"Imel sem službo, a sem dal odpoved, da lahko govorim, kar zares mislim," pravi danes energetski svetovalec, ki je lani za enega vplivnejših miselnih trustov v Evropi, Center za evropsko reformo, pripravil strategijo, kako naj EU doseže zastavljene podnebne in energetske cilje do leta 2020.

Za Center je pripravil tudi projekt zajema in skladiščenja izpustov ogljikovega dioksida. Pri tem ga je sponzoriralo podjetje ScottishPower, hčerinska družba Iberdrole, energetskega giganta, ki je trenutno na lestvici največjih energetskih podjetij na svetu na četrtem, po upravljanju obnovljivih virov pa na prvem mestu. "Niso posegali v uredniško politiko, že prej pa so vedeli, da sem naklonjen zajemu in skladiščenju ogljika, in so se odločili za sponzorstvo," pojasni Tindale.

Na preprosto vprašanje, ali je lobist za jedrsko energijo in kdo ga za to plačuje, je v rezidenci britanske ambasade v Sloveniji odvrnil: "Nisem. Nihče." S čimer je to poglavje hitro zaprl. Najbrž vseeno ni naključje, da je prišel v Slovenijo ravno v trenutku, ko je razprava o šestem bloku termoelektrarne Šoštanj dosegla vrelišče. "Zgrožen sem," je bilo sprva edino, kar je Tindale dejal o namenih slovenske vlade.

V Greenpeaceu niste smeli govoriti, kar ste mislili?

Član organizacije ali pa član politične stranke mora slediti nečemu, čemur se reče partijska linija. Če vanjo ali pa v organizacijo ne verjame več, mora oditi. Ko sem delal za Greenpeace, sem bil proti jedrski energiji. Ko sem spremenil mnenje, sem odšel.

Zakaj ste prišli v Slovenijo?

Deloma zato, ker je to ena izmed naprednejših držav, predvsem pa je Slovenija dobro uredila problem odlaganja jedrskih odpadkov. Res je, da pri tem ni težko biti boljši od drugih držav, še posebej ne od Velike Britanije. Druge države se lahko glede tega učijo od Slovenije.

Res? Kaj pa je na področju odlaganja jedrskih odpadkov pri nas bolje kot drugod? Splošen vtis v javnosti je, da jedrske odpadke v državi odlagamo v relativno majhen betonski prostor, za katerega večina niti ne ve, kje je. Ne vem, če bi lahko trdili, da smo ta problem rešili.

Slovenija izstopa po tem, da so oblasti lokalne skupnosti v bližini odlagališča prepričale, da sprejemajo in bodo sprejemale dejstvo, da živijo v bližini jedrskih odpadkov.

To je veliko bolje, kot pa da bi Slovenija še naprej onesnaževala ozračje. Seveda jedrski odpadki niso nekaj, kar bi si želeli, a pri uporaba premoga in plina za proizvodnjo elektrike prav tako nastajajo odpadki. Ogljikov dioksid v ozračju je odpadek. Kaj je bolje: odpadki na tleh ali odpadki v ozračju?

Kdaj in kako se vam je posvetilo, da je jedrska energija vaša izbira?

To se ni zgodilo v trenutku, poglede na problematiko sem spreminjal postopoma. Podatki o podnebnih spremembah so postajali vse bolj trpki, po drugi strani pa je jasno, da je jedrska energija nizkoogljični vir energije. O tem se sploh nima smisla prerekati.

Elektrika iz jedrske energije v primerjavi s termoelektrarno v celotnem življenjskem ciklu elektrarne ustvari na enoto elektrike desetino izpustov ogljikovega dioksida in približno četrtino v primerjavi s tem, koliko izpustov nastane pri uporabi plina za proizvodnjo elektrike. Seveda ni brez izpustov, ampak nič na tem svetu ni.

Poleti 2006 so znanstveniki ugotovili, da se tali velik del permafrosta v Sibiriji, zaradi česar bi lahko v ozračje ušlo veliko metana, ki je veliko bolj škodljiv toplogredni plin kot ogljikov dioksid. To mi je dalo misliti, v kako resnih težavah smo.

Preden ste postali zagovornik jedrske energije, ste bili direktor nevladne okoljske organizacije Greenpeace v Veliki Britaniji. Kaj je potem narobe z obnovljivi viri energije?

Nič. Moramo jih razvijati, in to hitro kar se da. Obnovljivi viri energije niso pomembni samo zaradi podnebnih sprememb, pač pa so izvrstni tudi z vidika problema splošne onesnaženosti zraka. Poleg tega so veliko bolj razpršeni po svetu kakor pa fosilna goriva.

Vidik varne oskrbe z energijo bo v prihodnjih letih postal eden najbolj pomembnih vidikov v energetiki. Evropska unija ima sicer cilj, da bi do leta 2020 proizvedla petino elektrike, energije za ogrevanje in hlajenje ter energije za transport iz obnovljivih virov, a to še vedno pomeni, da moramo nekje zagotoviti preostale štiri petine. Vprašanje je, kaj je slabše: jedrska energija, fosilna goriva z zajemom in skladiščenjem ogljika ali fosilna goriva, kot jih poznamo danes.

V prihodnosti bomo porabili več elektrike. Preprosto zato, ker jo bomo potrebovali za transport. Vedno več prevoznih sredstev bo na elektriko, to pa je treba nekje proizvesti. Jedrska energija je v okoljsko-podnebnem smislu vsekakor boljša od rabe fosilnih goriv brez zajema in skladiščenja ogljika.

Sta zajem in skladiščenje ogljika sploh smiselna?

To je vznemirljiva zamisel, ki pa je še v povojih in bi jo bilo treba šele razviti. Ne bo poceni in tudi jedrska energija ni. Vse to drži. Samo poglejte gradnjo novih elektrarn na Finskem in v Franciji. Nekajkrat dražje so od predvidevanj. Verjemite mi, da bi bili oziroma bodo izpadi in primanjkljaji električne energije v prihodnosti veliko dražji od gradnje jedrske elektrarne.

Zajem in skladiščenje ogljika bosta prav tako draga, nihče pa še ne ve, kako draga. Evropska unija na tem področju zaostaja tako za ZDA kot Kitajsko.

Tudi vi dvomite, da bo Evropa dosegla prej omenjene cilje do leta 2020?

Ima dobre možnosti, a vidim pri tem drug problem. Določeni obnovljivi viri, kot so denimo biogoriva, pravzaprav pobijajo cilje, ki jih EU z obnovljivimi viri energije skuša doseči (pri proizvodnji biogoriv nastajajo izpusti ogljikovega dioksida, op.p.).

Proizvodnja električne energije iz biomase ima podobne učinke kot fosilna goriva. Treba je določiti kriterije, kaj je denimo dobra raba biomase. Nevarnost postavljanja takšnih ciljev je, da se nihče ne bo spraševal, kateri so viri biomase, pač pa jo bodo samo preštevali in seštevali, resničnega učinka pa ne bo.

Zagovorniki različnih strani, naj bodo to zagovorniki obnovljivih virov energije, jedrskih elektrarn ali pa celo fosilnih goriv, se nenehno sklicujejo na podnebje. Ali vsi skupaj dejansko ne slepite javnosti in so v resnici odločilne strateške in politične prednosti, ki jih prinaša uvedba različnih opcij? Kdo pa želi biti odvisen od uvoza nafte, premoga in plina ter pri tem še tekmovati z rastočimi gospodarstvi? Koga sploh še zanima podnebje pri vsem skupaj?

Morda je tako, pa kaj. Se vam zdi to pomembno? Ni. Varnost zagotavljanja dobave energije je enako pomembno vprašanje kot to, kaj bomo ukrenili glede podnebnih sprememb. V Veliki Britaniji so konservativci pred splošnimi volitvami obelodanili, kaj bi storili v zvezi s podnebjem. Problema niso poimenovali s kakšnim "zelenim" ali podnebnim izrazom, pač pa so zapisali zgolj "energetska varnost". Zato so se usmerili v razvoj obnovljivih virov energije in gradnjo jedrskih elektrarn.

Plina s severa bo vse manj. Na Otoku imamo sicer veliko premoga, a to ni rešitev. Energetska varnost je za Britanijo velik problem. Velik problem je tudi za Slovenijo.

Vseeno sem radoveden, zakaj politiki in različni lobisti, kadar je seveda to primerno, govorijo o okoljskih in podnebnih prednostih, ki jih določene tehnologije prinašajo, ko pa to ni v ospredju, govorijo o energetski varnosti?

Za politike in odločevalce je seveda smiselno, da vedno igrajo z vsemi kartami in da predstavijo vse prednosti, ne samo ene ali dveh. Tudi v industrijskem sektorju je tako. Če ima neko področje več prednosti, pač poudarite vse prednosti.

Kako bi bil videti svet, v katerem bi se večina strinjala, da ima največ prednosti jedrska energija? Svet, v katerem bi bila večina za?

Vem, kam ciljate. Seveda bi široka raba jedrske energije pomenila nevarnost razvoja in širjenja jedrskega orožja. Vse države, z izjemno Združenih držav Amerike in Izraela, so jedrsko orožje razvile tako, da so najprej gradile jedrske elektrarne. Nekaj časa sem živel v Pakistanu in naredili so natanko to.

Vprašanje je, kako naj gradimo jedrske elektrarne, ne da bi to vodilo v vsesplošno jedrsko oboroževanje. Iran naj bi gradil jedrske elektrarne, ker želi imeti jedrsko orožje. Tako Velika Britanija kot Združene države imajo elektrarne in orožje, zaradi česar ostajajo proti Iranu brez diplomatskih argumentov. Najprej se moramo razorožiti vsi drugi, a tega do zdaj ni storila še nobena država z jedrskim orožjem na svetu. Hkrati bi moralo biti jedrsko gorivo pod mednarodnim nadzorom.

Recimo, da se svetovni voditelji dogovorijo. Razvite države se razorožijo, države v razvoju pa jim dovolijo, da jim veliki gledajo pod prste. Najprej bi se povečala količina jedrskih odpadkov. Zakaj bi človeštvo naslednjih več sto tisoč let živelo z nevarnimi jedrskimi odpadki? Predstavljajte si zgodovinske učbenike, v katerih bo pisalo: "Človeštvo pred dvesto tisoč leti ni uspelo najti rešitve za rastoče potrebe po energiji, zato je razširilo rabo jedrske energije. Danes zaradi tega živimo v svetu, ki je še vedno..." Kaj bo pisalo?

Jedrska energija, naj ponovim, ni nekaj, kar bi si želeli. Je pa nekaj, kar je v tem trenutku zaželeno veliko bolj kot pa nadaljnja raba fosilnih goriv. Uporabiti jo moramo za premostitev točno tega obdobja, kot pravite vi, ko nam ni jasno, kaj naj storimo.

Pojavljajo se denimo opozorila, da bo jedrska energija izrinila investicije v obnovljive vire energije. Poglejte samo Kitajsko. Gradijo nove jedrske elektrarne, hkrati pa prevzemajo vodilno vlogo na svetu na področju proizvodnje električne energije iz vetrnih elektrarn. Tudi Obamova administracija je napovedala nove jedrske elektrarne, a hkrati vlaga v obnovljive vire in razvoj zajema in skladiščenja ogljika. Francoska vlada je seveda jedrski energiji naklonjena, a Francija je veliko bolj napredna od Velike Britanije na področju obnovljivih virov energije.

Hočem reči, da je mogoče podpirati obe paradigmi. Angela Merkel zagovarja tezo, da je jedrska energija tehnologija, s katero bomo premostili vmesno obdobje. Investirati je treba tako v obnovljive vire kot v jedrsko energijo.

Vseeno, jedrski odpadki niso nekaj, kar bi izpuhtelo. Hraniti jih bo treba tako dolgo, da si nihče ne zna prav predstavljati, kaj to pomeni. Industrijska revolucija traja pičlih dvesto let, človeštvo pa je pred odločitvijo, ali naj si naloži še večjo hipoteko jedrskih odpadkov, ki so v smislu življenjske dobe homo sapiensa skoraj večni...

Če bomo še naprej uporabljali nafto, premog in plin ter pri tem ne bomo zajemali in skladiščili izpustov, bo imelo to v prihodnosti resne in nepredstavljive posledice za vse življenjske oblike. Vsaka prihodnja generacija se bo morala ukvarjati s svetom, ki bo za vsaj dve stopinji toplejši, če ne še več. To bo veliko hujše kot pa problem, kam z jedrskimi odpadki.

Svet je danes brez energije, a lahko bi je imeli veliko več. Na Zemlji je vsak dan več energije v obliki sončne svetlobe, plimovanja in vetra, kot pa je svet potrebuje. Majhen del Sahare bi lahko proizvajal elektriko za vso Evropo.

Za zdaj je pač tako, da imamo lahko poceni energijo ali pa čisto energijo. Ne moremo še imeti čiste in poceni energije. Cene bodo v prihodnjih letih samo še naraščale.

Kako danes gledate na Greenpeace, ki ostro nasprotuje jedrski energiji? Kako dojemate globalno okoljevarstveno gibanje?

Spoštujem jih, a se z njimi ne strinjam. Nevladna okoljska organizacija Prijatelji Zemlje (Friends Of The Earth, op.p.) je zavzela stališče, da so proti jedrski energiji, vendar podpirajo zajem in skladiščenje ogljika, obnovljive vire in učinkovito rabo energije. To je razumno stališče. Greenpeace po drugi strani je proti jedrski energiji in odklonilno gleda na zajem in skladiščenje ogljika. To je težavno stališče, a je pomembno, da obstaja pomembna nevladna okoljska organizacija, ki kaže na probleme in opozarja na početje vlad in korporacij.

Ste zagovornik jedrske energije, ves čas pa govorite o obnovljivih virih. Ne vzbujate ravno zaupanja.

Prepričan sem, da so obnovljivi viri energije najboljša možnost, a hkrati menim, da se v celoti nanje ne bomo mogli zanašati vsaj še štirideset let. Kaj so do takrat druge najmanj slabe možnosti, s katerimi ne bomo popolnoma uničili podnebja?

Angela Merkel je izbrala jedrsko energijo. Nemčija in Danska sta denimo zelo razvili področje vetrnih elektrarn. Na splošno pa v Evropi ni dovolj razprav o proizvodnji toplote iz obnovljivih virov. Elektrika je le del enačbe. V Avstriji in Skandinaviji veliko toplote proizvedejo iz odpadne lesne biomase, v Sloveniji pa dve tretjini toplotne energije proizvedete iz domačega in uvoženega premoga. "Obnovljiva toplota" iz odpadne biomase in sončne energije je zelo pomembna, a se temu namenja premalo poudarka.

Ampak vi bi vseeno odločno podprli gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem?

(razmišlja) Da. Tako kot mnoge druge države tudi Slovenijo čaka še veliko dela, da bi postala dežela, v kateri ki bi vso energijo pridobivali iz obnovljivih virov. Potrebujete še eno jedrsko elektrarno, ki bo zagotovila nizkoogljični most do leta 2050, ko naj bi države skoraj vso energijo pridobivale iz obnovljivih virov. Ko se bo to zgodilo, lahko jedrsko elektrarno zaprete. To vlada lahko stori.

Vi res verjamete, da bodo evropske in druge vlade po svetu razvijale in vlagale v obnovljive vire, ko bodo hkrati naslednje desetletje ali več gradile izjemno drage jedrske elektrarne?

S cilji je problem. Politiki jih obožujejo, saj so vedno postavljeni v obdobje, ko jih ne bo več na položaju ali pa na svetu. Veliko evropskih energetskih in podnebnih ciljev je, za razliko od mednarodnih, pravno zavezujočih. Države, ki ne bodo povečevale deleža obnovljivih virov energije, lahko Bruselj denarno kaznuje.

Z veliko napora bi lahko dosegli cilje, ki jih je EU postavila do leta 2020, torej da bomo zmanjšali izpuste za petino, pridobivali petino energije iz obnovljivih virov in da bomo tako energetsko učinkoviti, da bomo porabili petino energije manj. Postavljanje ciljev, ne da bi sprejemali ukrepe in jih izpolnjevali, je brez vrednosti.

Kaj pa potem menite o odločitvi slovenske vlade, da bo gradila novo termoelektrarno?

Zgrožen sem. To bi morali zaustaviti. Kako naj to povem čim bolj prijazno? Slovenska vlada nima izgovora, s katerim bi v letu 2010 upravičila gradnjo termoelektrarne, še posebej, ker so na voljo druge možnosti. Zaradi podnebnih sprememb po svetu umre od 150.000 do 300.000 ljudi na leto. Nove termoelektrarne brez zajema in skladiščenja ogljika pomenijo, da bo mrtvih očitno še več. Gradnja nove termoelektrarne ni samo politična, temveč tudi moralna odločitev.