Z diktafonom v roki sem se zato pognala med ljubljansko mladež, da bi izrezala vsaj košček najstniškega pogleda na vzgojo, ko obtežena s hormoni in uporniškimi idejami divja v svojo smer. Lov za mnenji pričnem na Prešernovem trgu, kjer pod spomenikom našemu največjemu pesniku mrgoli mladih obrazov in razposajenega čebljanja. Prve padle žrtve so bile simpatične ter nagajivo razpoložene štirinajstletnice Nina, Daša in Tina. Kot dobro uglašen tercet skoraj enoglasno zatrjujejo, da jih pri starših najbolj moti pretiran nadzor z nenehno skrbjo, kje so, kaj počnejo in s kom se družijo. Strinjajo se sicer, da morajo starši zamejiti teritorij dovoljenega, vendar te meje ne smejo biti pretesno zategnjene okrog najstnikove svobode. Nenehna kontrola s telefonskimi klici ali podrobno zasliševanje o vsem se jim zdijo že kar žaljivi. Ne le ta dekleta, temveč tudi večina kasneje vprašanih pa kot največja vzgojna zločina zoper svobodo omenja poseganje v izbiro prijateljev ter prepoved ali nesprejemljive časovne omejitve večernih izhodov. Nekateri v odgovor primaknejo še prepoved uporabe računalnika.

Razmišljanja teh deklet so se nato skorajda kopirala iz pogovora v pogovor. Petnajstletni Dina in Lara dodajata, da je pri starših moteče to, da si je v pogovoru z njimi skoraj nemogoče izboriti kompromis, saj so obsedeni z mislijo, da so njihova prepričanja nezmotljiva. Sedemnajstletniku, ki se poimensko ni želel predstaviti, živce včasih razžira dejstvo, da ga oče obravnava kot majhnega otroka in mu nenehno ponavlja ene in iste stvari. Njegov kolega pa pristavlja, da ne prenese starševskega hlepenja po nenehni kontroli, kar podkrepi s stavkom: "Na štriku te hočjo met." Petnajstletno Saro moti tudi, da imajo pri mlajši sestri starši veliko višji prag tolerance, sedemnajstletni Tine pa se razburja nad mamino fanatično obsedenostjo s šolo. Slabe ocene v šoli, alkohol ter omejevanje nočnih izhodov so tudi sicer glavno jabolko spora med pubertetniki in odraslimi.

Ko se začne spuščati zavesa noči, se karavana mladostnikov v večji meri preseli na tako imenovano "plažo" v Trnovskem pristanu. Ob spremstvu cigaret in alkohola tu nihče ne želi razkriti svojega imena, blaga paranoja pa jih popade tudi, ko zagledajo diktafon, saj se bojijo, da bo preko medijev kdo razkrinkal njihovo identiteto. Ko zagotovim anonimnost, tu naletim na prvi opis katastrofalnega odnosa med hčerko in očetom, pa tudi na norčevanje skupine nekoliko vinjenih fantov iz mojih vprašanj. Sicer so se tudi preostali sodelujoči nekoliko kislo nasmihali ob omembi teme mojega prispevka, toda njihova zagnanost in resnost pri odgovarjanju dokazujeta, da večina najstnikov tovrstna vprašanja dojema kot vredna pretresanja.

Skratka, večina pubertetnikov se zaveda, da jim starši s takšnimi in drugačnimi pravilniki pomagajo na poti v odraslost, toda dejstvo, da s temi ne smejo povsem pogoltniti otrokove svobode, črnolasa Vesna argumentira z besedami: "Življenje ni njihovo, ampak moje." Najstniki so družno sestavili tudi recept za boljši medsebojni odnos: večja mera zaupanja, držanje obljub, predvsem pa pogovor. Trdijo, da pogovori, nabiti z argumentiranjem in sklepanjem kompromisov, rezultatsko povsem zasenčijo kakršnokoli kaznovanje.

Četudi je večina najstnikov priklopljena na podobno miselnost, se ta na določenih točkah razprši, zato ni mogoče celotne mladostniške populacije strpati v en sam priročniški almanah. Po nasvetu samih pubertetniških razigrancev pa bi čas, ki ga starši porabijo za fanatično brskanje med nasveti o vzgoji, bolje zapolnili z druženjem s svojimi otroki.