Tako se je poleg že utečene Kekčeve dežele pod Vršičem, ki je razmeroma zgleden primer dramatizacije filmskih likov za otroke, in množice enkratnih dogodkov, kot je denimo Škratova dežela pri Slovenj Gradcu, nedaleč od Olimja pojavila improvizirana Dežela pravljic in domišljije - Koča pri čarovnici, v enem od dolenjskih gozdov se je nekdo spomnil in postavil hišo Rdeče kapice, zadnji primer ponesrečenega poskusa pa je Pravljični gozd sredi Logarske doline, kjer srečamo celo paleto domačih in tujih pravljičnih junakov novejšega obdobja, prilepljenih na iverne plošče in pribitih na drevesna debla, izložbene plastične lutke, ki naj bi predstavljale Pepelko, Rdečo kapico in kraljično na zrnu graha, ter falango vrtnih palčkov iz bližnje trgovine za dom in vrt...

Skrivni in skrivnostni

Kaj meni o takšnih pristopih, smo vprašali Ireno Cerar, pravljičarko, avtorico dveh družinskih izletniških uspešnic in snovalko pravljične poti za otroke v Kamniški Bistrici. Da s tem delamo škodo tako okolju kot otrokom, je dejala. Veliko bolje bi bilo, pravi, če bi v Logarski dolini, ki ima kopico zanimivih pravljičnih likov in kup svojega pripovednega izročila, za povrh zapisanega še v več knjigah, avtorji pravljičnega gozda v ospredje postavili katero od lokalnih zgodb. V zadnjem času opaža vse več takšnih hitrih in prisiljenih posegov v prostor, ki so sicer polni najboljših namenov, a povsem razvrednotijo lokalne tradicije in zgodovino.

Sama se je, nasprotno, pri snovanju dveh družinskih izletniških vodnikov in pravljične poti v Kamniški Bistrici naslonila na znanje strokovnjakov in znanstvenikov, ki se ukvarjajo s slovenskim ljudskim izročilom in mitologijo (svetovali so ji etnologinja dr. Monika Kropej, arheologinja dr. Verena Perko, zgodovinar in arheolog dr. Andrej Pleterski in mnogi drugi). Prvi vodnik z naslovom Pravljične poti Slovenije, ki ga je založba Sidarta prodala v 10.000 izvodih, je posvetila naravnim znamenitostim, novejšega, Pravljične poti v zgodovino, pa spoznavanju naše kulturne dediščine. Oba izletniška vodnika sta se rodila iz njene strasti do ljudskih pripovedk, ki jih je v procesu temeljitega raziskovanja kulturnih, zgodovinskih, etnoloških in arheoloških vidikov umestila v avtentična lokalna okolja in jih skupaj z ilustracijo postavila na izhodišče vsakega izleta.

Vodnika omogočata staršem, da z malo volje in priprave otrokom in sebi omogočijo prijeten, čaroben in poučen dan, ki ga namesto z zmajčkom Jamijem ter podobnimi osladnimi instant liki popularne kulture prepletejo s pristno ljudsko pripovedjo. Ko že omenjamo Postojnsko jamo in njihov znamenit tržni prijem, naj povemo še, da nekoč v Postojnski jami ni prebival nek mali jokavi zmajček, temveč strahovit zmaj, ki je, kadar je bil lačen, začel tako grozno tuliti, da se je razlegalo daleč naokoli. Ljudje so mu morali nositi ovce, koze in teleta, da se je pošast nasitila, zato so pogosto razmišljali, kako bi se ga otresli. Pomagal jim je nanoški pastir Jakob, ki je ukazal pokončati tele, mu sleči kožo in vanjo natlačiti apna. Potem ko je zmaj vabo pogoltnil in se napil vode, je v strašnih bolečinah poginil. In ko se je tako stegnil, je z jeklenimi kremplji popraskal po stropu jame, kar naj bi se poznalo še danes. Pastirji so si nato iz njegove kože sešili pastirske torbe, zaradi česar Postojncem nekateri še danes pravijo torbarji...

Irena Cerar pravi, da je poleg mnogih skrivnih in nadvse skrivnostnih predelov Slovenije v svoja vodnika umestila tudi klišejske izletniške cilje, kot sta denimo Postojnska jama ali Bled, samo zato, da bi bralci in predvsem otroci spoznali izročilo, ki se je stoletja spletalo okoli naših naravnih in kulturnih znamenitosti in ki mu zaradi novodobnih izmišljij grozi, da ga bomo pozabili. Vsekakor pa bi, če že mora, prihodnje dni počitnikarjem priporočala obisk treh drugih, manj razvpitih jam. Vilenice, ki pripoveduje krasne zgodbe o vilah, Kevderca, kjer je včasih živel velikan, ki je lubniškim pastirjem kradel ovce, in jamo Dimnice, ki je posebno doživetje za otroke, saj si na poti svetijo s karbidovkami.

Pri delu Irene Cerar gre za popolnoma nov in svež pristop v sicer izjemno plodoviti zgodovini pisanja slovenskih izletniških vodnikov. Avtorica je v svet gorskih pravljic in pripovedk zaplavala med pripravo diplomske naloge po študiju primerjalne književnosti. Takrat je, pove v šali, prebrala na tone knjig, ki jih živ bog ne bere več, ter se znašla sredi širokega panteona gorskih božanstev in bajeslovnih bitij. Spoznala je, da so se nekoč po naših gorah, gozdovih, jamah, rudnikih, gradovih, mostovih, cerkvah, naselbinah in tako dalje sprehajali zmaji, velikani in hudiči, ki so tu in tam po nesreči naredili kakšno prav temačno sotesko ali kakšno naravno okno, da je bilo vse polno škratov, berkmandeljcev, divjih mož, belih žen in belih živali z zlatimi parkelci, ki so pile vodo pri zlatih studencih, da je Slovenija prepredena z gradovi in starodavnimi ruševinami, da je prežeta z viteškimi in roparskimi zgodbami ter podkletena z neštetimi zakladi. Izkoristila je trenutek navdiha in se odločila, da poišče in obišče kraje, o katerih je brala v ljudskih pripovedkah. Prvi vodnik je spisala v letu in pol, za drugega je potrebovala tri.

Pri raziskovanju terena jo je najbolj navdušilo spoznanje, da so nekatere pripovedke še vedno vpete v prostor. "Še danes lahko recimo vidiš hiše, o katerih pripovedujejo, srečaš potomce junakov, ki v njih nastopajo." Kot na primer zgodba o Šrajevem Martinu na Mežaklji. Zgodba pravi, da naj bi ta neko kresno noč srečal belo ženo, kačo z zlato krono in gorskega divjaka. Bela žena naj bi mu ponudila velik srebrn ključ, vendar se je Martin ustrašil in zbežal. "Ko greš na Macesnovec, mesto, kjer naj bi se to zgodilo, in se sprehodiš do roba gozda, vidiš pod njim Šrajevo domačijo, ki je še vedno vrisana na zemljevidu," pripoveduje.

V desetih letih je sama in kasneje s hčerjo prečesala Slovenijo po dolgem in počez, vsak dan je bil zanjo presenečenje, vsaka ruševina novo odkritje. Nikoli prej si ni predstavljala, da premore ta majhen prostor toliko gradov v različnih stanjih. Teh zgradb je res veliko, pravi, in vsaka ima svojo zanimivo zgodbo. Med raziskovanjem je v nekem znanstvenem delu našla celo podatek, da je na območju vzhodne Slovenije (Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Slovenj Gradec, Velenje, Novo mesto) največ gradov na kvadratni kilometer na svetu.

Marsikatera grajska ruševina, ki jo opisuje v Pravljičnih poteh v zgodovino, je bila odkritje tudi za poznavalce. Tako je recenzent njene knjige, znan gorski vodnik in geograf, ob neki priložnosti priznal, da večine izletov, ki jih je opisala, ne pozna. Zato najbrž ni čudno, da se je med raziskovanjem terena predvsem zaradi izredno slabo označenih poti večkrat izgubila. Ugotovila je, da je Slovenija polna raznovrstnih tematskih poti, ki jih snovalci večinoma zelo slabo vzdržujejo, in da je včasih zelo težko vstopiti v kakšna še posebej znamenita poslopja, ker so preprosto zaprta.

Kako so nastale Kamniške planine

Kot recimo cerkev v Crngrobu. Tja jo je pripeljala zgodba o ajdovski deklici, ki je cerkev pomagala graditi, ko je bila zgrajena, pa je umrla. V cerkvi še danes visi njeno velikansko rebro. "Cerkev je v vseh možnih knjigah omenjena kot velika znamenitost in eden najbolj kompleksnih spomenikov srednjeveškega slikarstva pri nas, na koncu pa stojiš pred zaprtimi vrati in nihče ne ve, kje je ključ." Treba je bilo pretakniti malone celo vas in potrkati na prenekatera vrata, da so ga našli.

Strast do zgodb je bila Ireni Cerar položena že v zibko, saj je bil njen dedek ljudski pripovedovalec. Po drugi knjigi je tudi sama začutila neustavljivo slo po pripovedovanju, tako da danes nadaljuje to tradicijo v novih okoliščinah in novem kontekstu. Večkrat jo lahko poslušate v knjigarni Kres. Ker pa je naveličana instant junakov popularne kulture, ki polnijo naše miselne prostore, in ker opaža, da otroci ne poznajo več mitologije krajev, v katerih živijo, se je v sodelovanju z Andrejo Jensterle, ki je v Bohinju zasnovala in izpeljala Zlatorogovo deželo - U konc sveta so pravljice doma, odločila, da v različnih krajih Slovenije zasnujeta nekaj pravljičnih poti s sedmimi postajami, sedmimi bitji in sedmimi zgodbami. Začela je v domačem Kamniku, kjer otroci večinoma ne vedo več, kako so nastale Kamniške planine, čeravno jih vsak dan gledajo. Kako že?

Zgradil jih je ukletnik, ki je ves čas valil kamenje. Ker je bil uklet, si ni mogel pomagati. Ljudem je presedal, zato so se ga hoteli znebiti. Prišlo jim je na misel, da bi ga vrgli v vodo, vendar je v stari knjigi pisalo, da bo v tem primeru voda vse zalila. Nato so ga hoteli vreči v ogenj, pa je pisalo, da bo vse zgorelo. Zato so se po pomoč obrnili k modrecu. Ta jim je svetoval, naj ga pošljejo na neobljuden kraj, kjer bo lahko v miru valil kamenje in ne bo nikogar motil. In tako je zgradil Kamniške planine. Pravijo, da ukletnik kamenje vali še danes, če se še ni naveličal.