Za dosego tega cilja je bil dovolj inteligenten, izjemno talentiran organizator, velik motivator, pronicljiv mislec in analitik. Med mnogoterimi značajskimi vrlinami, ki so krasile njegovo osebnost, moram vsekakor omeniti visoko moralno in etično držo politika avtentičnih krščanskih korenin, skratka lastnosti, ki ju v tem času tako kronično primanjkuje politiki in politikom v naši državi. To komaj polnoletno državo bi nekateri neskrupulozni posamezniki in vplivni lobiji v ozadju najraje v slogu nekdanjih kvazirevolucionarjev enostavno razgradili, jo olastninili oziroma prigrabili in jo nato prepustili popolni destrukciji, ignoriranju pravnega reda, institucij in demokracije. Vse to počno ob počasi nastajajočem kriteriju oblastniških elit - v smislu socializacije izgub in hkratne privatizacije profitov vseh vrst.

Edi se je vsega tega dobro zavedal, tudi zaradi svojih osebnih izkušenj s totalitarizmom bivše komunistične države. V stranki SKD smo tedaj prvič in zadnjič zelo jasno zapisali svoja stališča do nadaljnjega razvoja kapitalizma s poudarjeno socialno noto: vlogo države kot nezamenljivega akterja in nosilca razvoja mlade demokratične Slovenije smo videli tudi na področju gospodarskega sistema in ekonomije v širšem smislu, ne samo na njenih tradicionalnih področjih, kot so šolstvo, sociala, zdravstvo, skrb za okolje itd. O vseh pogledih družbenega napredka in razvoja, kot ga je takrat videla in zagovarjala SKD, govori na primer zbornik SKD na razpotju, ki sta ga pod Staničevim vodstvom izdala regionalna odbora SKD Slovenska Istra in Severna Primorska septembra 1999. Priloženi referati se berejo kot najbolj aktualno gradivo za današnje tegobe in stranpoti slovenske "verzije" liberalnega kapitalizma in skoraj pohojenih načel pravne države in demokracije v Republiki Sloveniji.

Seveda Stanič, takrat že zaznamovan z usodno boleznijo, ni bil več zaželen sogovornik takratne vodstvene ekipe SKD, kjer so žal že delovali epigonsko servilni trdorokci, "na daljinca" vodeni iz nekaterih "sestrskih" strank z desnega političnega spektra. Komando so prevzemale razne današnje "prve dame" oziroma avtoritete vprašljivega in spornega moralnega in profesionalnega profila. Sledil je konec SKD, ki ga je vizionar-analitik Edi Stanič predvidel kot možnega, čeprav seveda ne tudi neizogibnega. Do same smrti je z neznansko energijo vlekel poteze v smeri racionalno zastavljenega projekta združevanja SKD in SLS. Žal je projekt doživel epilog po najslabšem možnem scenariju, ki je Slovenijo posledično napravil za skoraj edino demokratično državo srednjeevropskega tipa, ki v svojem parlamentu nima stranke krščanskodemokratske usmeritve, čeprav nominalno še pripadamo kulturno-zgodovinskemu krogu evropskih držav, katerih razvoj in obstoj je bistveno zaznamovalo prav krščanstvo... Hvala Bogu, da je bilo vsaj to spoznanje Ediju prizaneseno.

Prezgodnja smrt je tako odnesla človeka in politika, ki bi s svojo prodornostjo, talentom in energijo vsekakor vplival in zagotavljal spremembe v smeri večje preglednosti in normalnosti slovenske politike, katere aktualna levo-desna politična strukturiranost je diametralno nasprotna političnim standardom EU. Predvsem pa bi imela krščanska demokracija evropskega tipa ustrezen vpliv, zastopanost in moč. Vse to ostaja izziv in priložnost za nove, mlade generacije prihajajočih politikov desnosredinskega političnega spektra v Sloveniji.

Ostaja, seveda, še veliko neodgovorjenih vprašanj. Med drugim tudi tisto o odsotnosti prvega naslednika (v najširšem smislu) pokojnega Edvarda Staniča. Hitro napredujoča zahrbtna bolezen na eni ter človeška in voditeljska veličina ter avtoriteta pokojnika na drugi strani so najbrž prispevale k temu, da je ta naloga, žal, ostala odprta in neuresničena. Upati je, da ne za zmeraj in da se je na Slovenskem že rodil nek novi Edi Stanič, veleposestnik duha, altruist in politik, predvsem pa človek trdne etike, moralnih načel in osebnega poštenja, vsega tistega skratka, kar dandanašnji tako primanjkuje Sloveniji.