V zadnjih nekaj tednih smo bili priča številnim napadom, ki so bili usmerjeni na geje, lezbijke, biseksualce, transvestite ali transseksualce. V Beogradu je 10. oktobra skupina nestrpnežev med udeležence miroljubne parade ponosa metala molotovke in dimne granate, pri tem pa so ranili okrog 150 ljudi. V New Yorku so 3. oktobra ugrabili tri mlajše moške, za katere so ugrabitelji menili, da so geji. Spravili so jih v prazno stanovanje v newyorško četrt Bronx, kjer so jih strašansko mučili in psihično zlorabljali. V Južnoafriški republiki je obsežni pohod v Sowetu opozoril na pogosto posiljevanje lezbijk v mestnih občinah, kar so storilci pogosto poskušali upravičiti kot način, s katerim so želeli "popraviti" spolno usmerjenost svojih žrtev.
Homofobija, rasizem in ksenofobija obstajajo v vseh družbah, pri čemer nekje bolj, drugje pa manj izrazito. V vsaki državi so posamezniki vsak dan preganjani, ponižani ali soočeni z nasiljem. Nekje so celo ubiti zaradi svoje spolne usmerjenosti in spolne opredelitve. Prikrito ali odkrito homofobično nasilje povzroča nepopisno trpljenje, ki je pogosto zavito v tančico tišine in nekaznovanosti.
Čas je, da vsi spregovorimo. Odgovornost za zločine iz sovraštva sicer nosijo storilci sami, vendar si vsi delimo odgovornost pri preprečevanju nestrpnosti in predsodkov. Nujno je tudi, da vsi napadalci odgovarjajo za svoje zločine.
Naša prva prednostna naloga je zavzemanje za dekriminalizacijo homoseksualnosti po vsem svetu. V več kot 70 državah se posamezniki še vedno soočajo s kazenskimi sankcijami na podlagi svoje spolne usmerjenosti. Obstoj takšnih zakonov drugače spolno usmerjene nenehno izpostavlja stalnemu tveganju po aretaciji, pridržanju, v nekaterih primerih pa prihaja tudi do mučenja ali celo usmrtitve. S tem se tudi ohranja stigma, ki obkroža drugače spolno usmerjene, hkrati pa se krepi klima nestrpnosti in nasilja.
Dekriminalizacija je izjemnega pomena, vendar je le prvi korak. Na podlagi izkušenj iz držav, ki so že odstranile kazenske sankcije, vemo, da so tudi potrebna konkretnejša in bolj usklajena prizadevanja za boj proti diskriminaciji in homofobiji, vključno z zakonodajnimi in izobraževalnimi ukrepi. V tem procesu ima vsak izmed nas svojo vlogo, še posebno pa tisti, ki so na vplivnih in vodilnih položajih, in sicer politiki, lokalni voditelji, učitelji in novinarji.
Na žalost se prepogosto zgodi, da tisti, ki bi morali uveljavljati sredstva prisile ali uporabljati svoj vpliv za spodbujanje strpnosti, storijo ravno nasprotno. Preprosto krepijo predsodke. Kot primer lahko damo Ugando, kjer je nasilje nad drugače spolno usmerjenimi posamezniki nekaj običajnega. Tudi ugandski aktivisti, ki se zavzemajo za človekove pravice in ščitijo pravice gejev, lezbijk, biseksualcev, transvestitov in transseksualcev, se soočajo z nasiljem in grožnjami pripora. Ugandski časopis je 2. oktobra na naslovnici objavil novico z naslovom "Izlet" stotih Ugandčanov, ki jih je časopis prepoznal kot geje ali lezbijke. Zraven fotografije njihovega pohoda je bil podnaslov "Obesimo jih". Dandanes takšno novinarsko poročanje razumemo kot spodbujanje k sovraštvu in nasilju.
Politični voditelji in tisti, ki si želijo javno funkcijo, imajo izjemno pomembno dolžnost, da svoje besede uporabljajo na primeren način. Kandidat za javno funkcijo, ki ne nagovarja k strpnosti in namesto tega daje žaljive opazke o drugače spolno usmerjenih, s tem le daje legitimnost homofobiji. Sicer lahko živi v prepričanju, da pri tem spodbuja neškodljivi populizem, vendar temu ni tako.
Prejšnji mesec sem sodelovala kot govornica na okrogli mizi v Ženevi na temo dekriminalizacije homoseksualnosti. Potekala je pod sponzorstvom raznolike skupine štirinajstih držav iz Evrope, Severne Amerike, Južne Amerike in Azije. V videosporočilu je častni nadškof Desmond Tutu navzočim podal svojo podporo in povsem vzneseno govoril o izkušnjah apartheida ter o izzivih, s katerimi se soočamo, če želimo zagotavljati enake pravice za vsakogar. "Kadar koli se eno skupino ljudi obravnava kot manjvredno nasproti drugi, potem bosta prevladala sovraštvo in nestrpnost," je dejal. Ni potrebnih nadaljnjih več sto smrtnih žrtev in strahotno trpinčenje, da bi šele takrat spregledali. Vsak izmed nas ima moč zahtevati enakopravnost vseh ljudi, ne glede na njihovo spolno usmerjenost ali njihovo spolno opredelitev.
