Do leta 1997 je DKP pri Svetem sedežu vodil Štefan Falež, Reberc pa je bil diplomat na tem veleposlaništvu. Ker do prihoda Bonuttija Slovenija veleposlanika pri Svetem sedežu leto dni ni imela, je bil Reberc v tem času odpravnik poslov. Bonutti je, kot je dejal, ob prihodu na veleposlaništvo ugotovil, da manjka ogromno stvari, med drugim skoraj vsa oprema, porcelan, kristal... Opremljena je bila le pisarna, Reberc pa mu je izročil precej izrabljen avto.

Nepravilnosti so se po navedbah nekdanjega veleposlanika v Vatikanu nadaljevale. Čudili so ga Reberčevi redni veliki nakupi hrane, ki jo njegova družina vsekakor ni mogla porabiti. Ker je Reberc hrano kupoval kot diplomat, mu za te nakupe ni bilo treba plačevati davka. Vso to hrano je naložil v kombi. "Na vprašanje, kaj bo s toliko hrane, mi je odgovoril, da jo bo peljal očetu, ki ima trgovino," je dejal Bonutti. Dodal je, da mu je bilo zaradi teh velikih Reberčevih nakupov precej nerodno, saj bi bil v neprijetnem položaju, če bi za to sporno ravnanje izvedele italijanske oblasti.

Reberc Bonuttijeve navedbe zanika in jih ocenjuje kot popolno neumnost. Kot trdi, v času njegovega odpravništva poslov Slovenija v Vatikanu sploh ni imela rezidence in torej tudi nobene opreme. Je pa porcelan in žlice, ki mu jih je kupilo ministrstvo, po Reberčevih navedbah s sabo ob koncu mandata odnesel Bonutti. Reberc je tudi zatrdil, da ne njegov oče ne kdo drug v družini nima trgovine, hrano je torej kupil za lastne potrebe in potrebe svoje družine in se Bonutti v to sploh nima pravice vtikati.

A Bonutti vztraja, da so se nepravilnosti v času Reberčevega diplomatskega dela v Vatikanu dogajale in da je o teh nepravilnostih večkrat opozoril odgovorne na MZZ, in sicer tako v času, ko je bil Reberc še na veleposlaništvu, kot tudi ob koncu svojega veleposlaniškega mandata leta 2002, saj se finančna poročila niso ujemala. Tako se je med drugim obrnil na državnega sekretarja ministrstva Ernesta Petriča, ki mu je - kot pravi Bonutti - tudi edini prisluhnil. Drugi njegovih opozoril niso želeli slišati.

Ernest Petrič nam je Bonuttijeve navedbe, da ga je obvestil o spornem ravnanju Reberca, potrdil in dejal, da ga je napotil na takratnega generalnega sekretarja MZZ Boruta Trekmana. Pri njem pa je Bonutti, kot pravi sam, naletel na gluha ušesa. A je Trekman navedbe Bonuttija, da ga je seznanil o zadevi Reberc, včeraj zanikal.

Da mu je Bonutti omenil "neke težave z Rebercem in tudi nekakšne sumljive posle, v katere naj bi bil Reberc tedaj vpleten", nam je potrdil tudi državni sekretar na MZZ konec devetdesetih let (in kasneje kratek čas zunanji minister) Ivo Vajgl.

Opozoril o Reberčevem ravnanju se spominja dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel. Na vprašanje, zakaj MZZ ni ukrepal, ko jih je veleposlanik Bonutti opozarjal, pa nam je dejal, da je vse v arhivih MZZ. "Mi smo gospoda Reberca opozorili, ne enkrat, ampak desetkrat." Po Ruplovih besedah so zahtevali, da se Reberca disciplinira. "To je bilo zelo težko doseči, ker je on zelo zapletena osebnost," je še dodal. Rupel je torej prepričan, da je v tem primeru on svoje naredil. Zakaj je leta 2007 Reberca, čeprav je vedel za njegovo sporno delovanje, predlagal za veleposlanika v Španiji? "Predlagala ga je vlada," je bil kratek Rupel, ki podrobno o zadevi Reberc ni želel govoriti, saj gre po njegovem za pristojnost zdajšnjega ministra. Iz Ruplovih odgovorov pa je vendarle mogoče sklepati, da držijo informacije iz krogov blizu Rupla, kako ta Reberca na veleposlaniško mesto ni želel predlagati in da je šlo za odločitev v vrhu koalicije.