Razne Supermodele, Kmetije in Big Brotherje bomo pozabili in se prepustili čistemu užitku nove nacionalke. Užitek bo izhajal iz dejstva, da naj bi politika izginila iz te hiše. Konec je s tistimi, ki so se okoli hvalili, da lahko kaj zrihtajo ali porihtajo. Odklenkalo bo vsem tem malim politkomisarjem, ki si priskrbijo kakšno hruško zastonj betona ali medeninaste kljuke na vratih. V pekel bodo odšli vsi, ki si bodo upali samo pomisliti, da bi mimo uradnih poti kakšnemu uredniku ali novinarju prišepnili željo, nasvet ali zahtevo. In na ognju se bodo scvrli vsi, ki so v imenu vladajoče koalicije ponujali imena za ključna mesta.

Novi zakon je bil sprejet zato, da bo politika samo ob misli na poskus vplivanja zardela do ušes. Fraza depolitizacija nacionalke se sliši super, ampak samo na papirju. Naivnost, s katero zagovorniki novega zakona razlagajo ta izgon politike iz raja, je res neverjetna. Namreč, izgnati nekoga od nekje, kjer kot slon med porcelanom lomasti že od samega začetka, spada v register znanstvene fantastike. Še več, nacionalka je že v svojem bistvu politični projekt. Je orodje in orožje politike. Enkrat je to državna, drugič regionalna, tretjič strankarska, četrtič vladna, petič opozicijska in šestič cerkvena politika. Vedno gre za opcije, vrednote in poglede. Zadaj pa nešteto interesov.

Zato bi bilo bolje, da bi se na nacionalki namesto o depolitizaciji začelo razmišljati o deratizaciji. Tam se nabira toliko usedlin in umazanije, da bi bilo treba prečistiti in prevetriti celotno zgradbo. Od zgoraj navzdol. Z ljudmi vred. Da bodo končno tam sedeli, odločali in kreirali ljudje z jajci. Svojimi. Dosti je bilo malikovanja. Junaki so del zgodovine, pred nami pa boj za gledalce. Ne preštevanje naših in vaših, temveč preštevanje atraktivnih vsebin. Preštevanje tistih, ki znajo delati medij, in tistih, ki tam mešajo meglo in so transferji drugih. Namesto da se izganja politika iz hiše, naj se v hišo raje pripelje vse tisto, kar se je dobrega izgubilo. Recimo kredibilen informativni program. Ali pa jasno politiko športnega uredništva. Za začetek naj nazaj ugrabijo Petra Vilfana, ki je v sredo na Šport Klubu doživel svoj triumf. Zmago v njegovih lepih Stožicah, ki jih je hvalil na vse pretege, vmes pa skoraj izgubil glas in iz ene povprečne tekme naredil spektakel. Njegova izjava ob kamnoseškem metu Gorana Jagodnika pa zgodovinska: "Ojojooj. Bravo, Jagodnik. Nič ne bom več rekel."

Veliko pa se lahko reče o oddajah, ki na nacionalki onesnažujejo medijski prostor. Po hitrem postopku se lahko začne z deložacijo polovice oddaj. Za začetek naj se iz nje izžene vse, kar v imenu "ljudje si to želijo" iz odjemalcev električne energije dela imbecile. Sorry, ampak to, kar se počne v oddaji Na zdravje, pač ni več stvar okusa. Ni več stvar različnih pogledov. Ni več vprašanje urbanosti in ruralnosti. Je bolj vprašanje vzdržljivosti. Do kam seže naše potrpljenje ob neslanostih in otročarijah, ki jih počneta voditelja in razni Jožeti.

Torej, politika naj ostane, očiščenje umazanije pa naj bo popolno. V prostoru, kjer je vse prežeto s politiko, ni šans, da se ustvari osvobojeno ozemlje brez politike. Lep primer je afera, ki se lepi na Simono Dimic. Vse se počne v imenu predpostavke, da ima Simona kot šefica premierjevega kabineta neizmerljiv politični vpliv. V imenu tega izhodišča se ji lahko gleda skozi ključavnico ali okno v spalnico in prešteva evre v njeni denarnici. Dimičeva je ne glede na ugotovitve protikorupcijske komisije kriva vsaj v eni točki. Tisti, ko se je pojavila pred kamerami nacionalke v oddaji Pogledi Slovenije. Če je bilo njeno pojavljanje na prvi pogled razumljeno kot gesta v smislu, glejte me, nimam kaj skrivati pred vami, pa so njeni dogovori sporočali nekaj povsem drugega. Eno samo sprenevedanje in podcenjevanje. Posebej v delu, ki se nanaša na preživljanje časa na partnerjevi motorni jahti. Pravljice za male otroke, kjer z neba čudežno padajo zlate kočije in princi na belih konjih. Tukaj pa na skromni jahtici.

Skromnost pa je nasploh odlika naših politikov. Zmago Jelinčič je na vprašanje, kaj ga moti pri novi pokojninski reformi, napol v šali dejal: "Moti me toliko stvari, da bi midva lahko imela dveurno oddajo." To res drži. Pred kamerami se slikajo le tisti, ki jih nekaj moti. Tisti, ki bi lahko v neskončnost jamrali in obtoževali. Ekrani slovenskih televizij se spreminjajo v javne spovednice, kjer se tožari sosede in nadrejene. Če pa se že pojavi kdo s pozitivnimi stališči, kot na primer ministrica za gospodarstvo Darja Radić, pa fašemo rafal floskul o sinergijah, optimizacijah in strateških usmeritvah. Včasih smo temu rekli mlatenje prazne slame. Zdaj se temu reče izhodna strategija. Izhod pa je le en: deratizacija se ne sme ustaviti le na nacionalni TV…