Kako se odzivam na stres, kako delujem v skupini, kakšne so moje komunikacijske sposobnosti, kakšen odnos do dela… to so vrline, ki pretehtajo med vsemi, ki imajo enako izobrazbo in enake delovne izkušnje, meni Darija Jamnik, vodja službe za zaposlovanje in poklicno orientacijo na Zavodu RS za zaposlovanje Ljubljana. Ljudje se pogosto slabo odzovejo na zavrnilna pisma oziroma ob njih težko ohranjajo pozitiven odnos, sploh če menijo, da so razgovori dobro potekali in da so ustrezali merilom delodajalca. Kdaj bomo mi prispevali tisto nekaj, kar bo pretehtalo, je po besedah sogovornice odvisno od nas samih, pritožbe tipa »že eno leto sem na zavodu, a mi niste našli dela« pa so povsem neprimerne. »Svetovalec zaposlitve ne more iskati namesto vas, lahko le usmerja, usposablja, daje napotke in nudi podporo,« je povedala Jamnikova. Glede na to, da je danes kar 80 odstotkov objavljenih prostih delovnih mest opredeljenih za določen čas, to ponuja slabe pogoje za brezbrižno stagnacijo na delovnem mestu, ki so jo poznali naši starši in stari starši. Ljudem, ki trenutno iščejo delo, in generacijam, ki še prihajajo, se bo večkrat v življenju zgodilo, da bodo ostali brez službe, zato je treba razvijati veščine iskanja zaposlitve in se usposobiti za samostojno vodenje svoje kariere, opozarja Jamnikova.

Vsem povejte, da iščete
Ker se brezposelnosti drži stigma, tisti z dolgotrajnim stažem na zavodu za zaposlovanje okolici svoj problem težko priznajo. Pa vendar je treba širiti glas o tem, svetuje Jamnikova, mnenju pa se pridružuje Valentina Franca, docentka in prodekanka na Fakulteti za management Koper ter raziskovalka na področjih delovnega prava in kadrovskega menedžmenta: »Iskalcem zaposlitve vedno svetujem, naj iščejo zaposlitev prek različnih virov. Svoji ožji in širši okolici naj povedo, da iščejo, in prosijo, naj jim posredujejo informacije, če bi kar koli izvedeli. Pomembno je, da čim več ljudi ve,« je povedala Valentina Franca.

Nikar ne začenjajte s »spodaj podpisani«
Prvi korak do želene službe je pisna vloga. V njej moramo po besedah Jamnikove navesti vse tisto, kar delodajalec želi slišati, in mu tudi malo »popihati na dušo«. Če išče službo na primer prodajalka, lahko poleg delovnih izkušenj in izobrazbe napiše, da njihovo trgovino rada obiskuje, ker imajo dober sistem dela in prijazen odnos do kupcev. »Izkazovanje zanimanja in globlje poznavanje podjetja je tisto, kar bo morda prevesilo tehtnico pri delodajalcu, ki vseh 100 prijav seveda ne prebere podrobno, ampak le po ključnih besedah in prvih vtisih,« je povedala Jamnikova in dodala, da je nujno, da se pri pisanju vlog znebimo besedne zveze »spodaj podpisani«. Tega ne uporabljamo več.

Vloge kopiraj-prilepi niso zaželene
Enake vloge ni mogoče poslati vsem delodajalcem. Valentina Franca je v svoji praksi doživela, da so posamezniki pošiljali celo »tipske« življenjepise, ki so jih dobili na spletu. »Zgodilo se je že, da so se na razpis prijavili kandidati, ki so pozabili iz takšnega tipskega življenjepisa odstraniti podatke in vpisati svoje,« je o večjih spodrsljajih, ki so krivi za manj točk pri delodajalcu, spregovorila Valentina Franca. Po njenem mnenju je dobro, da vlogo prilagodimo tako delodajalcu kot delovnemu mestu, predvsem pa viziji podjetja. »Odsvetujem pošiljanje suhoparnih prošenj z nepotrebnimi in nepomembnimi podatki. Poskušajte biti čim bolj konkretni, vendar ne dolgovezite,« je svetovala.

Pošljem toliko vlog, pa se nihče ne oglasi
Darija Jamnik je kot primer navedla vlogo nekega gospoda, ki se je raztezala na treh straneh, kar je seveda bistveno predolgo. V njej jo je zbodel stavek: Imam kredit za stanovanje in dva majhna otroka, zato nujno potrebujem službo! »Z izpostavljanjem stiske si nikakor ne delamo usluge,« je povedala Jamnikova in dodala: »Postavite se v vlogo delodajalca, ki izbira med 500 vlogami. Bo izbral nekoga, ki skuša narediti vtis z obupanostjo? Mislim, da ne. Ko sva z gospodom popravila prošnjo, je bil zelo hitro povabljen na razgovor in tudi izbran v ožji krog. Pisna vloga je torej lahko vstopnica za zaposlitveni razgovor, zato se je zanjo vredno potruditi.«

Če ne dobim zaposlitve, je z mano konec!
S tem, da dojemanje razgovora, kot da gre za življenje ali smrt, nikakor ni zaželeno, se strinja tudi Roy Goreya, motivacijski trener, predavatelj in pisatelj, ki vodi izobraževanja za osebnostno rast, retoriko, komunikacijo, medosebne odnose in motivacijo. »To prepričanje je pogosto razlog za to, da iskalec ne dobi zaposlitve, saj delodajalec njegovo energijo začuti,« je povedal Goreya in dodal: »Iz tega se lahko naučimo, da je treba iti na razgovor bolj 'na izi', z lahkotnostjo, radovednostjo. Seveda se psihično in vsebinsko pripravimo, a znotraj sebe ohranjamo prepričanje – to je le razgovor, ne gre za življenje ali smrt. Na tak način je verjetnost, da bomo dobili zaposlitev, veliko večja.«

»Trik« vprašanja: kakšno plačo pričakujete?
Jamnikova svetuje, da se na razgovor najbolje pripravimo tako, da raziščemo vse o podjetju in njegovih vizijah. Pripravimo se tudi na neprijetna vprašanja. Eno takšnih je na primer: Naštejte svojo najslabšo lastnost. »Dobro premislite, kaj odgovorite,« svetuje Jamnikova. »Odgovor lahko obrnete sebi v prid, nikar pa ne izpostavljajte, da ste na primer površni ali da radi zamujate.« Na vprašanje, kakšno plačo pričakujete, ki tudi velja za »trik« vprašanje, po besedah sogovornice lažje odgovorite, če se predhodno pozanimate, kakšna so plačila v tem podjetju. S tem si zagotovite, da ne odstopate preveč navzgor oziroma da se ne podcenite.

Zavrnjeni zaradi nesproščenosti in slabe komunikacije
Napišemo lahko fantastično ponudbo za zaposlitev, toda če vsebina ni skladna z govornim nastopom, samozavestjo in energijo na razgovoru, z zaposlitvijo ne bo nič, je prepričan Roy Goreya. Posameznik, ki ne zna komunicirati, ki prek svoje neverbalne govorice izraža svojo nesproščenost, nezaupanje vase in v svoje sposobnosti, bo po njegovem le stežka našel dobro plačano zaposlitev. »Zato se še posebno na tem področju splača izobraževati, rasti in se razvijati. Investicija vase se, ne glede na gospodarsko situacijo, vedno povrne,« je prepričan Goreya, ki uči, da se govornik se ne rodi, temveč se naredi. Pri tem moramo paziti, da kljub izboljšanim komunikacijskim manevrom ne postanemo izumetničeni in da se v družbi drugih ljudi ne pretvarjamo.

Neverbalne napake, ki prevesijo tehtnico
Napotki, ki jih Roy Goreya podaja iskalcem zaposlitve na področju neverbalne komunikacije, so naslednji: roke naj bodo vedno odkrite, naj jih sogovornik vidi, saj mu s tem pokažemo, da ničesar ne skrivamo. Rok nimamo v žepih, za hrbtom ali pred seboj, kot jih imajo nogometaši pred prostim strelom. Drža telesa naj bo vzravnana, pogled jasen in prijazen. Ko stisnemo roko sogovorniku, bodimo ravno prav »močni«, poglejmo sogovornika v oči in se mu prijazno nasmehnimo. Prešibak stisk roke izraža neodločnost in pomanjkanje zaupanja vase, premočan stisk govori o egocentričnosti. O rabi neverbalne komunikacije je bilo napisanega že veliko. Sogovornik priporoča v branje knjigo Alana in Barbare Pease.

Brez dekoltejev in (pre)kratkih kril
Po besedah Valentine Franca ljudje pogosto – kljub številnim znanim napotkom – na razgovor za delo ne pridejo urejeni. Urejenost seveda prilagodimo instituciji, v katero se odpravljamo, vedno pa je aktualnih nekaj splošni zapovedi. Goreya svetuje: »Če moški obleče črn suknjič in belo srajco, bo zagotovo 'zadel'. Pri ženskah je pravilo čim manj gole kože. Nekatere imajo navado pretiravati z globino dekolteja, kratkostjo svojih kril, z ličili in nakitom. Manj je več,« je svetoval predavatelj in hkrati izrazil obžalovanje, da se ljudje zanašamo na vizualne vtise: »Bilo bi precej bolje, če bi se delodajalci naučili energijsko začutiti svoje bodoče sodelavce, namesto da jih ocenjujejo le po videzu in obleki.«

Iztisnimo najboljše iz sebe!
Po več zaporednih neuspešnih razgovorih je čas za delo pri sebi. Po besedah Roya Goreye nam lahko tečaji komunikacije, javnega nastopanja in samopodobe v času »kriz« pomagajo, da ozavestimo najboljši del sebe in da spoznamo, da smo s svojimi mislimi in energijo ustvarjalec svojega življenja. »Zaposlitev ne pride takrat, ko jo mi hočemo, temveč ko smo nanjo pripravljeni,« je prepričan sogovornik.

Več znanja, boljše možnosti
Darija Jamnik z zavoda za zaposlovanje priporoča širjenje znanj, denimo vključevanje v usposabljanja in izobraževanja, ki jih zavod ponuja brezplačno v skladu z dogovorom v zaposlitvenem načrtu. Kot je dejala, v času brezposelnosti dobimo priložnost za razvijanje konjičkov, za katere prej nismo imeli časa, za ukvarjanje s športom, za bližnje in prijatelje. Vse to pripomore k temu, da ostanemo motivirani, aktivni in da ne zapademo v apatijo. Tretja sogovornica opaža, da nam pogosto manjka širine, ki je potrebna za razvijanje osebnostnih potencialov, zato prav tako priporoča udeleževanje v delavnicah, na izobraževanjih in usposabljanjih, pa naj bodo ta povezana z našo kariero ali ne. »Le tako se zares razvijamo in imamo ob pravem času kaj ponuditi,« je povedala Valentina Franca.