Najpogostejši in najdaljši

Dosedanja izbira ministrov za okolje in prostor v veliki meri odraža odnos dosedanjih premierjev do tega resorja. Vedno znova se namreč potrdi, da ga na koncu dodelijo pomembnemu predstavniku ene od koalicijskih strank, ki mu na volitvah bodisi ni uspelo priti v parlament oziroma ni dobil drugega želenega mesta, ali pa služi kot končno uravnoteženje strankarske podobe vlade glede na volilne rezultate.

Minister za okolje, ki je sodeloval v največ vladah (ne pa tudi najdaljše obdobje), je bil arhitekt in urbanist Miha Jazbinšek. Vstopil je namreč v Peterletovo vlado in ostal v prvi Drnovškovi ter leto dni v drugi Drnovškovi vladi. Za ministra v Demosovi vladi so ga predlagali koalicijski Zeleni Slovenije. Kot se spominja takratni predsednik stranke Dušan Plut, bi ministrsko mesto sicer pripadlo njemu, a je bil pred tem izvoljen v republiško predsedstvo. Ob izbiranju okoljskega ministra se je nato pojavila dilema, ali naj na to mesto predlagajo Miho Jazbinška ali Lea Šešerka. Problem so elegantno rešili tako, da je Šešerko postal podpredsednik vlade, zadolžen za varstvo okolja in regionalni razvoj, Jazbinšek pa okoljski minister.

Mnenja o uspešnosti Jazbinška kot okoljskega ministra so precej deljena. Medtem ko nekateri ne pozabijo spomniti na njegove zasluge pri pripravi zakona o varstvu okolja (javnosti je sicer ostal v spominu predvsem kot avtor stanovanjskega zakona, ki je mnogim omogočil odkup stanovanja po ugodni ceni), drugi izpostavljajo Jazbinškovo konfliktnost in nesposobnost komuniciranja, kar naj bi bil po njihovem prepričanju tudi glavni razlog, da je Drnovškova potrpežljivost popustila in je predlagal njegov odhod. A vidi Jazbinšek razloge za svoje slovo od vlade drugje. Kot poudarja v svojem življenjepisu, je postal v napoto LDS-ovemu "'izvajanju' zakonodaje in 'razvojnemu' klientelizmu, ki so se jima na široko odprla vrata".

Po odhodu Mihe Jazbinška se je za vodenje okoljskega resorja potegoval liberalni demokrat, diplomirani inženir gradbeništva in geodezije Nikolaj Rožič. Predstavitev pred parlamentarnim matičnim telesom je uspešno prestal, na seji državnega zbora pa se je zataknilo. Na tajnih volitvah ga je namreč podprlo le 34 poslancev, 41 jih je bilo proti. Liberalni demokrati so sicer že ob odhodu Jazbinška poskušali h kandidaturi nagovoriti strankarskega kolego, raziskovalca na fakulteti za družbene vede na področju prostorskega razvoja, urbanističnega planiranja in okolja Pavla Gantarja, a neuspešno. Po Rožičevi spodleteli kandidaturi se je Pavle Gantar omehčal in postal okoljski minister z najdaljšim stažem - tri leta je vodil okoljski resor v drugi Drnovškovi vladi in dobra tri leta v tretji Drnovškovi vladi.

Ko smo strokovnjake s področja okolja in prostora spraševali, komu od dosedanjih okoljskih ministrov bi dali najvišjo oceno, jih je največ omenilo prav Gantarja. Tudi zato, ker si je po njihovih ocenah znal oblikovati solidno ekipo sodelavcev. A niso osamljena mnenja, da je Gantarju v njegovi dolgoletni ministrski karieri (po okoljskem resorju je vodil tudi ministrstvo za informacijsko družbo) najbolj ležalo vodenje prometnega resorja - dva meseca je namreč nadomeščal operiranega prometnega ministra Jakoba Presečnika.

Vsestranski

V polletni vladavini Andreja Bajuka je okoljsko ministrstvo pripadlo združeni SLS+SKD, ki je za ministra predlagala Andreja Umeka. Da ta ni bil ravno učinkovit oziroma je bil predvsem neopazen, dokazuje tudi to, da se nekateri njegovi takratni ministrski kolegi sploh niso spomnili, da je bil član Bajukove vlade. Umek sicer že v času vodenja ministrstva za znanost (v Drnovškovi vladi od leta 1993 do 1997) ni veljal za pretirano delavnega; njegovim sodelavcem je ostalo v spominu, da si je vsak teden vzel en delovni dan kot (prost) dan za razmislek.

Janez Kopač je eden tistih politikov, čigar ime je bilo v času vladavine LDS nenehno v igri za najrazličnejša ministrska mesta. V prvi Drnovškovi vladi je manj kot en mesec vodil finančno ministrstvo. Ko je leta 1996 Drnovšek neuspešno sestavljal levosredinsko vlado, je bil kandidat za zdravstvenega ministra. Zaradi Kopačeve pripravljenosti in neproblematiziranja začasnega vodenja finančnega ministrstva se je Drnovšek čutil dolžnega in mu je v svoji četrti vladi namenil mesto ministra za okolje (to je ostal tudi v Ropovi vladi).

Nedvomno pri izbiri Kopača na čelo okoljskega resorja nista bila nepomembna njegova lojalnost in prijateljstvo s tedaj enim najvplivnejših članov LDS Gregorjem Golobičem. Glede Kopača je sicer mogoče slišati dokaj enotne ocene, da je bil eden najbolj delavnih ministrov, čeprav so precej manj enotne glede uspešnosti te delavnosti. Vsi naši sogovorniki pa so poudarili, da je bil Kopač skrajno nespreten in celo nesposoben komunicirati tako z okoljevarstvenimi organizacijami kot tudi z javnostjo. Ena njegovih najbolj odmevnih spornih izjav se je nanašala na uresničevanje zakona o zagotovitvi sredstev za odpravo posledic suše, ko je v zvezi z izplačilom državne pomoči kmetom za posledice suše dejal, da se mu zdi nerealno, da bi čisto vse, kar je zakon obljubil, izpolnili.

Kopač je bil tudi edini okoljski minister doslej, ki se je moral braniti pred očitki v interpelaciji, a je opozicija z Andrejem Vizjakom (SDS) na čelu zbrala premalo podpore za Kopačev odhod iz vlade (interpelacijo so sicer leta 1994 Zeleni vložili proti okoljskemu ministru Pavlu Gantarju, a ta ni bila vložena v skladu s poslovnikom, zato do obravnave ni prišlo).

Vztrajni

Že ob prevzemu mandata je takratni premier Janez Janša napovedal, da bo imel v vladi predsednike koalicijskih strank. Tako je prvak SLS, sicer zdravnik Janez Podobnik, ki mu na volitvah ni uspelo priti v parlament, dobil mesto okoljskega ministra. Njegova stranka si je sicer želela kmetijski resor, ki pa ji ga premier Janša - zaradi uzurpiranja tega resorja s strani SLS v dotedanjih mandatih - ni hotel poveriti. V ljudski stranki so ocenili, da je tudi okoljski resor eden tistih, ki ga lahko izkoristijo za nagovor svojih volilcev s pretežno ruralnih območij, predvsem pa je šlo za resor, ki je razpolagal z relativno visokim proračunom. Zato je Podobnikov mandat na čelu okoljskega resorja po prepričanju nekaterih okoljevarstvenikov zaznamovalo predvsem sofinanciranje lokalnih projektov, ki so bili v interesu županov SLS. Je pa Janša Podobniku odvzel energetiko, ki je pod ministrstvo za okolje in prostor prišla v času zadnje Drnovškove vlade.

Tako minister Janez Podobnik kot premier Janez Janša se nista obremenjevala z zahtevo predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa, naj premier zaradi nepravilnosti pri obračunavanju okoljskih dajatev Podobnika razreši. "Mar to pomeni, da bo računsko sodišče sestavljalo in razdiralo koalicije?" se je vprašal Janša, nakar je Janez Podobnik svoj mandat mirno pripeljal do konca.

Je bil pa v sedanjem mandatu uresničen Šoltesov poziv, naj premier Borut Pahor razreši okoljskega ministra Karla Erjavca. Pod Erjavčevim vodstvom ministrstvo namreč še vedno ni odpravilo napak, povzročenih v Podobnikovem času. Ob kadrovanju v Pahorjevo vlado je Erjavec sicer dolgo vztrajal, da bo še naprej vodil obrambni resor, vendar Pahor zaradi njegove vpletenosti v zgodbo s Patrio na takšno rešitev ni pristal. Naslednja zahteva prvaka DeSUS je bila pridobitev državotvornega resorja, čeprav ni nikoli razkril, na čelu katerega od njih bi se želel videti. A je na koncu pristal na ministrsko mesto, ki je po dolgotrajnem Erjavčevem pogojevanju in zavlačevanju (v krogu blizu predsednika vlade je mogoče slišati ironične pripombe, da je Pahor skoraj več časa porabil za pogajanja z Erjavcem kot za pogajanja o reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško) takorekoč edino ostalo še nezasedeno - okoljsko ministrstvo. Za to ministrstvo so sicer nekaj zanimanja kazali tudi v Zares, po naših informacijah naj bi se že dogovarjali z možno kandidatko, a so kvoto štirih ministrov (oziroma dveh ministric) Zares zapolnila strankarsko vplivnejša imena.

Erjavčevo kratkotrajno vodenje okoljskega ministrstva so obremenjevali predvsem afera Patria in znotrajstrankarski razkoli. Da mu to mesto ni posebej pri srcu, je pokazal tudi s kandidaturo za evropskega poslanca. Kljub temu se je odhoda z ministrskega mesta dolgo otepal in celo napovedoval zahtevo za ustavno presojo. Odstopil je šele po nekajurni parlamentarni obravnavi predloga za njegovo razrešitev, saj ga je, kot je dejal, "prepričal predsednik vlade, ker sem videl, kako se muči zraven mene".

Erjavčevi načrti se tudi pri iskanju novega okoljskega ministra niso izšli. Želel si je namreč, da bi ga v vladi zamenjal poslanec Matjaž Zanoškar, saj bi tako sam lahko sedel v poslanske klopi. A tako Pahor kot koalicijski partnerji nad takšno kadrovsko rešitvijo niso bili navdušeni in so poudarjali, naj na čelo resorja pride strokovnjak in naj se preneha kadrovati izključno po političnih računih. Kot strokovna kandidata za to mesto je DeSUS predlagal profesorja na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter strokovnjaka na področju potresnega inženirstva Roka Žarnića in urbanista Mirana Gajška. Pahor se je odločil za prvega, a je odločitev očitno kmalu obžaloval. Že po nekaj mesecih je razmišljal, da bi bila morda na čelu okoljskega ministrstva potrebna še ena zamenjava. Na delo Roka Žarnića leti vrsta kritičnih ocen: da je slab menedžer, da se ni lotil nujne reorganizacije ministrstva, ne pozna delovanja države niti pristojnosti samega ministrstva, je slab retorik... "Kriv sem bil za to, da se je ulilo na Slovenijo. Kriv sem bil za poplave," pa svojo "krivdo" vidi Roko Žarnić.