Optimalna zadolžitev pomeni "dobiti občutek, kaj se bo s podjetjem v prihodnje dogajalo in koliko fiksnih stroškov v obliki obresti in odplačila glavnice, kadar pride do resne krize, si lahko privošči," je na poslovni konferenci Management poslovnih procesov, ki poteka danes in v četrtek v Ljubljani, dejal Mramor.

Podjetja si v obdobju rasti, ki je trajalo vse do zadnjega četrtletja 2008, vprašanja, koliko se lahko zadolžijo, po njegovih besedah niso postavljala.

Med makroekonomskimi dejavniki za "eksplozijo" zadolževanja navaja ekspanzivno fiskalno in denarno politiko ZDA, ki je sledila terorističnim napadom in posledičnemu financiranju vojne proti terorizmu. Ostale razvite države so morale slediti, saj bi se tečaji njihovih valut, če bi imele višje obrestne mere, povišali in postali nekonkurenčni. Kljub temu da je skušala Evropa "kontrirati" z bolj restriktivno politiko, ji ni uspelo, saj je evro začel padati in Evropska centralna banka je morala popuščati.

Sledila je poplava denarja v finančni sistem in gospodarstvo. Finančne institucije so dajale kredite oz. denar spravljale v promet na druge načine, z nakupom različnih vrednostnih papirjev, tudi problematičnih, kot so bile hipotekarne obveznice.

V "normalnem" sistemu bi se dvignile cene in ko bi prišlo do visoke inflacije, bi centralne banke zmanjšale količino denarja v obtoku. Vendar cene niso začele padati, in sicer po Mramorjevih besedah zaradi deviznega tečaja in izjemno poceni blaga iz Kitajske. Denar se je poleg v kitajske denarne rezerve stekel v nepremičnine, katerih cene so rasle, niso pa vključene v indeks maloprodajnih cen, ki so merilo za denarno politiko.

Pri takšni količini denarja tudi boljši nadzor oz. regulacija ne bi mogla preprečiti rasti kreditiranja, meni Mramor.

Poleg makroekonomskih dejavnikov pa je prišlo še do dodatne težave, dodaja, in sicer so podjetja napačno določala, kaj je optimalna zadolžitev. "Zlata" pravila optimalne zadolžitve podjetja, ki so se oblikovala po krizi v 30. letih prejšnjega stoletja, so temeljila na izkušnjah, novi modeli po sodobnih teorijah pa so stvari po njegovem mnenju preveč poenostavljali. "Življenje je kompleksno. Včasih ne moreš izdelati modelov, ne moreš vključiti vseh dejavnikov," pravi.

Stanje zadolženosti je bilo v času rasti pred krizo v nasprotju z rezultati empiričnih raziskav za pretekla obdobja, ki so pokazali, da so bila podjetja, ki so imele višje dobičke, manj zadolžena in, predvsem večja in srednje velika podjetja, bolj konservativna kot banke.