Že v času gospodarjev vojne sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so tik za mestnimi mejami opekarski mojstri s tradicionalnim načinom žganja blatnih opek skrbeli za širitev prestolnice. Nagel razvoj gradbene industrije se je tukaj zgodil šele po padcu talibanskega režima. Vrnitev beguncev iz Pakistana in Irana je ustvarila rekordno povpraševanje po njihovem delu.

V razmeroma kratkem času je zelena polja zavzelo petsto opekarn. Sinje modro nebo se je skrilo pred dihanjem tisočih dimnikov. Regija Dis Sabs je postala središče afganistanske gradbene industrije. Pljuča kakšnih šest tisoč delavcev, ki natepeni z vseh koncev države noč in dan garajo za relativno dober zaslužek, nemočno hlepijo za čistimi atomi kisika. Nemalokdo si po deseturnem delovnem dnevu bolečine preganja z opijevim zvitkom. Kataklizmična pokrajina podobo spreminja z vsakim dnem. Mesecu podobno površje še zdaleč ni prostor obupa. Je prostor tisočerih zgodb upanja. Cele generacije družin se ukvarjajo z opekarstvom. Za mnoge pomeni sprva edino službo, ki jo lahko dobijo. Želje po boljšem življenju, stran od majhnih vasic migracijskih delavcev, ki so vzniknile med opekarnami, mnogi nikoli ne izgubijo. Sčasoma pa svoje delo vzljubijo in postanejo nanj ponosni. Oni so graditelji Afganistana. Edini resnični.

Devetnajstletni Azim Ham z veščim prijemom v sedemkilogramski kalup meče zvite svaljke blata. Od sedmih zjutraj je ustvaril že impresivno preprogo zidakov, ki se bodo pod še vedno toplim jesenskim soncem sušili tri dni. Če bo do večera priden, podobno kot je to že zadnjih devet let, bo ponovno ustvaril dva tisoč opek. Z zasluženimi petnajstimi dolarji bo oplemenitil prihranke, s katerimi pomaga svoji družini shajati čez mesec. Potem se bo kot migracijski delavec preselil v toplejši Džalalabad. Časa za počitek ne bo. Z delom v tamkajšnjih opekarnah bo prebrodil zimo in se s prvimi lastovkami spomladi spet vrnil v Kabul.

Opekarski posel mu leži. Čeprav mnogi njegovi sodelavci že pri štiridesetih tarnajo zaradi bolečin v hrbtu in pljučnih težav, sam želi vztrajati. Če mu bo z leti znojenja uspelo prihraniti 10.000 dolarjev, bi rad odprl svojo opekarno. Do uresničitve svojih sanj se namerava priučiti vseh faz posla.

Le še dober mesec bo večina manjših opekarn tukaj skrbela za skorajda nepotešljiv gradbeni boom v širši okolici Kabula. Zaradi manjših kapacitet tedenske proizvodnje žganih opek si v primerjavi s svojimi večjimi sosedami ne morejo ustvariti zalog za zimske mesece. Ko se temperature spustijo pod ledišče, postane zemlja pretrda, da bi iz nje še lahko pripravili opekarsko testo. Dis Sabs pod snežno odejo malce zadiha. Majhne opekarne, katerih dimniki so zbiti iz odsluženih sodov, gredo v zimsko spanje. Le še njihovi večji bratje s kamnitimi dimniki požirajo na tone premoga. Upanje v dolini Zahir ne ugasne nikoli. Vsaka opeka je zidak prihodnosti.