Dvornik in Živojinović sta bila osrednja lika številnih jugoslovanskih, predvsem partizanskih filmov. Simbolizirala sta bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, ko sta na filmskem platnu z ramo ob rami z rafali udrihala po Nemcih. Leta 1990, ko se je Jugoslavija že skrhala, sta se javno sprla in se prav tako javno pobotala šele šestnajst let pozneje, ko sta si prek videopovezave v neposrednem televizijskem prenosu obljubila, da se znova vidita. Zaradi Dvornikove smrti poldrugo leto pozneje do srečanja nikoli ni prišlo.

Podobno ganljiva zgodba s košarkarskih igrišč v teh dneh prihaja na televizijske ekrane. Ameriška televizijska hiša ESPN je prejšnji teden premierno predvajala dokumentarni film Nekoč brata, ki pripoveduje o nekdanjem prijateljstvu svetovnih košarkarskih asov in dolgoletnih soigralcev v jugoslovanski reprezentanci Dražena Petrovića (1964-1993) in Vladeta Divca (1968). Prvič sta v istem moštvu zaigrala leta 1986 na svetovnem prvenstvu (bron), potem sta skupaj osvajala kolajne še na evropskih prvenstvih 1987 (bron) in 1989 (zlato), olimpijskih igrah 1988 (srebro) in svetovnem prvenstvu 1990 (zlato). Življenjska usoda je hotela, da sta istočasno stopila na pot proti ligi NBA. Dražen je tam igral od leta 1989 do 1993 (Portland, New Jersey), prav tako Divac (1989-1996 in 2004-2005 LA Lakers, 1996-1998 Charlotte, 1998-2004 Sacramento).

Vojna je poslabšala odnose

Pravzaprav je vsega kriv tisti nesrečni megleni dan na nemški avtocesti. Dražen Petrović je 6. junija 1993 v Wroclawu na Poljskem s hrvaško reprezentanco zadnjo tekmo proti Sloveniji na dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo izgubil z 90:94. Naslednji dan so se njegovi soigralci vračali iz Varšave z letalom prek Nemčije v domovino, Dražen pa je šel z njimi le prvi del poti. V Frankfurtu ga je čakalo njegovo dekle, manekenka Clara Szalatzy. Usedel se je v njenega golfa in skupaj sta se odpeljala proti Hrvaški. Petrović je med vožnjo zaspal, ne da bi bil pripet. Zaradi slabe vidljivosti se je v bližini Ingolstadta avto, v katerem se je mladi par peljal, zaletel v tovornjak, ki se je pred tem skušal izogniti oviri na cesti. Dražen je bil zaradi udarca v glavo v hipu mrtev.

"Bilo je težko. Odnosi s hrvaškimi košarkarji so bili zelo napeti, posebej med vojno. Potem se je Dražen ponesrečil in nikoli več nisem mogel z njim spregovoriti besede. To je res tragično," v filmu razlaga Vlade Divac, ki vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije vidi kot glavnega krivca za poslabšanje odnosov z Draženom Petrovićem in njuno medsebojno odtujitev, čeprav sta bila nekoč velika prijatelja.

Hrvaška javnost je Divca obsojala, ker je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Argentini, kjer je Jugoslavija osvojila zlato kolajno, med slavjem po zmagi v finalu iz rok navijača, ki je v množici pritekel na igrišče, izpulil hrvaško zastavo. "Na Hrvaškem še danes govorijo, da sem takrat poteptal njihovo zastavo," se v filmu Nekoč brata Vlade Divac spominja tistega dogodka. "Resnica je drugačna. Takrat je bilo na tribunah precej takih zastav. Zastava, o kateri govorim, je bila ustaška. Fantu, ki je prišel na igrišče, sem rekel, da s tem simbolom na igrišču nima kaj iskati. Pa mi je rekel, da je jugoslovanska zastava za v smeti. V tistem sem mu zastavo izpulil iz rok in jo vrgel po tleh. Dražen mi je prav to potezo očitno najbolj zameril."

V filmu spregovorita tudi Petrovićeva mama Biserka in njegov starejši brat Aleksander, prav tako nekdanji jugoslovanski reprezentant, danes pa trener. "Dražen in Vlade sta skupaj dala skozi pet velikih košarkarskih tekmovanj. Film govori o prijateljstvu, ki ga je pretrgala vojna. Sedemnajst let pozneje se je Divac oglasil pri moji mami v Zagrebu in obiskal Draženov grob. Glede na to, da svojega odnosa z Draženom ni mogel razčistiti pred leti, je bila ta njegova poteza zelo lepa in edina logična," pravi Aco.

"Med snemanjem filma sem končno našel svoj mir. Občutil sem, kot da sva se z Draženom spet pobotala. Že med vojno sem razmišljal, kako bo prišel mir in bova z Draženom spet sedla za mizo in se pogovorila. Žal tega trenutka nisva dočakala," pojasnjuje Divac.

O odnosu velikih košarkarskih zvezdnikov so v filmu spregovorile mnoge znane osebnosti iz sveta košarke: Magic Johnson, Larry Bird, Danny Ainge, Clyde Drexler... Dalmatinec Dino Radja je bil Draženov in Vladetov soigralec v reprezentanci. Tudi on je bil eden največjih talentov takratne jugoslovanske košarke. Pozneje je nosil majico hrvaške reprezentance in mnogih svetovno znanih klubov (Boston Celtics, Panathinaikos, Olympiacos).

"Ko smo bili še golobradi fantje in smo se prebili v jugoslovansko reprezentanco, nismo imeli ničesar vrednega v gmotnem pogledu," se spominja. "Skupaj smo odraščali skozi reprezentanco. Vse smo si delili, čeprav smo bili siromaki. To je bila mladost brez avtomobilov, mobitelov, računalnikov... Trenirali smo 365 dni v letu, v reprezentanci pa smo skupaj preživeli po tri, štiri mesece na leto." O prijateljstvu med Divcem in Petrovićem pa pravi: "Težko je analizirati odnos med dvema posameznikoma, saj ne moreš poznati vseh globin njune vezi. Prepričan sem, da je Divca zelo prizadelo, kar se je takrat zaradi politike zgodilo, a ker je zelo brihten fant, dobro ve, da so bile to izredne razmere in da je marsikaj ušlo izpod nadzora. Ob tistih groznih dogodkih na ozemlju nekdanje Jugoslavije se niti nismo utegnili pravilno odzvati, hkrati pa smo bili v vsej tej kolobociji povsem nepomembne figure."

Malo je bilo igralcev, ki bi tudi po razpadu Jugoslavije ohranili pristne vezi. O tem več pove Draženov brat Aco Petrović: "Če pet let z nekom igraš v reprezentanci, je razumljivo, da postaneta prijatelja. Sam sem ohranil prijateljske stike s Srbom, ki je igral za Crveno zvezdo, ne glede na vse, kar se je v tistih časih dogajalo. No, nisva bila v tako nerodnem položaju, v kakršnem sta se znašla Dražen in Vlade. Pravzaprav nihče niti ne ve kaj prida o njunem prijateljstvu. Ali bi danes svoj odnos obnovila, pokopala stare zamere? O tem je težko govoriti."

Vlade Divac, zdaj predsednik srbskega olimpijskega komiteja, je prepričan, da bi bila danes z Draženom spet velika prijatelja. "Vedno sem si želel, da se o vsem iskreno pogovoriva, in verjamem, da bi nama uspelo. Pretrganje stikov je bilo zame zelo boleče. Toda bili smo mladi in danes, ko so dogodki že precej oddaljeni, razumem naše reakcije ter vsem oprostim. Upam, da tudi oni meni."

Dino Radja je vesel, da v dokumentarcu izginejo mnogi stereotipi o Vladetu Divcu. "Mislim, da se je na Hrvaškem o njem oblikovala slika, ki ne ustreza dejstvom. Tisti, ki ga bolje poznamo, vemo, da je Vlade v resnici še vedno velik otrok. Niti najmanjšega grama zlobe ni v njem. Vesel sem, da so ameriški filmarji posneli dokument nekega lepega časa neke čudovite generacije."

Kako lepo bi bilo v Draženovi družbi

Vlade Divac se še vedno spominja trenutka, ko so mu sporočili, da se je Dražen ponesrečil: "Z družino sem bil na dopustu na Havajih. Hotel sem priti na pogreb, a sem si pozneje premislil, in morda je bilo glede na tiste čase tudi bolje, da nisem odpotoval v Zagreb. Pred kratkim sem gledal tekmo med Hrvaško in Srbijo na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Večkrat sem pomislil, kako lepo bi bilo spremljati tekmo v Draženovi družbi."

In še nekaj je dodal: "Veste, žal mi je, da nisem bil z Draženom in drugimi Hrvati na tekmi proti ameriškemu Dream Teamu, sanjskemu moštvu, na olimpijskih igrah v Barceloni. Kako lepo bi bilo skupaj igrati proti Jordanu, Magicu, Birdu, Stocktonu..."

Ko bi Divac vedel, da je podobna ideja vzklila že v pozni jeseni leta 1991 sredi Bologne! Tam je v svoji prvi sezoni na tujem igral Jure Zdovc, Divčev in Petrovićev soigralec iz jugoslovanske reprezentance. Ko je pisec teh vrstic ob obisku prvega slovenskega košarkarskega legionarja sedel v družbi Zdovca, njegovega soigralca iz bolonjskega Virtusa, Kanadčana Billa Wenningtona (pozneje je bil z moštvom Chicago Bulls trikrat prvak lige NBA) in Dnevnikovega fotoreporterja Tomaža Skaleta, je v Zdovčevo stanovanje prikorakal še Wenningtonov menedžer. Družba se je ogrela, beseda je dala besedo in nenadoma je druščina začela razdelovati idejo, da bi kljub očitnemu razpadu (Slovenija in Hrvaška sta takrat že odšli na svoje) Jugoslavije še enkrat sestavili jugoslovansko košarkarsko reprezentanco in jo poslali na igrišče izzvat selekcijo lige NBA. Petrović, Radja, Divac, Zdovc, Djordjević, Kukoč, Paspalj, Danilović, Perasović, Savić... Jugoslovanski dream team, smo bili navdušeni ob misli, kako bi se Američani tresli.

Toda Wenningtonov menedžer, ki je obljubil, da bo organiziral spektakel, je naslednje jutro izgubil pogum. O tem, ali bi bila tista jugoslovanska generacija lahko konkurenčna tudi Jordanu in njegovi zvezdniški klapi, pa danes ugibajo le še najbolj zagrizeni košarkarski nostalgiki.

Na spletni strani youtube.com je film o Draženu Petroviću in Vladetu Divcu mogoče najti pod geslom Once brothers oziroma Once brothers, part 1-8.