Vse bolj je tudi jasno, da se delež obnovljivih virov energije v primarni energetski bilanci v povprečju zmanjšuje, tako kot tudi delež električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov, nadaljujejo pisci in opozarjajo: "Slovenija je ena redkih držav EU, ki še ne izkorišča vetrne energije v energetske namene. Pomemben naravni vir, ki ga imamo in še ni dovolj izkoriščen, je tudi lesna biomasa. Okoljskih problemov ne povzročajo le izpusti škodljivih snovi v okolje in uničevanje narave, temveč tudi posredni vplivi, ki jih povzročata raba naravnih virov, zlasti surovin, tal, vode in energije, ter nastajanje odpadkov."

Tako ne preseneča skrb vzbujajoč okoljski kazalnik, da je v Sloveniji ogroženih kar 36 odstotkov vseh sesalcev, medtem ko se je število ptic v kmetijski krajini v letih 2008 in 2009 opazno zmanjšalo. Celo ministrstvo za okolje in prostor priznava, da so okoljski cilji sicer večinoma vključeni v sektorske politike, vendar zlasti na področju energetike in prometa niso ustrezno upoštevani v programih financiranja.

Zastareli podatki v vladnem poročilu

A to še ni vse. Omenjeno poročilo je pripravljeno na podlagi starih podatkov iz leta 2007 in 2008, zato so strokovnjaki in poznavalci iz različnih nevladnih okoljskih organizacij pod okriljem fundacije za trajnostni razvoj Umanotera vladi nastavili ogledalo in določene kazalnike sami vzeli pod drobnogled. S svežimi podatki so pripravili Ogledalo vladi 2010, v katerem siceršnjega leporečja, ki ga lahko zasledimo v poročilu ministrstva za okolje in prostor, ni zaslediti.

"Kljub vsebinski obširnosti in nekaterim pozitivnim strukturnim značilnostim je zadnje poročilo nepopolno, podatki v njem pa so zastareli," opozarja mag. Vida Ogorelec, direktorica Umanotere, zato so po njenih besedah vprašljivi tudi zaključki poročila, ki "dajejo lažen pozitiven vtis o stanju okolja v Sloveniji".

In kakšno naj bi bilo realno stanje? Še slabše od ugotovitev ministrstva za okolje in prostor, ki bi moralo poročilo o okoljskih kazalcih pripraviti vsaki dve leti, a takšno poročilo ni bilo pripravljeno že od leta 2006. Kar se tiče izvajanja nacionalnega programa varstva okolja, ima denimo oceno "izvajanja" le 14 od 188 okoljevarstvenih ukrepov. "Položaj je kritičen v tem smislu, da ministrstvo za okolje in prostor sploh nima teže pri oblikovanju medresorskih politik, ki bi dejansko imele vpliv na okolje," opaža mag. Lidija Živčič iz Focusa, društva za sonaravni razvoj, ki je pod drobnogled vzela javno upravo. V zakonodajnem smislu so področja še dokaj urejena, "kar pa se tiče izvajanja ukrepov, stvari močno šepajo", dodaja Živčičeva.

Skupna ugotovitev strokovnjakov različnih nevladnih organizacij je, da je "največja težava slovenske okoljevarstvene politike prav (ne)izvajanje sprejetih programov na področju varstva okolja". Tipičen primer je prometni razvoj, ki je izrazito netrajnosten že vse od osamosvojitve, kar postaja čedalje večje breme družbe. Daleč najbolj skrb vzbujajoče so razmere v tovornem prometu, ki poteka čez državo. Prevlada tovornega cestnega prometa nad tovornim železniškim je nesporna - v letu 2007 je za notranji promet v tonskih kilometrih znašala 3:1, leto kasneje pa že 8:2 v korist cestnega. Povečanje razmerja med rastjo tovornega prometa in rastjo BDP v letu 2008 z dobrih 138 odstotkov na kar 152 odstotkov glede na izhodiščno leto 2000 nas je postavilo na prvo mesto v Evropski uniji in po ugotovitvah dr. Mateja Ogrina iz Cipre, društva za varstvo Alp, kaže na to, da je tovorni promet neučinkovit in poceni. "Rezultati na področju okolja so nevidni, saj politiki ne morejo pokazati bolj čistega zraka ali pa da je v zraku manj izpustov. Številni politiki na lokalni in državni ravni za samopromocijo na žalost raje poskrbijo z infrastrukturnimi zmagami, kot so avtoceste, dvorane in stadioni, kot pa da bi usmerili moči v zagotavljanje večje kakovosti, kaj kakovosti, vsaj v to, da se degradacija okolja ne bi več nadaljevala," pravi Ogrin.

Bledi okoljski ministri

Kakovost zraka v številnih slovenskih mestih je pogosto slabša od dovoljene in v obdobju 2007-2009 ne kaže bistvenega napredka. Podatki za leto 2009 sicer kažejo izboljšanje zlasti pri delcih, a to po navedbah Umanoterinega Ogledala vladi 2010 ni posledica načrtnih ukrepov sanacije ozračja, pač pa po vsej verjetnosti vremenske spremenljivosti, zato to ne more biti zasluga politike. Slovenija je še posebej na tem področju redno deležna opozoril evropske komisije, groženj z denarnimi kaznimi in tožbami. "Napočil je skrajni čas za sprejem ukrepov za sanacijo ozračja v mestih, kot so na primer Ljubljana, Nova Gorica, Maribor, Trbovlje, a ti, kot kaže, še niso na obzorju," opaža Ogrin.

V zadnjih dvajsetih letih še nobena slovenska vlada na položaj ministra za okolje in prostor ni postavila človeka z realno politično močjo, in rezultati so danes na dlani. "Samo taki politiki bi lahko resor okolja in prostora pomaknili v center državne politike. Problem vseh okoljskih ministrov je, da take moči preprosto niso imeli." Lahko se seveda vprašamo tudi, zakaj nihče od politikov, ki so imeli ali imajo realno politično moč, ni izbral okoljskega resorja. "Ravno zato, ker je bilo okolje zadnji dve desetletji za slovenske razvojne cilje vedno ovira. Poročilo Urada za makroekonomske analize in razvoj eksplicitno navaja, da je slovenski razvoj zadnjih 15 let potekal na račun degradacije okoljskih kazalnikov," opozarja Omladič in dodaja: "Po tej plati smo vedno bolj podobni Kitajcem in lahko rečemo, da smo izbrali nekakšen kitajski model razvoja."

Tako denimo tudi količina komunalnih odpadkov vsako leto narašča za dva do štiri odstotke; pred dvema letoma je prebivalec ustvaril 453 kilogramov odpadkov na leto, od česar je bila predelana le slaba četrtina. Po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) je na seznamu zavezancev za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja IPPC 14 odlagališč komunalnih odpadkov, pri čemer je do junija letos takšno dovoljenje pridobilo le podjetje Snaga. Druga odlagališča komunalnih odpadkov so v postopku zapiranja ali pridobivanja dovoljenj, ta pa bi morala biti po roku, ki si ga je država postavila sama, pridobljena že konec oktobra 2007.

"Na nekaterih okoljskih področjih stanje sicer ostaja enako, na drugih pa je zdaj postalo jasno, da so področja, za katera smo nevladniki opozarjali, da se poslabšujejo, danes že preprosto katastrofalna," meni o nespodbudnem stanju na področjih prometa, energetike in sistemov za ravnanje z okoljem mag. Nina Štros iz Greenpeacea, ki je obravnavala vodo kot strateški vir. "Vsekakor je bil velik napredek dosežen pri gradnji čistilnih naprav," je Štrosova izpostavila edino pozitivno področje, "res pa je, da je bila država to področje dolžna urediti zaradi zahtev Evropske unije." Število čistilnih naprav se je tako od leta 2000 do 2009 več kot podvojilo, in sicer s 115 na 262.

TEŠ6 je večji od Šaleške doline

Poglavje zase je zgodba o TEŠ6. Med kampanjo za lokalne volitve je kandidat za velenjskega župana Bojan Kontič izjavil, da popolnoma podpira gradnjo novega bloka elektrarne v Šoštanju in da je eden njegovih največjih zagovornikov. Poglavitni razlog je vodja poslanske skupine SD, največje vladne stranke, našel v prepričanju, da je TEŠ6 izjemno pomemben projekt za razvoj Šaleške doline. "Bolj tipičnega primera nerazumevanja okoljske problematike si ne moremo zamisliti," ocenjuje Kontičevo izjavo Omladič. "To je najdražja energetska naložba v Sloveniji, ki bo imela velikanski lokalni vpliv, hkrati pa bo Slovenijo za naslednjih 40 let pozicionirala kot proizvajalko izpustov ogljikovega dioksida. Vrhunski slovenski politik izjavi, da je zanj poglavitni razlog za TEŠ6 razvoj Šaleške doline. Dobro, pa kje mi živimo?" je zgrožen Omladič, ki opaža, da tudi veliko drugih politikov razmišlja na podoben način. "To ni samo zaplankanost, pač pa gre za popolno nerazumevanje samega koncepta okolja".

Ob takih izjavah vrhunskih politikov po Omladičevih besedah tako sploh ne moremo pričakovati, da bo v političnem vrhu prevladalo prepričanje, da so okoljska vprašanja resen problem. "Biološka veda je razširila zavedanje, da je okolje integralno povezano in da ni mogoče ločevati enega okolja od drugega," pravi Omladič in dodaja: "Okolje ni nekaj, kar bi lahko zamejili z ograjo, dolino ali mejami občine."