Holding Slovenske elektrarne (HSE) in Gen Energija sta po kriterijih rasti prodaje, dobička pred obdavčitvijo in donosnosti prihodkov zaostali le za Krko. Kljub temu sta novomeškega farmacevta prehiteli pri ustvarjenih prihodkih iz prodaje. Če k obema prištejemo še skupino Gen-I, ki je v polovičnem solastništvu Gen Energije in Istrabenz Gorenja, lahko ugotovimo, da je slovenska energetika v letu, ki sta ga zaznamovala recesija in padec industrijske aktivnosti, ustvarila več kot poldrugo milijardo prihodkov od prodaje in skoraj 200 milijonov evrov čistega dobička.

Za primerjavo: "plus", ki ga je v lanskem letu ustvarila slovenska energetika, je skoraj desetkrat večji od dobička Mercatorja, največjega slovenskega poslovnega sistema. Samo lanski dobiček, ki so ga ustvarile tri slovenske energetske skupine, bi po trenutnih borznih cenah zadoščal za nakup 37 odstotkov Petrola, država pa bi z njim lahko "pokrila" večino načrtovane dokapitalizacije NLB.

Ker je državna elektroenergetika tudi v kriznih časih krava, ki še vedno daje ogromno mleka, je logično, da privlači številne politike, lobije in interesne skupine. Prostora pri energetskem "koritu" je pač veliko. Samo v prihodnjih petih letih je v načrtu za okoli dve milijardi evrov investicij. Poleg tega, da je v teku gradnja preostalih treh hidroelektrarn v spodnjem toku Save, ki naj bi skupaj z že zgrajenima pri Boštanju in Blanci stale okoli 750 milijonov evrov, se v Termoelektrarni Šoštanj pripravljajo na gradnjo novega bloka z močjo 600 megavatov, ki naj bi stal 1,2 milijarde evrov.

Blok 6: mešani signali Pahorjeve vlade

Prav v Šaleško dolino vodijo vse poti do razumevanja sedanje "vojne" za slovensko energetiko. Tam so v zadnjih letih bolj ali manj stran od žarometov politike in širše javnosti pripravljali teren za svojo naložbo desetletja. Projekt, ki se je uradno začel v času vlade Antona Ropa, je zeleno luč dokončno dobil v obdobju Janeza Janše. Junija 2008, tri mesece pred izbruhom svetovne finančne krize, je direktor TEŠ Uroš Rotnik na tradicionalnem skoku čez kožo slovesno oznanil podpis pogodbe o dobavi tehnološke opreme, katere vrednost se je po več "odbojih" v obe smeri zdaj uradno ustavila pri 694 milijonih evrov. Temu znesku gre prišteti še nekaj deset milijonov evrov pribitka iz naslova klavzule o prilagoditvi končne vrednosti pogodbe rasti cen materialov na svetovnih trgih.

Vlada Boruta Pahorja je glede bloka 6 v zadnjih dveh letih vseskozi pošiljala mešane signale. Čeprav njegove gradnje ni eksplicitno zapisala v koalicijski sporazum, je v prvem letu mandata projekt brezpogojno podpirala. To ni presenetljivo ob dejstvu, da sta bila oba ministra, pristojna za blok 6, tako ali drugače povezana s Šaleško dolino. Medtem ko nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik živi v Velenju, je bil minister za finance Franc Križanič v "prejšnjem življenju" aktivno vpleten v projekt. Poleg tega, da je več let sedel v nadzornem svetu HSE, je vodil tudi skupino avtorjev z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete, ki je popisala makroekonomske in druge pozitivne učinke gradnje bloka 6. Pri tem velja spomniti, da je Križanič, ki je pred kratkim na vladi sprva nasprotoval tudi predlogu Lahovnikove naslednice Darje Radić za zamenjavo nadzornikov HSE, minister iz kvote "stare" struje v SD, ki odločno podpira gradnjo bloka 6. Velik zagovornik projekta je tudi vodja poslanske skupine SD in novi velenjski župan Bojan Kontič.

Za odgovor na vprašanje, zakaj je gradnja šoštanjskega bloka 6 kljub legitimnim pomislekom glede njegove ekonomike in posledic za okolje v interesu širokega kroga vplivnežev z obeh političnih polov, se je treba spet vrniti k številkam. TEŠ bo namreč med gradnjo bloka 6 oddala za okoli 80 milijonov evrov gradbenih del. Če je še ne tako davno nazaj slovensko gradbeništvo cvetelo zaradi državnega avtocestnega programa, je trenutno največji Darsov projekt, gradnja predora Markovec na hitri cesti Koper-Izola, vreden "le" dobrih 60 milijonov evrov. Še večjo "premijo", okoli 90 milijonov evrov, bo dobilo podjetje, ki bo v novi blok termoelektrarne montiralo Alstomovo tehnološko opremo.

Kako je vlada prezrla "ohladitev" bloka 5

Najverjetneje tudi zato sedanja vlada še lani ni dajala vtisa, da projektu v čemerkoli nasprotuje. Ravno nasprotno, v TEŠ so odločilne korake pri projektu (zapiranje finančne konstrukcije, dokapitalizacija družbe in prvih 150 milijonov evrov nakazila Alstomu) storili prav v času Pahorjeve vlade. Če je Uroš Rotnik danes v nemilosti dela vlade z Zares na čelu, ga je ista vlada še pred poldrugim letom imenovala na čelo upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe (SOD). Čeprav je prvi mož direktorata za energijo Janez Kopač po dostopnih podatkih že lani spomladi razpolagal z ocenami nekaterih kritikov največje energetske naložbe v zgodovini samostojne Slovenije (nekateri od njih so zaposleni tudi na njegovem ministrstvu), je blok 6 kot edini načrtovani proizvodni objekt našel svoje mesto v vseh treh scenarijih domače energetske prihodnosti iz Nacionalnega energetskega programa (NEP).

Še v začetku leta na primer nikogar v vladi niti v HSE, ki so ga prvič v zgodovini domala v celoti obvladovali kadri iz Šaleške doline, ni zmotila odločitev o predčasni "ohladitvi" bloka 5, ki so jo v TEŠ sprejeli dobesedno čez noč. Četudi bi moral blok, ki je bil zgrajen konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, po prvotnih investicijskih načrtih delovati do leta 2027, so si v HSE in TEŠ premislili, zato bo "petka" bolj ali manj prenehala z obratovanjem že dvanajst let prej. Medtem ko so po uradni verziji to storili zaradi okoljevarstvenih razlogov, natančneje zmanjšanja skupne porabe kuponov za izpuste ogljikovega dioksida (CO2), je bilo med skeptiki že mogoče slišati, da v Šaleški dolini za hkratno delovanje obeh blokov nimajo na voljo dovolj premoga. Razlage o CO2 namreč ne potrjuje okoljevarstveno soglasje za blok 6, ki ga je državna agencija za okolje novembra lani izdala TEŠ, saj ji to dovoljuje tudi redno obratovanje bloka 5.

Govorice o možnem pomanjkanju lignita proti koncu življenjske dobe TEŠ6, ki so jih v Premogovniku Velenje večkrat odločno zanikali, so postale "meso" v začetku leta, ko je vlada od HSE prejela študijo finskega svetovalnega podjetja Pöyry Energy, ki je za Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) pripravilo skrbni pregled projekta blok 6. "S količino vezanih rezerv bi bilo mogoče pokriti povpraševanje po premogu do leta 2048. Do leta 2054, ko se izteče štiridesetletna življenjska doba bloka 6, bi lahko (TEŠ, op.p.) zmanjkalo za okoli deset milijonov ton premoga," so v študiji zapisali avtorji. Res je tudi, da so avtorji dopustili "možnost, da bo premoga dovolj". "To bi se zgodilo, če bodo v velenjskem premogovniku sposobni pridobiti dodatne geološke rezerve z območja rudarjenja, ki so trenutno zunaj dosega, ali zmanjšati izgube pri rudarjenju," so opozorili.

Na HSE so sicer priznali, da so tudi pri konstrukciji opreme, ki jo bo dobavil Alstom, predvideli možnost mešanja največ do šest odstotkov uvoženega premoga.

Dela Radićeva TEŠ uslugo ali škodo?

Četudi ni naključje, da so se o TEŠ6 na vladi začeli pogovarjati, ko je začelo "pokati" med dvema ministroma iz vrst Zares, Matejem Lahovnikom in Gregorjem Golobičem, naj bi bil konkreten motiv za spor povezan prav z zalogami premoga. Medtem ko naj bi se Golobič na sejah vlade skliceval na gradivo EBRD, katerega pripravo so - ironično - v okviru stroškov skrbnega pregleda plačali v Šoštanju, je Lahovnikovo ministrstvo marca letos izdalo uradno potrdilo, da ima velenjski premogovnik na voljo dovolj odkopnih zalog za celotno življenjsko dobo TEŠ do leta 2054. Četudi je Golobič vseskozi poudarjal, da se mora vlada "zavedati svoje odgovornosti za projekt, pri katerem ne razpolaga z dovolj dobrimi informacijami", je danes jasno, da je spor glede bloka 6 izkoristil (tudi) za dokončen obračun z daleč najbolj priljubljenim politikom v svoji stranki, "dešalekizacijo" HSE in posledično vrnitev energetike pod okrilje Zares.

Kljub temu iz serije potez in napovedi ni mogoče jasno razbrati, kaj je končni cilj nove ministrice za gospodarstvo Darje Radić, ki je pred mesecem dni postala tudi podpredsednica Zares, pri "pometanju" v energetiki. Še julija letos, kmalu po imenovanju, je javno omenila možnost, da bi se lahko gradnja bloka 6 tudi ustavila, a dodala, da bi bila to "precej tvegana zadeva". Le tri mesece kasneje je ploščo obrnila. Prav s pokritjem investicije v blok 6 je namreč utemeljila predlog o pripojitvi Gen Energije k HSE in močno presenetila z napovedjo, da v tem primeru državi ne bi bilo treba dati poroštev za najem posojila pri financiranju investicije.

Njena izjava je nenavadna zaradi vsaj dveh razlogov. Prvič, ker prav zakon o poroštvih za TEŠ6, ki naj bi ga na Križaničevem ministrstvu spisali v naslednjem letu, pomeni zadnjo možnost za morebitni referendum o projektu. In drugič, ker bi ukinitev poroštev iz financiranja bloka 6 izločila Evropsko investicijsko banko (EIB), ki se je s TEŠ že dogovorila o 550-milijonskem posojilu. Ker tega denarja v prihodnjih petih letih v celoti ne bi mogli zagotoviti v Gen Energiji, bi ga v Šoštanju morali poiskati pri komercialnih bankah, kar bi projekt bržčas močno podražilo. To pa se ne sklada z ministričino napovedjo o njegovi "optimizaciji".

Rojevanje elektrokonglomerata

Je torej možno, da sta Radićeva in Kopač, ki prav tako prihaja iz Zares, zmedo okoli TEŠ6 dejansko izkoristila za izpeljavo večjega načrta, torej združitve slovenske energetike?

Tej razlagi v prid govori več podrobnosti. Od nenavadne naglice, ki, bržčas ne naključno, sovpada s skorajšnjim prenosom kadrovskih "pooblastil" države v njenih družbah na novoustanovljeno agencijo za upravljanje kapitalskih naložb, do tako rekoč dnevnega prilaganja argumentov za napovedano združitev (od napačno izračunanega prihranka pri stroških goriva ob optimirani proizvodnji do širjenja v tujino). Združitev ne glede na genezo nastanka Gen Energije (nekdanji gospodarski minister Andrej Vizjak je z njo posavsko energetiko osamosvojil v enotni lokalni fevd) za zdaj stoji in pade na posledicah, ki jih bo imela pri ceni električne energije. Ob državi, ki krvavo potrebuje proračunske prihodke iz naslova dividend, je težko "kupiti" argument, da se bo elektrika ob združitvi proizvodnje pocenila. Zelo nenavaden je tudi trenutni izplen pohoda na TEŠ6, ki je povzročil veliko trenj znotraj koalicije: medtem ko je iz vrha HSE moral oditi Borut Meh, ki se je poleti skušal rešiti s pripravo terena za odstavitev Uroša Rotnika, ga je zdaj nasledil Viljem Pozeb, ki je leta 2008 parafiral pogodbo z Alstomom o dobavi opreme.

V ozadju predlagane združitve, ki jo je v sredo dokončno blokiral Borut Pahor, se sicer skrivajo še vsaj tri zgodbe: dostop do poceni električne energije iz nuklearke, na katero je trenutno "priključena" družba Gen-I, ki jo vodi Robert Golob, menedžer z lani uradno najvišjimi prejemki v energetiki; "prelitje" akumulacije za gradnjo najmanj 3,5 milijarde evrov vrednega drugega bloka NEK za druge namene; in nadzor nad načrtovano gradnjo devetih novih hidroelektrarn v srednjem toku Save s skupno močjo skoraj 300 megavatov. Najmanj milijardo evrov vreden projekt, pri katerem bodo sodelovala skoraj izključno domača podjetja, bo namreč izpeljala družba Savske elektrarne, ki je v Vizjakovem času iz HSE prešla pod okrilje Gen Energije.

Čeprav zagovorniki združitve do neke mere upravičeno opozarjajo, da bi veliki državni elektroenergetski holding letno še vedno proizvedel približno osemkrat manj električne energije kot denimo nemška multinacionalka RWE in da imajo podoben energetski konglomerat tudi v Avstriji, bi združena domača elektroenergetika zelo verjetno zasedala drugo mesto na lestvici največjih slovenskih skupin, takoj za Mercatorjem. Dobili bi največje državno podjetje, ki bi nadzorovalo milijarde evrov investicijskih sredstev. Kot tako bi bilo velika vaba za politike in interesne skupine, ki imajo z iskanjem takšnih ali drugačnih sinergij precej manj težav kot Darja Radić.