudi za nas, če tega ne bomo jemali osebno. Le tako lahko mladostniki oblikujejo čustveno neodvisnost od staršev in drugih odraslih," starše srednješolcev pomirja psihoterapevtka in psihologinja na Gimnaziji Šentvid Milena Vidmar. Tako kot Juul poudarja, kako velike in pomembne razvojne naloge morajo najstniki opraviti v tem obdobju.

"Poleg tega, da se morajo čustveno osamosvojiti, morajo oblikovati svojo identiteto, tudi spolno, zgraditi zrelejše odnose z vrstniki, izoblikovati svoj odnos do dela, razviti ustvarjalne zmožnosti, zgraditi sistem vrednot. Vsega tega ne zmorejo sami, zato so starši v tem obdobju nekakšen poligon za učenje," meni Milena Vidmar.

Podobno razmišlja Jesper Juul. Če bodo starši tudi v puberteti vztrajali pri maksimi "jaz vem najbolje, kaj je dobro zate", bodo neizogibno naleteli na težave. To je namreč za najstnika največja možna provokacija. Pridiganje je nasploh nepriporočljiv "vzgojni" postopek. Ne le zato, ker ne zaleže, temveč zato, ker je svojevrstna manipulacija. Spremeniti se mora le mladostnik. Veliko bolje je, če starši postanejo sparing partnerji svojim otrokom, kajti "sparing partner ponuja maksimalni upor in povzroča minimalno škodo". V ta odnos pa nikakor ne sodijo stavki tipa "v teh petah zgledaš kot kurba", primerno in zaželeno pa je, da starši izrazijo svoje mnenje, na primer takole: "Tako visoke pete mi res niso všeč." In če bo hčerka v takih petah odkorakala v noč? Juul: "Pač bo. Kaj pa lahko storite? Jo pretepete? Nikar. To je kaznivo. Jo kaznujete? Kazni spadajo v kategorijo zlorabe moči in so na dolgi rok neučinkovite."

Da, očka, alkohol res škodi …

Veliko bolje kot Ti (si tak in tak) so sprejeti stavki tipa Jaz (ne maram tega, hočem to, obsojam tisto…). Starši na ta način postavljajo tudi svoje osebne meje. "Če svojega najstnika zjutraj radi desetkrat zbudite, to počnite še naprej. Če vam je to na vso moč zoprno, to jasno povejte. Če pridete domov in vas v dnevni sobi pričakajo sin in hčerka pred televizorjem, v kuhinji pa gora umazane posode, jasno povejte, da to ni bilo v redu in da pričakujete, da bosta posodo pomila zdaj. In to res pričakujte. Najslabše boste ravnali, če se boste na smrt razjezili in nato posodo pomili sami," staršem priporoča Milena Vidmar.

Po Juulovih izkušnjah 99 odstotkov mladostnikov jemlje mnenje svojih staršev zelo resno, pod pogojem seveda, da so se v prvih letih življenja izkazali za vsaj približno kompetentne. A le malokateri bo svojim staršem odkrito priznal, da se z njimi strinja. Mladostnik, ki bo pozorno prisluhnil svojemu očetu in nato rekel, "hm, če natančneje razmislim, imaš pravzaprav prav, očka, hvala, alkohol res škodi", je - neobstoječi mladostnik.

Kaj pomeni biti sparing partner svojim najstnikom, je Juul poslušalkam in poslušalcem na že omenjenem ljubljanskem predavanju demonstriral tudi s primerom petnajstletne danske deklice. Ko je staršem prvič povedala, da si bo dala v popek vdelati piercing, so starši ponoreli. Ker je vztrajala, so se nekako dogovorili, da bo čas za to po petnajstem letu. Ko so se malo po petnajstem rojstnem dnevu vrnili z nekega potovanja, jih je njihova ljubka deklica pričakala s piercingom v popku. Zalegle niso ne prošnje ne grožnje. "To ostane," je s kljubovalno dvignjeno glavo odgovarjala hčerka. Starši so bili tako šokirani nad nezaslišano predrznostjo svoje hčerke, da so se obrnili tudi na Juula. Ta jim je svetoval, naj hčerino odločitev sprejmejo. Še več, pomiril jih je takole: "Drug drugemu čestitajta, da imata tako močno in neodvisno hčerko. Z njo ne bo nihče v življenju manipuliral, zanjo vam sploh ni treba več skrbeti. Ima vse, kar potrebuje."

Podobno je Juul svetoval staršema, ki ju je skrbelo dejstvo, da šestnajst in sedemnajst let stara sinova občasno popivata, tudi nebrzdano. Ne le da tega ne skrivata, prepovedi se upirata s številnimi argumenti, med drugim trdita, da so najini nazori zastareli, je oče pisal Juulu. Kvalitete očeta ne moremo meriti glede na pravila, ki jih postavlja sinovom, temveč glede na to, kako se odzove, kadar so ta pravila prekršena, se je glasil (tipični) Juulov odgovor. To seveda ne pomeni, da bi se morali veseliti kršenja pravil ali nehati postavljati določene okvirje. Okvir navsezadnje mladostnik v globinah svojega srca doživlja pozitivno, kot izraz starševske skrbi zase, obenem pa ga tudi prisili, da do problema zavzame stališče. In natanko to sta sinova tudi storila. Odgovor, ki ga je v tej točki Juul namenil zaskrbljenemu očetu, bo najbrž marsikateri slovenski starš ožigosal za nedopustno in neodgovorno liberalnega. Juul je namreč očetu odpisal takole: "Lahko ste srečni, da imate sinova, ki se zavedata svojega vedenja, kar pove marsikaj o vašem načinu vzgoje v prvih desetih do dvanajstih letih njunega življenja. Sinova sta pripravljena na odprto razpravo z vami, ne pretvarjata se in ne lažeta. Na vašem mestu bi na to nazdravil." Očeta je ob tem še pomiril, da sinova njegovo mnenje, kot kaže, jemljeta resno in se o tem posvetujeta, ter mu zaželel, da vloge sparing partnerja ne bi zamenjal za vlogo policista in sodnika.

V nadaljevanju svojega odgovora je Juul tudi vse druge bralce spomnil, da je bilo to, kar označujemo kot opijanje na mrtvo, pri mladostnikih in mladih moških priljubljeno že od nekdaj in da je tudi danes med odraslimi več zasvojenih kot med mladostniki. Vzroki za zasvojenost so navsezadnje ves čas enaki: to so slabo samospoštovanje, negativna samopodoba in pomanjkanje sposobnosti za premagovanje vzponov in padcev. Razlika je torej v tem, da se je to včasih dogajalo na skrivaj, kar je staršem omogočalo, da so si pred tem zatiskali oči, danes pa se morajo do uživanja alkohola - ali svobodne spolnosti ali uživanja marihuane - opredeliti. Svoja stališča v odnosu do najstniškega nespoštovanja moralnih prepovedi, ki sodobne starše tako zelo bega in jezi, je Juul tudi na ljubljanskem predavanju podkrepil z izkušnjami svoje generacije. "Naši starši so od nas zahtevali brezpogojno poslušnost, zlasti glede spolnosti in alkohola. Niso je dobili, dobili so laž in skrivanje."

Kaj sovražijo najstniki

Če mladostnik kaj sovraži, potem sovraži, da ga starši popravljajo. Tako je pokazala tudi neka raziskava na Danskem, v kateri so preučili želje in stališča okoli dvesto mladostnikov. "Popravljamo računalnike in pralne stroje, ko gre za najstnika, popravljamo odnos," je ugotovitev raziskave komentiral Juul. Kar od nas najbolj potrebuje, je po njegovem to, da ve, da je na tem svetu človek - ali dva človeka -, ki zares verjame, da je v redu. Raziskava je tudi pokazala, da si zelo veliko mladostnikov želi, da bi imeli starši več časa zanje, da bi jih ti manj nadzirali in več poslušali. Pa ne le tedaj, ko govorijo stvari, ki jih starši odobravajo, temveč tudi takrat, ko jih ne. Predvsem pa bi radi, da bi bili starši ob njih takrat, ko se znajdejo v težavah - zaradi šole, ljubezni ali, na primer, težav v iskanju spolne identitete… Mimogrede: ko gre za slednje, si slovenski mladostniki s starši pogosto ne morejo pomagati. "Vsako leto pride k meni nekaj obupanih najstnikov, ki se v že tako težavnem soočenju s homoseksualnostjo ne morejo opreti na svoje starše," je povedala Milena Vidmar.

Morda najpomembnejše od vsega, kar lahko ključno vpliva na boljši odnos med starši in najstniki, je spoštovanje in zaupanje. "To ne pomeni, da boste na mizi puščali denar, potem ko ste izvedeli, da je vaš sin narkoman, to pomeni, da globoko v sebi ne boste nehali verjeti, da vašemu sinu ali hčerki lahko uspe, da zmore. In da boste svojemu otroku zaupali tudi tedaj, ko bo šel po poti, ki vam ne bo všeč. To je tisto elementarno zaupanje, ki ga kot kruh potrebuje mladostnik," razmišlja Juul.

Nič manj pomembni niso vztrajnost, navzočnost in empatija. "Ko pride najstnica domov vsa v solzah, ker jo je zapustil dragi, ji nikar zaboga ne recite, da je na svetu tisoč boljših. Tudi vi tega ne bi marali slišati." Zelo pomembno je tudi, da otrokom dovolimo, da prevzamejo odgovornost za svoje ravnanje. Če kar naprej "visimo" nad njimi in sami prevzemamo njihovo breme, jim prav nič ne koristimo.

K Mileni Vidmar je nekoč zaradi hčerinih slabih ocen prišla po nasvet mati, ki je med pogovorom ves čas jokala. Hčerka je dajala vtis, da to še malo ni njen problem. "Nič čudnega, saj ga je mati v celoti prevzela nase." Vidmarjeva zato staršem svetuje, naj živijo svoje življenje, naj se ne poistovetijo s težavami otrok; ti bodo tako lažje doumeli, da so oni tisti, ki morajo prevzeti odgovornost. V tem smislu je bil nad ugotovitvijo neke druge, že tridesetič ponovljene raziskave zadovoljen tudi Jesper Juul. Letos se je namreč prvič zgodilo, da so se starši na Danskem pozitivno opredelili do pubertete. Zelo velik delež jih je bil zadovoljen, da imajo zdaj več časa za partnerski odnos. "To je dobro, za starše in za otroke," je k temu pribil optimistični Jesper Juul.