***

"V Sloveniji smo bili ranjeni in iz nje izgnani," je v torek rekel gospod Esad Kapić, triintridesetletni gradbinec iz Cazina v Bosni in Hercegovini. Kapić ilustrira položaj tujih gradbenih delavcev v Sloveniji. Bil je eden od nesrečnikov, ki so bili zaradi ponižujočih delovnih in bivanjskih razmer v kočevskem podjetju Prenova prisiljeni zapustiti Slovenijo. Deset njegovih kolegov se je letos na zgodnjo pomlad zaradi neizplačanih dohodkov in izkoriščanja odločilo za gladovno stavko, sam pa je bil med organizatorji julijskega protesta bosenskih delavcev pred slovensko ambasado in uradom visokega predstavnika mednarodne skupnosti za BiH v Sarajevu.

"Nisem imel sreče, da bi kdo že pred menoj opozarjal na nepravilnosti. Potem sploh ne bi prišel v Slovenijo," je dejal v telefonskem pogovoru iz Cazina. "V Bosni sem imel službo, slišal pa sem, da v Sloveniji iščejo delavce. Verjel sem, da v Sloveniji veljajo pravo, poštenost, demokracija, tako kot v Avstriji ali Nemčiji. Vendar pa je to, kar smo s sodelavci doživeli v Sloveniji, primerljivo z dobo faraonov, ne pa dobo demokracije. Bili smo ponižani in zasramovani." Kapić pravi, da so delali tudi po dvanajst ur na dan, plačila pa niso prejeli tudi po tri mesece. Delavci so bili prisiljeni hrano kupovati skupaj, saj so lahko preživeli le tako, da so preživljali drug drugega.

Nehumani so bili tudi bivanjski pogoji. "Kleti, kontejnerji, bilo je strašno. Najprej sem spal v prašnih prostorih, potem so nas premestili v prostore, kjer sem zmrzoval. Nikoli ni bilo dobro." Upal je, da bo lahko zdržal dve leti, saj bi po tem obdobju v skladu z restriktivno zakonodajo lahko pridobil pravico do novega delovnega dovoljenja, ki ga ne bi vezalo zgolj na enega delodajalca. Zdržal pa je komaj trinajst mesecev. Skupaj z delom je izgubil tudi pravico do prebivanja in socialne zaščite v Sloveniji, zato so vsa njegova prizadevanja propadla in je danes spet na začetku. "Slovenska država nas je potem zgolj še brcnila čez mejo in ni nas bilo več," je rekel.

Prihodnji teden bo Kapić z delegacijo delavcev iz BiH obiskal slovenski državni zbor. "Poslancem bomo razložili, kaj smo v Sloveniji doživeli in kaj se mora spremeniti." Kapić opozarja predvsem na neustrezno ureditev, ki začetno delovno dovoljenje povezuje zgolj z enim delodajalcem, kar delodajalcu omogoča izkoriščanje. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nam v torek sicer potrdili, da je sprememba sporazuma o socialnem zavarovanju med BiH in Slovenijo usklajena in da morata državi dokument zgolj še ratificirati.

Izboljšanje sporazuma, ki se napoveduje, je spodbudil prav letos zaostren položaj tujih gradbenih delavcev v Sloveniji, ki tvorijo največji del priseljenskih delavcev v državi. Sprememba predvideva, da bi po novem "pravico do denarnega nadomestila pridobili delavci s stalnim ali začasnim prebivališčem v tisti državi, v kateri so to pravico pridobili", so sporočili z ministrstva. Po tragični smrti makedonskega delavca sta državi usklajevali tudi uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Vodja oddelka za delovne migracije na ministrstvu za delo Radivoj Radak je dejal, da bo Slovenija z BiH v kratkem sklenila tudi dogovor o zaposlovanju, s katerim bosta državi uredili zaposlovanje na ravni državnih institucij in s tem omejili delovanje "zasebnih posrednikov, ki so delavce doslej tudi okrog prinašali". Pojasnil je še, da je v Strategijo ekonomskih migracij, dokument, s katerim so se vladni odbori neuspešno ukvarjali že julija 2008, posegla kriza. "Zdaj dokument dopolnjujemo s strategijami za obrambo pred krizo," je povedal. "Zavedamo se širših okoliščin. Eurostat je predvidel, da bo Evropa do leta 2050 potrebovala dvajset milijonov priseljencev."

Državna strategija bo, kot pravi Radak, med drugim vsebovala spodbujanje zaposlovanja priseljencev, promoviranje njihovega podjetništva, priznavanje njihove pridobljene izobrazbe, spodbujanje zaposlovanja raziskovalcev. Znižala naj bi tudi "tveganje za beg možganov in spodbujala vračanje slovenskih izseljencev". Vzporedno naj bi ministrstvo za notranje zadeve pripravilo uredbo o integraciji priseljencev v večinsko družbo, ki naj bi med drugim poskrbela za njihova stanovanja.

V tem kontekstu je v sredo ljubljanski podžupan, arhitekt Janez Koželj na okrogli mizi o priseljencih napovedal, da bo mesto do leta 2025 zgradilo več kot dvanajst tisoč stanovanj za priseljence. "Vsa mesta tekmujejo za priseljence," je dejal. Po njegovem bo Ljubljana - govoril je o mestu, osvobojenem države oziroma njene birokracije - z evropskimi prestolnicami tekmovala na območju, ki sega do Indije. Demografska antropologinja dr. Duška Knežević Hočevar je ob tem opozorila, da mora biti priseljevanje regulirano kot sistemska celota, od delovnopravne do kulturološke in sociološke dimenzije. Opozorila je tudi na dvomljivo dojemanje konceptov, kot sta nacija in kulturne vrednote.

"Po osamosvojitvi se je začelo razpravljati o nacionalni populaciji z vidika slovenskega naroda. Šlo je za konzerviranje stare ideje, ki izvira iz 17. stoletja, da narod ni samo kulturna in zgodovinska, ampak tudi biološka teorija. Postalo je pomembno, ali je državljan Slovenije hkrati tudi Slovenec ali ne." Omenila je razpravo v Združenih narodih, ki se osredotoča na vprašanje, ali naj starajoči se narodi razvitih držav za rešitev svojega demografskega in s tem povezanega ekonomskega vprašanja odprejo meje ali zaženejo strategije za povečevanje rodnosti. "Javnost se je na idejo o odpiranju meja odzvala s pomislekom, da nas bodo preplavili tujci," je dejala.

Po drugi strani so kritiki ideje o "državno zapovedanem" zviševanju rodnosti opozarjali, da je to mogoče dosegati predvsem z migracijami. "Vendar ni res, da bi migranti spreminjali vzorec rodnosti. Študije so pokazale, da se že druga generacija priseljencev prilagodi rodnostnemu vzorcu države, v katero so se priselili. Izkazalo se je, da ima druga generacija priseljencev v Sloveniji celo nižjo rodnost od že sicer nizke rodnosti slovenskega prebivalstva.

Zato vsi, ki se ukvarjajo z migracijami, zatrjujejo, da mora biti dotok migrantov stalen.

"V Sloveniji nam bo še vsaj petnajst let manjkalo specialistov," je v torek po telefonu dejal direktor bolnišnice v Slovenj Gradcu dr. Janez Lavre. "Z domačimi komaj nadomeščamo zdravnike, ki odhajajo v pokoj, njihovo skupno število pa se ne povečuje." V slovenjgraški bolnišnici trenutno delajo trije pari zdravnikov iz tujine, dva iz Poljske in eden iz Hrvaške. Iz pogovora z direktorjem je bilo mogoče razumeti, da bolnišnica zdravnikov iz tujine posebej ne vabi, se pa zavzamejo za vsakogar, ki pokaže zanimanje za prihod v Slovenijo. Dr. Lavre je govoril o zdravnikih iz nekdanje Jugoslavije in iz vzhodne Evrope. "Naši kolegi se na mednarodnih kongresih spoznavajo s kolegi iz tujine, in če se ti kasneje zanimajo za delo v naši bolnišnici, jih povabimo na predstavitev."

Direktor je dejal, da je postopek zaposlovanja sicer "birokratsko zapleten in dolgotrajen". Po njegovih izkušnjah mine približno eno leto, preden zdravniki dobijo potrdila o nostrifikaciji diplom in opravijo morebitne strokovne preizkuse, ki so podlaga za zaposlitev. "V vmesnem obdobju jim krijemo stroške bivanja, plač pa jim ne moremo izplačevati." V Slovenj Gradcu v sodelovanju z občino poskrbijo tudi za to, da dobijo ustrezna stanovanja, in jim pomagajo pri učenju slovenskega jezika.

Zdravniki odhajajo

Predsednica zdravniške zbornice dr. Gordana Kalan Živčec je v četrtek rekla, da v Sloveniji trenutno dela tristo petinpetdeset zdravnikov, ki nimajo slovenskega državljanstva. "Ta trenutek bi jih potrebovali petsto do osemsto, v naslednjih desetih letih pa približno dva tisoč," je potrdila Lavretovo oceno. "Na žalost pa smo zamudili priložnost, ki se je kazala pred desetimi leti, ko so imeli v Srbiji in na Hrvaškem presežek zdravnikov. Danes Slovenija zanje ni več ekonomsko zanimiva in kolegi se celo vračajo domov."

Rekla je, da je v Sloveniji težko biti tujec zaradi administrativnih ovir. "Stroka prepozna njihovo znanje, na zbornici preverjanje poteka brez dileme. Tudi jezik ni ovira. Potem pa jih čaka brezno, ki ga morajo preveslati, da bi njihovo življenje postalo dostojno človeka in zdravnika. Za to potrebujejo enak status pri pridobivanju kreditov, njihovi otroci morajo biti enako zavarovani kot slovenski otroci." Zato, pravi Gordana Kalan Živčec, zdravniška zbornica podpre željo vsakega zdravnika po čimprejšnji pridobitvi slovenskega državljanstva. S hitrimi postopki naturalizacije bi po njenem mnenju lahko tuje zdravnike, ki jih je že sicer premalo, prepričali, da ne bi odšli.

Raziskovalka na Mirovnem inštitutu in docentka na FDV dr. Mojca Pajnik je ocenila, da "neurejenost" delovnih migracij ni naključje, kar se kaže predvsem na "spodnjem delu" socialne lestvice. "Neurejenost se vse bolj kaže kot premišljena strategija, kot simptom politik EU, ki jim brezpravni položaj migrantov ustreza. To je najbolj očitno na primeru Italije, kamor zelo majhno število ljudi migrira legalno, torej na podlagi dovoljenja za bivanje in dovoljenja za delo, pri tem pa več kot 30 odstotkov BDP države ustvari neformalna, migrantska ekonomija."

Pajnikova pravi, da je ilegalnost migrantov, ki jo države EU sicer striktno preganjajo, dejansko v interesu držav, saj migranti z začasnimi dovoljenji ali brez papirjev ustvarijo ogromno količino dela. "Njihovo delo je potrebno, a pogojev nihče ne želi izboljšati. S takšno politiko se spodbuja hipereksploatacija migrantskih delavcev, obenem pa je to politika vzdrževanja regularnih delavcev v prekarnih položajih." Po njenem mnenju migracijske strategije ponujajo nekatere projekcije o tem, da migracije ugodno vplivajo na demografske trende, vendar jim praksa ne sledi.

"Razlogov za to je več. Izjave, ki jih lansirajo in reproducirajo nekatere politične stranke, češ da migrantski delavci kradejo delovna mesta 'domačim' delavcem, imajo pogosto za posledico širjenje negativnega odnosa do migrantov. Protekcionistično uravnavanje trga dela, ki sledi tem trendom, sloni na zmotnem prepričanju, da prepoved zaposlovanja tujcev prinese situacijo, ko naj bi kar naenkrat po takih delih začeli povpraševati domači delavci. Nasprotno, raziskave kažejo, da povpraševanje domačih delavcev zaradi teh ukrepov ne bo nič večje, pa tudi brezposelnost zaradi tega ne bo nič manjša. To so populistični prijemi, ki pomenijo odmikanje od realnih problemov, učinkujejo pa tako, da še bolj diskreditirajo ranljivo migrantsko populacijo. Ta populacija bo prekarna dela zaradi omejitev opravljala v še slabših pogojih. Ne bo jih nehala opravljati, ampak se bo povečalo izkoriščanje. Politika torej ne sledi omenjenim projekcijam zaradi takšnih populističnih prijemov, ampak tudi zaradi stereotipov, nacionalizmov in bojazni, da bi migranti politično in kulturno preveč 'zarezali' v evropsko domačijskost."

O stihiji delovno-migrantskih politik priča tudi črn obrat, ki ga je Slovenija naredila v komaj treh letih: sredi leta 2007 so delodajalci državo prosili, naj kar se da poviša kvote za delo tujcev. Urgentno povišanje z 18.500 na 24.500 delovnih dovoljenj ni zadostovalo. Danes delavce izganjajo iz države. Kriza je pri tem prozoren alibi.

Jezik nevsakdanji

Migracije pa ne potekajo samo z vzhoda na zahod, temveč tudi v nasprotni smeri. Temu primerno drugačne so tudi izkušnje. Mlada profesorica francoščine in nemščine Elsa Louis, Francozinja iz Nantesa, ki je dolgo živela tudi v Nemčiji, je Ljubljančanka že nekaj let. Tu si je s slovenskim fantom ustvarila družino, zaposlena je na gimnaziji v Škofji Loki, kjer v evropskem oddelku sodeluje pri pouku svojega maternega jezika. "Zaposlitev sem našla brez težav, res pa je, da sem imela tudi nekaj sreče," se je nasmejala.

Prvih nekaj let je enkrat ali dvakrat na leto stopila do urada za tujce, kjer je urejala dovoljenje za prebivanje, in to je bil njen skorajda edini stik z državno birokracijo. "Uradniki so bili z menoj vedno zelo prijazni in so hvalili moje znanje slovenščine," je v sredo pripovedovala ob skodelici čaja. "Pred sosednjim okencem pa je bilo drugače," je pripomnila. "Že na začetku me je šokiralo, da sta na uradu dve vrsti, ena za državljane EU in druga za vse druge tujce. Mi smo opravili v nekaj minutah, oni drugi pa so morali čakati dlje. Opazila sem tudi razliko v odnosu uradnikov do njih."

Louisova je povedala, da je v Sloveniji odnos uradnikov do strank vseeno bolj oseben kot v Franciji. "Pri nas bi se lahko zaradi kakšnega trdega birokrata tudi razjokala." Tudi odnos večinskega prebivalstva do priseljencev v Sloveniji se ji zdi na splošno boljši od odnosa Francozov do Arabcev v Franciji ali odnosa Nemcev do priseljenih Turkov. "Pri nas priseljenci živijo v getih, tukaj tega ni," je bila pomenljiva. Rekla je še, da je v Nemčiji največkrat slišala pripombo, namenjeno Turkom (po vsebini sicer značilno tudi za slovenski odnos do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije), da nekdo že trideset let živi v Nemčiji, pa še vedno slabo govori nemško.

"Nacionalizem najdeš pri vseh narodih, jezik pa je vedno osnova za razlikovanje med večinskim narodom in manjšinami," je pripomnila. "Sama sem bila ob prihodu v Slovenijo prepričana, da je slovenščina tako težka, da bom šele po petih ali desetih letih sposobna tvoriti kakšen stavek. Za nekoga, ki prihaja iz romanskega ali germanskega jezikovnega okolja, ima slovenščina nekatere zelo zapletene fenomene," je pripovedovala v skoraj brezhibni slovenščini z ljubljanskim naglasom. "Nekatere stvari sem se morala naučiti povsem na pamet. Jasno mi je na primer, da dovršnih in nedovršnih glagolov ne bom nikoli obvladala, ker mi je ta način povsem tuj," se je zasmejala. "Pri integraciji v slovensko družbo je jezik res največja ovira."

Darja Rabzelj iz mednarodne pisarne na ljubljanski pravni fakulteti je v četrtek pripovedovala prav o tem. Opisala je primer profesorja iz ZDA, ki so ga nameravali na fakulteti zaposliti, zatikalo pa se je na upravni enoti, kjer si je želel urediti dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, saj zanj tam niso našli uradnika, ki bi govoril angleško. Poleg tega je bil postopek za smiselno urejanje preveč dolgotrajen in se je z zahtevami po vedno novih papirjih sproti zapletal. Četudi je morda šlo za naključje, pušča državna birokracija pri uporabnikih nekaterih njenih storitev vtis, da jo poganja formalizem, ki utegne imeti podlago v (namerni) neusklajenosti predpisov s stanjem "na terenu", na kar se je navezovala tudi Mojca Pajnik.

O težavah z jezikom in administracijo pri dolgoročnem angažiranju tujih raziskovalcev na fakulteti je pripovedoval tudi profesor kazenskega prava dr. Damjan Korošec, ki je nosilec mednarodnega raziskovalnega programa med Slovenijo in Srbijo. "Mlajši raziskovalci (iz nekdanje Jugoslavije, op.p.) bi radi v Sloveniji doktorirali in potem z doktoratom EU nadaljevali kariero kjerkoli na zahodu," je dejal. Korošec pravi, da denarja za tovrstno gostovanje v okviru programov za mednarodno sodelovanje z ustrezno vlogo ni težko dobiti.

"Vendar se zatakne pri jeziku. Kolikor mi je znano, univerza dovoljuje, da je doktorat napisan v katerem od svetovnih jezikov, kar pa srbščina ni. Pisanje doktorata v angleščini je za mnoge prezahtevno, prevajanje iz srbščine v slovenščino je predrago, pa tudi sicer mora zagovor potekati v slovenščini."

Čas za pogovor

"Ker se dnevno srečujemo s težavami pri komuniciranju zaradi neznanja slovenskega jezika, naše uporabnike, ki nameravajo daljši čas delati v Sloveniji, motiviramo in usmerimo v brezplačne tečaje slovenskega jezika in spoznavanja s slovensko kulturo pri pristojnih upravnih enotah," je na naše vprašanje, kakšne izkušnje imajo po nekajmesečnem srečevanju z migrantskimi delavci, odgovorila Majda Hostnik, predstavnica Infotočke za tujce, izpostave Zavoda za zaposlovanje, ki od letošnje pomladi lahko na enem mestu poskrbi za "celostno oskrbo" prišlekov. Na Infotočki so od konca marca osebno svetovali več kot 2700 osebam.

"Število kontaktov hitro narašča," je povedala Hostnikova. "Zagotavljamo ažurne informacije o možnostih in pogojih za zaposlitev v Sloveniji, uporabnike informiramo in usmerjamo v postopkih urejanja dovoljenj za prebivanje in pridobitve osebnih delovnih dovoljenj ter odpiranja samostojne dejavnosti. Vse pogosteje zagotavljamo tudi informacije o možnostih nadaljnjega izobraževanja in vrednotenja v tujini pridobljene izobrazbe ter pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije." Delavce iz tujine seznanjajo tudi z njihovimi pravicami in obveznostmi ter s postopki varstva pravic, če so jim kršene.

Pri tem sodelujejo tudi z aktivisti iz nevladnih organizacij, ki prisedejo v kombi, ki kot mobilna enota potuje po Sloveniji. "Obiskujemo zlasti gradbišča," je bil pomenljiv Franci Zlatar iz Slovenske filantropije. "Delavcem pojasnjujemo, kaj pomeni izguba zaposlitve, kako dobiti stalno zaposlitev. Precej delavcev pa v nas vidi predvsem priložnost za pogovor, saj nimajo nikogar drugega. Govorijo nam o težavah, s katerimi se srečujejo. Mnogi med njimi bi radi samo podebatirali, in tudi če vedo, da so njihove krivice kršene, ne naredijo koraka naprej. Ti pogovori so za nas zelo pomembni. S prisotnostjo na terenu si nabiramo izkušnje za potencialno ukrepanje v prihodnosti. Zavedamo pa se, da bodo to samo majhni koraki, dokler se sistem ne bo korenito spremenil."