Najprej je cilj tri ure in pol, zatem te zanima le še ciljna črta

Progo so najprej preizkusili rekreativni tekači, ki so tekli na 10 kilometrov dolgi trasi, ob 10. uri pa smo se v startni prostor po conah glede na pričakovan rezultat postavili še polmaratonci in maratonci. Tekači, ki so še tik pred tem švigali sem ter tja, se ogrevali, hidrirali ali kako drugače polnili energetske zaloge, so se zdaj umirili in čakali na veliki pok, ki je ob 10.30 uri naznanil pričetek tekmovanja. Tekmovanja s samim seboj, kajti maraton je predvsem preverjanje svojih lastnih zmogljivosti. Sama, priznam, sem bila pred začetkom malce bolj nervozna, saj mi je bolečina v ledvenem predelu hrbta zastavljala vprašanje, ali bom sploh zmogla takšen napor. Prej sem si želela, da bi maraton pretekla med tremi urami in pol in tremi urami in tri četrt, zdaj je bil cilj preteči ciljno ravnino, ne glede na čas.

Spodbudne besede spremljevalcev in sotekača so naredile svoje, s tekom je pričela tudi množica drugih tekačev. V prvih kilometrih smo se bolj ali manj ogrevali, nato pa so hitrejši tekači pobegnili naprej. Ob progi so nas ves čas glasno spodbujali tudi prebivalci okolišev, kjer smo tekli, in drugi navijači, ki so prišli spodbujat svoje. Tako kilometri hitreje ostajajo za teboj. K temu so pripomogli tudi dekleta in fantje na stojnicah z vodo, energetskimi napitki, čokolado, kockami sladkorja in piškoti ter sadjem. Pridno so polnili kozarčke, ki so kmalu prazni prekrili progo, a so jih nato tudi takoj pospravili.

Če se ustaviš po 30 kilometrih, je potem prvi korak muka

Vmes se je "popravilo" tudi vreme in obsijali so nas celo sončni žarki. Za razliko od drugih tekaških prireditev, me je presenetilo, da okoli sebe slišim zelo malo pogovorov. Le tu in tam je bilo slišati spodbudne besede ali pa prve spoznavne poskuse tekačev, ki v glavnem zajemajo informacije, kateri maraton po vrsti je to zanj ali zanjo, kateri po vrsti je Ljubljanski maraton in podobno.

Ko je karavana s Slovenčeve ulice odvila na Dunajsko cesto, so stranski gledalci spodbujali še bolj glasno, češ zdržite še teh nekaj zadnjih kilometrov. Vse lepo in prav, a v karavani smo bili tudi tisti, ki nas je čakalo še teh nekaj kilometrov in še en 21 kilometrov dolg krog. Glede na to, da se je število navijačev ob progi v naslednjem krogu močno skrčilo, so nam spodbudne besede ostale v spominu tudi pred koncem drugega kroga. Sredi tega, pri okoli 30 kilometrih, so pričele na dan siliti tudi prve posledice naporov. Tekači so se ustavljali, si gnetli stegenske mišice in pretegovali meča, nato pa trudoma nadaljevali pot. Ko se ustaviš po 30 kilometrih teka, hitrega ali počasnega, so namreč prvi ponovni koraki hudičevo naporni. Ravno tu so vzkliki vztrajnih gledalcev in spremljevalcev ob progi najbolj pomembni, najbolj dobrodošli in nujno potrebni.

Ne hrano ne pijačo, na koncu bi rad le osvežilno prho

Ko bi najraje odnehal in ti po glavi rojijo misli, kako za vraga boš zdržal še teh deset kilometrov, te bodrijo in vlivajo upanja. Za večino tekačev so se mučni kilometri končali okoli 37. kilometra, ko so se nam, čeprav zveni klišejsko, čudežno povrnile moči in smo pokončno, z dvignjeno glavo in kolikor se je pač dalo nasmejani tekli po Dunajski cesti do ciljne arene.

Občutek, ko po štirih urah prestopiš ciljno črto, je težko opisati. Vsi naokoli ti izkazujejo spoštovanje, ti čestitajo in se veselijo s tabo. Sam pa si, čeprav si prej 42 kilometrov premišljeval, kako boš s prihodom v cilj dokazal, da si zmožen doseči vse, vendarle malce zmeden in težko verjameš samemu sebi.

Že čez nekaj minut pa so misli in napori znova osredotočeni le na premikanje nog, ki jih otežujejo boleče in trde mišice. Premišljuješ, v kakšnem stanju so prsti na nogah, za katere si bil vmes že prepričan, da so odpadli, ter si prej kot vsake hrane in pijače želiš osvežilne prhe, ki če ne utrujenih okončin, zbistri vsaj duha. Z mislimi pa si že pri naslednji preizkušnji in kuješ načrte, kako bi naslednjič izboljšal rezultat, ki si ga pravkar dosegel.