Razlogov za to je več, eden je ta, da politika ne posluša strokovnih argumentov, ujela se je v politikantsko usklajevanje še tako enostavnih dejstev. Na političnih funkcijah se izmenjujejo izmučeni bojevniki levice in desnice, v gospodarstvu v okviru volilnih ciklov kolobarijo z njimi povezani, enako utrujeni "legendarni" direktorji ali novopečeni "podjetniki". Razpad sistema je razgalila globalna kriza in nam ponudila drugo priložnost. Glede na brezidejnost vodstvenih elit lahko upamo, da se nam bo ponudila še tretja.
Kaj se je zgodilo? Pravzaprav nič, kar je glavni problem. Po izpolnitvi strateškega cilja, vstopa v EU, je politika zabredla v ideološki labirint in zanemarila razvojno usmerjanje države. Kjer bi gospodarstvu lahko dala mir, je v napačnih trenutkih pritiskala na plin in zavoro, zato je bilo jasno, da bomo prej ali slej zleteli iz kakšnega ovinka. Zadnji, recesijski, je bil enostavno preoster za sposobnosti trenutnega voznika, ki se hkrati ni zavedal dolžine podedovane prikolice. Državo smo zgradili na "prevodu" prejšnjega sistema v kapitalističnega, pri tem pa nam sama vsebina ni bila jasna, v osamosvojitelskem zanosu se nikomur ni zdela pomembna.
Naša težava so redno samozaposleni "prevajalci", še večjo imamo s tem, da ti rezultate prevodov tolmačijo vsak po svoje. Brez strateških tem slovenska politika ne zna delovati. Izgubila se je v upravljanju "normalnih" tem: recesija, brezposelnost, razvojni projekti, socialna politika, vodenje javnih financ… Danes vsi ugotavljajo, da imamo zastarelo gospodarsko strukturo, ki izvira iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. To dejstvo ekonomisti desetletje ponavljajo kot papige, vendar je bila politika v času debelih krav za opozorila gluha. Zaradi zasledovanja kratkoročnih interesov je takšno strukturo celo vzdrževala, agonija Mure je krovni primer destruktivne politike, obeta pa se nam nov dosežek, TEŠ6. Najmanj produktivni del gospodarstva se podira v krčih recesije, tudi tisti, ki ga je umetno reševala država prek odkritih ali prikritih subvencij. Denarja za kupovanje časa je zmanjkalo in dogajajo se razne "Mure", tudi v obliki razpadanja upravljanja z javnim denarjem, kot simbolični konec obdobja lahkotnega prelaganja rešitev v prihodnost. Očitno je, da se v okviru go with the flow politike država ni pripravila na čas, ko bosta denimo Gorenje ali Revoz proizvodnjo preselila nekam vzhodneje.
Tako rekoč edini nacionalni "razvojni" projekt zadnjih petnajstih let je bila gradnja avtocest, ki sama po sebi kaže na domet razvojne ekonomike. Že za železnice in ureditev javnega prevoza smo bili "prekratki", prevladovala je kultura avtomobilske pločevine. Vladajoče elite so menile, da se bo vse uredilo, saj bo za to poskrbela "Evropa". Prevladala je že omenjena go with the flow politika, ki ni znala in/ali upala posegati v strateška razvojna vprašanja, saj je bil kratkoročni strah pred izgubo popularnosti večji od ocene koristi, ki bi jih spremembe prinesle. Nerodno je, da na vladnem meniju tudi v trenutku "streznitve" ni zaslediti česa oprijemljivega.
Vlada se je, podobno kot velik del gospodarstva, ujela v koncept stroškovnega menedžmenta, katerega glavni domet je prilagajanje stroškov padajočim prihodkom ob odsotnosti razvojnih korakov. V primeru podjetij to pomeni, da uprave panično posegajo v stroške (ponavadi še ob napačnem času, npr. ob strahu pred sindikati najprej sklestijo stroške marketinga, storitev in materiala, zato na koncu pogosto ostane nekonkurenčna lupina podjetja brez strategije z množico nejevoljne delovne sile brez prihodnosti), s čimer kratkoročno stabilizirajo poslovanje, na dolgi rok pa uničujejo podjetja.
Podobno velja za vlado. Zaradi padca BDP in radikalnega znižanja prihodkov proračuna je na kratki rok prisiljena v krčenje odhodkov, problem je, da je pozabila na pomembnost ohranjanja kredibilnosti ter razvojne komponente usmerjanja države. Skupaj z načinom delovanja vlade zato vse spominja na veliko, neorganizirano gasilsko akcijo, ki jo po uradni dolžnosti usmerjajo še nadrejeni komandirji iz Bruslja.
Poleg (brez)izhodne strategije prelaganja magnetkov, ki je v celofan prožne varnosti zavito krčenje socialne države, in dnevnega ukvarjanja s podjetji, ki se podirajo zaradi "dosežkov" menedžerskih prevzemov, se vlada trudi, da bi pokazala, kako ima vse pod kontrolo, kar pa ima ravno nasproten učinek. Spremljamo reinkarnirano politiko "socialistične" pompoznosti in nacionalnih projektov, ki naj bi v trenutku rešili vse probleme. Projekt logističnega holdinga bo rešil Slovenske železnice, Luko Koper in Intereuropo hkrati, poseben zakon o Prekmurju bo regijo spremenil v raj na zemlji ali vsaj v srednji Evropi, gradbeni posli stoletja v Libiji bodo rešili gradbenike, za povrh bomo naredili še novo silicijevo dolino (pri čemer ni jasno, ali bo to Vipavska ali Logarska dolina), semaforizirane strukturne reforme bodo postavile nove temelje delovanja države, za piko na i pa bomo s projektom TEŠ6 zasnovali temelje prehoda v nizkoogljično družbo in omogočili nov tehnološki zagon, kar da zagotavljata kopanje in kurjenje premoga.
Velik del težav leži v (ne)sposobnosti kredibilnega vodenja javne uprave, s poudarkom na področju porabe javnega denarja. Enako velja za upravljanje paradržavnih skladov, Kada in Soda (navedeno lahko brez velikega tveganja apliciramo na novo agencijo), ki se kot lastnika obnašata kot parazita, katerih osnovna dejavnost je prelaganje lastniških deležev v skladu z poslovno-političnim priročnikom aktualne vlade, skrajni domet pa zamenjava vodstvenih organov. Sistem poldržavnega kapitalizma je ustvaril elito, ki glede na javne podatke o poslovanju v teh podjetjih ni kos izzivom vodenja v novih razmerah.
Del odgovornosti lahko pripišemo tudi medijem, ki se jim gospodarske teme pred desetimi leti niso zdele zanimive. Sedaj je obratno, vendar žal predvsem zaradi donosne porumenele logike poročanja. Ta je vplivala na to, da je v obdobju rasti od leta 2000 od 2008 večina državljanov "pozabila", da so lahko stopnje gospodarske rasti in plač tudi negativne in da je treba kredite odplačevati ne glede na gibanje plač. Lahkotnost državnega zapravljanja se je usidrala med prebivalstvo, ki je sledilo trendom napihovanja gospodarstva, katerega vrh je bil dosežen v letih od 2005 do 2008. Od tod zatem začudenje nad recesijo, omejevanjem kreditov, zlomom podjetij, zniževanjem plač in odpuščanji.
Poseben fenomen je javni sektor. Ta ne razume, da je logično, da se širi in krči v skladu z gospodarskim potencialom. Javni uslužbenci glede na izjave in delovanje njihovih sindikalistov v zadnjih tednih menijo, da je to "nesprejemljivo", in stavkajo. Očitno je prevladala radikalna sebična logika, kjer smo vsi proti vsem. Osnovno vprašanje je: proti komu sindikati stavkajo? Proti vladnim predstavnikom, ki so ob "konsenzualni" politiki popuščanja zahtevam njihovi največji skriti zavezniki in politični sparing partnerji, ali proti delavkam in delavcem iz Gorenja, Mercatorja, Revoza..., ki od svojih globaliziranih plač vsak mesec prispevajo za izplačila plač javnih uradnikov in upokojencev? Težava je, da prilagajanje javne porabe fiskalnim zmožnostim gospodarstva ni logično niti neredkim vladnim predstavnikom. Njihova rešitev se zato konča pri definiranju "restriktivne politike" zaposlovanja in rasti plač v javnem sektorju, kar pomeni, da z omejevanjem ne mislijo resno oziroma se ga ne upajo lotiti.
In kje smo sedaj, po lokalnih volitvah, ko so seveda spet vsi zmagovalci? Vlada se krize loteva v okviru znane PR-ovsko pompozne, a vsebinsko votle politike, proračunsko porabo zagovarja na temeljih "keynesianske" politike spodbujanja potrošnje, večino proračuna meče v tekočo, neinvesticijsko porabo, neučinkovito organizacijo, neprilagojene plače, kar večinoma ponikne v nakupu potrošnih, po možnosti tujih dobrin, investicijski projekti so nedefinirani. Politično-ekonomsko realnost pooseblja projekt TEŠ6, ki se spreminja v tragikomedijo milijardnih razsežnosti.
Projekt je potekal v nekakšni poltajnosti in "zarotništvu" premogovniškega lobija, ko se je menda že porabilo nekaj sto milijonov evrov, se je pojavila znotrajkoalicijska in splošna, ekološko obarvana polemika, projekt medtem še kar poteka, ministrica za gospodarstvo od vodij projekta ne dobi pravih podatkov, vlada medtem na seji sprejme odločitev, da je projekt smiseln (na podlagi česa, če ministrica ni dobila podatkov?), zaradi projekta padajo glave nadzornikov v elektro podjetjih, v medijih potekajo dokazovanja o (ne)upravičenosti projekta, projekt še kar poteka, oprema se nabavlja, očitno lahko pričakujemo, da bo v skladu z našo harakiri razvojno logiko skorajda dokončan, zatem bomo imeli imeli referendum, ki bo verjetno objekt dokončno spremenil v spomenik naši neumnosti.
Na takšen razplet z veseljem računa opozicija, ki preži v zasedi in vsako najmanjšo priložnost izkoristi za nesorazmerno močan politični napad, ta pa se ponavadi, ne glede na osnovno tematiko, konča z debato o drugi svetovni vojni, kar nedvomno zahteva poglobljeno analizo psihološkega profila vladajoče elite.
Pot iz krize, "kjer bomo vsi zmagovalci", kljub pompoznemu najavljanju politike ne bo ne lahka ne kratka, sploh zato, ker položaj v Sloveniji ni samo posledica globalne krize. Ne bodo nas rešili ad hoc posebni zakoni za posamezno regijo, ki služijo dnevni promociji in zdravljenju slabe vesti in bodo povzročili množico novih problemov, prelomljenih obljub, slabe volje in lokalnih mikroafer. Ljudje so izgubili občutek, da država dela v njihovem interesu, zato pripravljenost za odrekanje zaradi "višjih" ciljev kopni. Zakaj bi se odpovedovali nečemu, če vsi drugi skrbijo samo zase? Zakaj bi pristali na nižanje plač v določenem sektorju, če se v drugem ne znižajo, vlada pa še naprej zapravlja milijone za delovanje nedefiniranih agencij, uradov, milijoni izginjajo v nepreglednem sistemu javnih razpisov, naročil, sklepajo se sporne pogodbe, milijonska oškodovanja podjetij v javnem in zasebnem sektorju ostajajo nekaznovana; nenazadnje, krovni primer nesposobnosti, vladni falcon, ždi v hangarju in se sam sebi čudi, kako hitro izgublja vrednost zaradi negospodarnosti lastnika. Takšnih vprašanj in nespodobnih državnih projektov je na stotine - ko se bo ta seznam skrajšal, bomo bliže rešitvi, ki leži v kredibilnosti vladajočih elit, tudi sindikatov, ki reševanje svojega statusa prevečkrat postavijo pred interese zaposlenih.
Potrebujemo nacionalni "reset" sistema in oblikovanje razvojne platforme, ki bo povzela izhodišče nastanka države. Ta je v veliki meri nastala tudi zaradi neučinkovitega in zbirokratiziranega ekonomskega sistema v nekdanji skupni državi. Hoteli smo izkoristiti majhnost, prilagodljivost, kakovostno delovno silo, kar nam omogoča, da se usmerimo v globalne tržne niše, preusmeriti smo se želeli na nove trge in v proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo, zasnovali naj bi majhno, prilagodljivo državno upravo, ki ne bo prekomerno obremenjevala ljudi in podjetij, izkoriščali naj bi geografsko lego, neokrnjeno naravo, turizem smo hoteli s konkurenčnimi pogoji razviti v eno izmed temeljnih gospodarskih dejavnosti, celotno ekonomijo pa na temeljih trajnostnega razvoja, ob upoštevanju ekoloških standardov.
Aktualna realnost dokazuje, da generacija levih in desnih prevajalcev iz začetka tega članka, ki izmenično vodijo to državo, tega ni sposobna. Nezadovoljstvo v vseh porah družbe je lahko prvi korak k pozitivnim spremembam, dozoreva spoznanje, da je nekaj treba storiti. Samo na ta način bomo prekinili niz državnozborskih volitev, na katerih namesto svežih in agilnih vlad volimo v tistem trenutku manj slabo ali bolj organizirano opcijo prevajalcev iz devetdesetih.
