Na skoraj stotih straneh odtisnjen, vsebinsko-informativno bogat programski pregled dogajanj - kot neke vrste cenena brošura - spremlja celotno ozemlje Porurja, ki nosi v letu 2010 visoki prestolniški naziv. Dogajanj, ki se vrstijo od zahodnega Duisburga preko Essna, Bochuma do Dortmunda, Hagna in Unne na vzhodni strani. To so imena mest, ki tudi nam zvenijo bližje in ki so seveda povezana med seboj s pravo mrežno informacijo glede časovnega poteka, prodaje kart, prometnih povezav in tako dalje. Čeprav gre za izredno bogat del nemškega prostora, ki je izrazito industrijskega značaja, bi lahko v določenem smislu poiskali analogijo s slovensko vzhodno pokrajino: mesto za mestom, pa tudi mestece za mestecem se aktivno vključujejo in izpolnjujejo izredno bogato kulturno dogajanje - z malimi in velikimi, občasnimi, pa tudi trajnimi dosežki in dogodki pod gesli Porurje mit, Metropola, Slike, Gledališče, Glasba, Jezik.

Pod geslom Slike, ki združuje zgodovinske, sodobne in povsem nove "slike" v mrežnem razstavnem projektu dvajsetih umetnostnih muzejev in petnajstih posebnih razstavah likovne umetnosti, se dogaja marsikaj: od otvoritve novih muzejev sodobne umetnosti v Essnu, Dortmundu, gostujočih razstav iz Francije in Združenih držav do muzejske kvadrienalske septembrske noči v Düsseldorfu z dvema osrednjima dogodkoma, ki se jima velja po pars pro toto posebej posvetiti.

V tem istem Düsseldorfu, kjer sta v poznih sedemdesetih letih umetnika delovala na znameniti akademiji za likovno umetnost, so v Umetnostni zbirki Nordrhein-Westfalen in Muzejski umetnostni palači pripravili verjetno doslej največji samostojni posmrtni predstavitvi Nemca Josepha Beuysa in Korejca Nam June Paika. Zakaj prav ti dve veliki umetniški osebnosti? Zagotovo lahko zapišemo, da ne gre za nobeno prevrednotenje enega kot drugega umetnika, saj sta se že zdavnaj zapisala v zgodovino preteklega stoletja, a vendar... Pravi vzrok tiči prav v njuni več kot zgledni aktualnosti: v današnjem času postmedijske umetnosti, v času relevantnega kritiziranja sodobnega umetnostnega sistema, v času diskurza sodobne umetnosti, ki je nasičen z vprašanji o političnem in angažiranem, v času, ko se v umetnostnem jeziku uveljavljajo načela medmrežnega in interaktivnega delovanja, v času, ki skozi mediatizirano slikarstvo išče izhod iz prezasičenosti s podobami, s katerimi nas vedno znova preplavlja digitalizirana informacijska družba... Problematika torej, s katero se tudi v našem prostoru ukvarja mlada kritiška in umetniška generacija.

Predstavitvi obeh umetnikov sta sicer ločeni druga od druge, pa vendar ju moramo uzreti kot neločljivo celoto. Kajti tako dokumentarno gradivo, ki vključuje tudi njune skupne umetniške akcije, nastope, glasbene prireditve z Johnom Cageem, kot Beuysovi najintimnejši risarski zapisi, izbrane tipične instalacije iz neobičajnih materialov (filc, mast) in seveda zvočni zapisi Beuysovih pogovorov na cesti in na akademiji nas prepričujejo o idealni umetniški združitvi, kot jo je pojmoval nizozemski filozof Johan Huizinga: homo faber in homo ludens. Homo faber personificira Joseph Beuys s svojo "socialno plastiko", ki ne predstavlja le uporabe fizičnega materiala, temveč pridružuje razumevanje vizualnega in razjasnjevanje družbenega konteksta; pod znanim Beuysovim geslom Vsak človek je lahko umetnik si Beuys prizadeva ne vzgajati diletantov, temveč opozarja na razvijanje vsake vrste ustvarjalnosti, tudi tiste, ki obstoji ob čisti umetniški. In homo ludens je Nam June Paik (po izobrazbi sicer glasbenik in skladatelj), ki je s svojo razstavo v Wuppertalu 1963 zarodil videoumetnost. Njegovi izjavi velja slediti: "Naše življenje pripada do polovice naravi, pol pa tehnologiji. Pol in pol - to je dobro. Nihče ne more zanikati, da high-tech ne pomeni napredka. Ta high-tech potrebujemo za druge poklice. Toda če se ukvarjaš samo z njim, se bližaš vojni. Potrebujemo torej močan humani element, da vzdržujemo umirjeno in naravno življenje."

Dodajmo z naše strani: tudi v prečiščevanju izhodišč in stališč v sodobni vizualni umetnosti. Ali lahko prav k temu prispeva recimo bodoči mariborski projekt? Z ambicioznostjo, ki si jo je zastavilo vodstvo Umetnostne galerije v na novo načrtovani zgradbi prav gotovo. Kajti le tako bomo lahko obšli pretirane ekstremne pojave, ki jih v porurskem projektu sicer beležimo, toda v ravnovesju s tradicionalnimi standardi v sodobni likovni umetnosti.