Bil je eden redkih zahodnih novinarjev, ki so vojno pokrivali iz Severnega Vietnama. Na podelitvi bi moral biti tudi pisec najbolj najbolj odmevne knjige o mafiji Roberto Saviano, vendar ni prišel, ker mu karabinjerji niso mogli zagotoviti varnosti na odprtih prostorih. Mafija ga je obsodila na smrt in je življenje preživljal v vojašnici. Letos je bila najbolj odmevna gostja iranska disidentka in Nobelova nagrajenka za mir Širin Ebadi.

Mesto kvalitetnega življenja

Župana sem vprašal, kaj vsi ti ljudje počnejo v odročnem mestu italijanske province, ki nima niti sto tisoč prebivalcev. Ne bi mu mogel narediti večjega veselja.

"Pa veste, kje ste?" me je vprašal, medtem ko je hkrati srkal črno kavo in zobal krompirjeve čipse.

"V kavarni," sem poniglavo odgovoril.

"Ja, ja," je odgovoril nekoliko razdraženo, ker je ravno končal sejo mestnega sveta, na kateri so govorili o proračunu. Preskočil je kosilo in je praznil skodelice z lešniki z barskega pulta.

"Najbrž ste opazili, da se kavarna drži Lionellove lože, ki je prelep primer beneškega gotskega stila iz petnajstega stoletja."

Tega ni bilo mogoče spregledati. Loža dominira nad trgom kot velika smetanova torta.

"Kavarna pa je v stilu art nouveau z začetka prejšnjega stoletja. Nad njo so prostori mestne hiše in moja pisarna. Mestna hiša se naslanja na beneško ložo. Zgradil jo je arhitekt Raimondo D’Aronco, ki je v mestni hiši načrtoval tudi najboljšo kavarno v mestu. Je dobra kava tukaj, ne? Videm je mesto, kjer so kvaliteto življenja vedno cenili zelo visoko."

Kava je bila izjemna. Gosta in črna kot vroča čokolada in čisto nič kiselkasta. Ni pa mi bilo čisto jasno, kaj bi to utegnilo imeti s prireditvami, kjer iz leta v leto polemizirajo z dominantnimi ideologijami. Letošnjega maja je bila ravno v času, ko je premier Berlusconi pripravljal izgon romunskih Romov iz Rima, v Vidmu serija okroglih miz, na katere so povabili sogovornike iz Bukarešte.

"Veste, po čem je arhitekt D’Aronco zares znan? Po tem, da je konec devetnajstega stoletja v Istanbulu vodil projekt rekonstrukcije mesta po velikem potresu. Izbral ga je sultan Abdul Hamid II. Potem se je vrnil domov in sezidal mestno hišo. Vedno smo bili v vrhu modernih tehnologij gradnje mest."

Honsell je neskončno ponosen na svoje mesto in v konstantni polemiki z njim. Pred meseci so se na zidovih v mestu pojavili grafiti, na katerih so ga zmerjali, ker ima v ekipi istospolno usmerjenega svetnika. V odgovor je stopil na oder protestnega shoda solidarnosti s priseljenci iz Vzhodne Evrope in Afrike, kjer je govoril o fašizmu in rasizmu vladajoče politike. Ko je letos v mesto prišel italijanski predsednik Giorgio Napolitano, ga je sprejel v fiatu panda in ga v njem peljal po mestu. Panda je njegov službeni avtomobil.

"Jaz nisem poklicni politik, ukvarjam se s praktičnimi rešitvami."

Pripomnil sem, da se mora počutiti nekoliko osamljeno v državi, ki je celo desetletje pod vladavino desnice, glavna konkurenca pa ji je ksenofobična Severna zveza.

"Ah, država," je rekel. "Evropa je kontinent, na katerem vedno bolj živimo v mestih in vedno manj v državah."

Zanimalo me je, ali je to ugotovitev ali program.

"Ne. To je ugotovitev. Več kot polovica prebivalcev planeta od lani živi v urbanem okolju. Vsi smo na istem. Kalkuta ima petnajst milijonov prebivalcev, Videm jih ima sto tisoč. Problemi so pa isti. Najprej, kako zagotoviti, da bodo vsi meščani živeli skupaj brez konfliktov. Kako pametno uporabiti energijo, kako odpeljati smeti in kaj z njimi narediti. Vsi potrebujemo dostopno šolstvo in zdravstvo. Vsi hočemo živeti varno. Nič od tega ne zagotovi država. Če zraka ni mogoče dihati, država ne bo z vojsko pripeljala drugega. V naslednjih desetih letih moramo za dvajset odstotkov zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Če učinkovito uredimo gretje, promet in gradimo varčne hiše, bomo to hitro dosegli. Ne gre za to, kje bomo kaj privarčevali, ampak kako bomo učinkovito uporabili to, kar imamo. Ne potrebujemo velikih zazidalnih projektov. Veliki projekt je pametno upravljati mestni življenjski prostor."

Videm je mesto, v katerem je kvaliteta življenja dobra. Socialna varnost je visoka, zdravstvo je dobro, šolstvo tudi. Mesto je med dvema rekama, ob katerih v mesto vdira narava. V neposredni bližini je jeklarska industrija, na robu mesta pa gojijo prašiče in zelenjavo, ker takoj preide v polja in kmetije. Hrana je kvalitetna, življenjska raven vrhunska.

"Nikoli pa ne smeš opustiti pozornosti. Če teh reči ne neguješ, se lahko tako hitro skvarijo. Zdaj smo v krizi. Z denarjem ne moremo razmetavati. Prostor je treba prepustiti kreativnim ljudem, ki zmorejo ohraniti to raven za vse. Če rečem vse, mislim vse. Vseh narodnosti in vseh barv."

Brez priseljencev se mesto postara in utrudi

Videm ima slovensko, italijansko, nemško in furlansko ime. Najbolj opazna narodnost v mestu pa so Afričani, ki delajo konkurenco na novo priseljenim Romunom, Ukrajincem in Srbom. Priseljencev je več kot deset odstotkov vsega prebivalstva. Visoka kvaliteta življenja za vse je županov politični program.

"Desnica in nacionalisti bi prav tako radi ohranili visoko življenjsko raven. To pa hočejo doseči z zapiranjem prostora in selekcijo prebivalstva. Češ, nam gre dobro, odženimo tiste, ki jim ne gre tako dobro. Jaz pravim, da nam gre dobro, ampak kvaliteta mestnega življenja je proces. Če ljudem ne damo dela in če nam vsem ne bo šlo dobro, tudi naše kvalitete ne bomo mogli ohraniti. Naše meje so meje strahu. Treba je biti pogumen. Severna liga kot politični nasprotnik dela strašno konceptualno napako. Zapiranje samega vase ne pelje nikamor. Mesto je narejeno za socialna bitja. Kvaliteta življenja ni privilegij elite. Mesto potrebuje priseljence. Brez stalnega dotoka priseljencev se mesto takoj postara in utrudi."

Vprašal sem ga, kaj razume pod kvaliteto življenja. Kazal je na zlikane hiše ob urejenih ulicah z majhnimi parki na dvoriščih, na trgovine in knjigarne. Rekel je, da je treba za vsako ceno ohraniti drobno trgovino v mestu, ki so ga tako kot vsa druga mesta obkolili trgovski centri. V centru mesta so trgovine zelo lepe ali zelo drage. Ali pa oboje. Ampak v mestu morajo biti tudi trgovine, kjer kupite zgolj stvari, ki jih nujno potrebujete. Mesto in nakupovalni centri pa niso v vojni, ker so v mestu iste trgovine kot v nakupovalnih centrih in imajo tudi iste kupce.

"Župan sem postal, ko se je začela gospodarska kriza. Zmanjšali so se dohodki in davki. Zdaj je treba imeti ideje in metodo. Zdaj niso časi blagostanja, treba je zagotoviti kvaliteto življenja brez razsipanja."

Trgovci so isti, mesto pa se z njimi pogaja, da je v njihovem interesu, če v središču ohranijo majhno trgovino z ekskluzivnim videzom za ljudi, ki do nje stopijo peš. Velike dobičke pa delajo v predmestju. Središče je lepo kot bonboniera. Stari del mesta je v celoti prenovljen. Nič se ne podira. Tu pa tam najdete kakšno hišo, ki zaradi lastniških razmerij ni urejena, nikjer pa ni otokov degeneracije. Ruševine v mestu okrog sebe širijo devastacijo. V Vidmu tega res ni. Središče je polno in živahno od jutra do večera. Restavracije in kavarne so na gosto posejane. Za nekaj ur zaživi zvečer, ko je ni mizice, za katero ne bi sedeli lepo oblečeni ljudje s kozarci camparija s sodo v rokah. Kdorkoli pride, je zadovoljen.

Zdelo se mi je, da ta podoba ne ustreza časom, v katerih živimo. Na ekranu v eni od trgovin z elektroniko so kazali slike stavk v Franciji in spopade s policijo.

Župan Pekinga ni diktator

"Berlusconi je kratkoviden politik, tako kot Sarkozy. Zašli so v krizo. Sijajna priložnost za kreativen razmislek o naši ekonomiji. Kakšno rešitev so ponudili? Najbolj banalno od vseh. Zmanjšati stroške sociale in zmanjšati ceno dela. Podjetja imajo sedaj višje profite. Sijajno. Ampak na čigav račun? Na račun nižjih plač delavcev in nižanja stopnje socialne varnosti. Zanje obstajajo samo še tisti, ki služijo, in tisti, ki izgubljajo. To ni pametna rešitev. Tudi ni moralna."

Center mesta je tudi trgovski center s sijajno arhitekturo. Živi pa z dodatno komplikacijo. Nad trgovinami in restavracijami živijo prebivalci, ki jih v trgovskih centrih na robu mesta ni. Treba je zelo natančno premisliti, katere ulice so lahko trgovske, na katera dvorišča lahko vstopijo turisti, toda tudi kje morajo biti vrtci in na katero stran gledajo spalnice.

"Pravijo mi, da naši poklici odhajajo na Kitajsko, mi pa smo navajeni na visok življenjski standard in da se je treba prilagoditi. Znižati plače, znižati stroške, povečati profite. Tukaj je dobro biti jasen. Se nam z našimi izkušnjami zdi Kitajska trajen model, po katerem se moramo zgledovati? Zdi se mi, da ne. Zadnjič, ko sem pogledal, je bila Kitajska diktatura. Diktatura je model ekonomskega razvoja za demokratične države. Oprostite, kje je logika? Kolikor jaz vem, so še vse diktature propadle, tudi takrat, ko jim je kazalo zelo dobro. Se bomo odpovedali svobodi in pravicam in znižali ceno naše delovne sile? Zakaj? Ceno delovne sile na Kitajskem določa politična diktatura, ki ima v rokah ekonomijo. Bodo Kitajci vedno delali zastonj v nemogočih življenjskih pogojih? Najbrž ne. Nastaja srednji razred. Ne bodo pristali na to, da bo nekaj ljudi zelo bogatih, večina pa bo delala za preživetje. Srednji razred bo hotel to, kar imamo mi. Hoteli bodo naše urbaniste, arhitekte, modne oblikovalce. Prodajali jim bomo naš življenjski stil, ki je privlačen. Prodajali jim bomo učinkovite talno ogrevane prostore, ki jih razvijamo zadnjih dvajset let. Naveličali se bodo živeti v slabem zraku v nerodnih oblekah. Kdo bo restavriral njihova umetniška bogastva, ki sedaj propadajo v takšnem tempu, da boli srce? Restavratorje umetniških del imamo mi. Mi znamo restavrirati cela mesta. Tega ne bomo prodajali poceni, ker je dragoceno. Nove poklice izumljamo mi. Kvaliteta življenja je izvozno blago. Malo samozaupanja, prosim."

V mestu je en sam velik gradbeni projekt. Na severu predelujejo staro jeklarno v trgovski center po načrtih arhitekta Vittoria Gregottija. Projekt je enormen, vendar ni močno posegel v mesto. Dovolj je veliko, da vase vključi omejeno število bolj radikalnih arhitekturnih posegov.

"Mesto je tudi odraz političnega razmisleka ljudi, ki ga vodijo," je rekel Honsell. "Že več kot tisoč let služi zelo različnim slojem. Tukaj je sedaj univerza za celo pokrajino. Odšlo je dvajset tisoč vojakov, ki jih je zamenjalo dvajset tisoč študentov. Študentje in profesorji morajo na inteligenten način priti do predavalnice in iz nje oditi. Ko nimajo predavanj, pa v mestnem središču potrebujejo infrastrukturo, ki jim omogoča kvalitetno življenje brez previsokih stroškov. Ozemlje je treba upravljati tako, da ohrani zgodovinsko identiteto in se razvija kot moderno mesto."

Glavna ulica se še vedno imenuje Stara tržnica. Župan se je povzpel na vzpetino sredi mesta, kjer stoji grad. Hrib je po izročilu dal nasuti Atila, da je z višine gledal, kako gori Oglej.

"Mesto je prostor urejene menjave blaga in idej. Treba ga je načrtovati. Jaz ne mislim, da je treba vse prepustiti trgu. Če ne zaradi drugega, pa zaradi spoštovanja do delavcev. Razpuščeni trg ima perverzne učinke. Nekatere ključne stvari v mestu morajo biti v javni lasti in se jih ne sme privatizirati. Je privatna last bolj učinkovita? Bolj učinkovito dela dobiček, nedvomno. Ko ga ni več, pa vse spusti iz rok in ostanete na suhem. Vse, kar je v javnem interesu, mora upravljati javnost. Nekatere javne dobrine ne morejo dajati dobička. Mesto potrebuje tudi tiste ceste, ki ne prinašajo nobenega dobička. Potrebuje parke, ki so samo strošek. Uporabljajo pa jih vsi. Revni in bogati. Z energijo je treba upravljati tako, da se je porabi čim manj in je je dovolj za vse. Energija je povezana z okoljem, ki je tudi skupna dobrina."

Rekel je, da ima v svojem programu nekaj preprostih številk. Kot matematik uporablja kvantitativni pristop in ne obljublja abstraktnih stvari. Za tretjino otrok, starih do treh let, je povečal število mest v vrtcih. Govori o energetski samozadostnosti. "Na tem gradimo." Sončna energija, mestno gretje, ločevanje smeti, proizvodnja energije iz bioloških smeti. Ko je postal župan, je bila številka nič. Rekel je, da bi lahko naredili malo več kot nič. Nekoliko presenetljivo je omenil tekočo vodo za vsa stanovanja v mestu. Tisoč let zgodovine, v Vidmu pa se še vedno najdejo hiše, ki niso priklopljene na tekočo vodo.

"Politika je agresivna in nasilna igra brez pravil," je opisal vzdušje v palači, iz katere je prišel.

"Če niste lopov po naravi, se v njej težko dobro počutite. Treba je znati prenašati udarce in imeti debelo kožo. Služi pa iskanju konsenza, ko je v sejni dvorani na tleh kri. Župan ne more biti diktator. Države so lahko diktatorsko vodene. Mesta ne morejo. Kitajska je učinkovita diktatura, učinkovit župan Pekinga pa ne more biti diktator. Brez konsenza mesto lahko deluje, ne more pa se trajnostno razvijati. Singapur sijajno deluje. Če pa vržeš papirček na tla, te aretirajo. Če v mestu potrebuješ tako represivno politiko, nimaš meščanov. Meščan ne meče papirčkov na tla zato, ker je prepovedano in te bodo ustrelili. Ne meče jih, ker ima rad svoje mesto."

Moja in tvoja varnost

Za njim stoji gospa Maria Grazia Santoro, mestna arhitekta in urbanistka, ki je po štiridesetih letih pripravila nov prostorski načrt razvoja mesta. Vprašal sem jo, kako so ga oblikovali.

"Res ne delamo diktatorsko," je odgovorila. "Načrt smo pripravljali tako, da smo imeli 32 velikih srečanj s prebivalci vseh četrti o njihovem razumevanju kvalitete življenja. Rezultat je bil presenetljiv."

Vpraševali so, kako si meščani predstavljajo varnost kot nujno komponento kvalitete življenja. Pod pritiskom vojne proti terorizmu, boja proti organiziranemu kriminalu in zatiranja trgovine z mamili je mestna uprava razmišljala o učinkovitih varnostnih službah, karabinjerjih in policiji. Pričakovali so običajne zadržke do priseljencev iz Vzhodne Evrope, Azije in Afrike in zaščite pred njimi.

"Izkazalo se je, da se meščani počutijo ogrožene od popolnoma drugih reči," je rekla gospa Santoro.

"Od pomanjkanja pločnikov, nezavarovanih kolesarskih prog, prehitrega prometa in nelogičnih prehodov za pešce. Rekli so, da s policijo ne morete zavarovati kolesarske proge, ki je nikoli ni nihče potegnil, ker mora puščati prostor avtomobilom."

Kvaliteta življenja je pot med domom in delovnim mestom, ki ni histerična in ne predstavlja izgubljanja časa. Peš dostop do parka neodvisno od tega, kje živiš, in brez potrebe, da otroka do parka pelješ z avtomobilom. Park je lahko majhen, stisnjen nekam v kot. Vendar mora biti dostopen. V četrti moraš imeti dobre šole v varnem okolju. Četrt, v kateri živiš, pa potrebuje tudi vinoteko, pekarno, restavracijo, trgovino, ki služijo prebivalcem četrti in so dostopne peš v urah, ko imajo prebivalci čas.

"Zakaj živimo v mestu? Zato, ker ima nadstandarden zdravstveni sistem, z bolnišnicami, ki so povezane z novo medicinsko fakulteto. Je tudi mesto kulture. V mestu se mora nekaj zgoditi vsak dan. Majhne in velike stvari potrebujejo svoj prostor."

V senci beneške lože, pred katero se je sončila gruča študentov, se je življenje v majhnem mestu kazalo kot eksperiment razsvetljenega svetovljanstva.