Takšna koncentracija je sprožila tudi marsikatero povsem praktično zagato - datumi koncertov so se prekrivali in na "veliki" četrtek, 7. oktobra, je bilo mogoče poslušati japonski ansambel Interactive v okviru festivala Unicum, Slowindovci so začenjali svoj koncertni ciklus, glasba v okviru festivala Earzoom je donela v galeriji Kapelica in na Metelkovi, motiti se ni pustila Slovenska filharmonija, ki je še enkrat preigrala Beethovnovo Peto simfonijo, Carreras pa je imel še en odvečni nastop. Če pustimo vnemar Carrerasa in filharmonijo, je tudi entuziastični ljubitelj aktualnih glasbenih zvokov najbrž stal pred dilemo, kateri koncert naj obišče. Kateri izmed ponujenih koncertov bo najbolj vznemirljiv, kateri bo ponudil pravi odraz glasbene sodobnosti?

Kakšen sociolog najbrž ne bi imel težav in bi prek empiričnega dejstva, da je bil od teh res dobro obiskan samo koncert Carrerasa, medtem ko je bilo na koncertih Unicuma, Slowinda in Erazooma videti bolj kot ne osamelce, ki so komaj kaj presegali število nastopajočih, prišel do jasnega sklepa, da glasba sodobnosti ne domuje ne na Metelkovi ne v Cankarjevem domu ali Slovenski filharmoniji, temveč v Stožicah. Glede na izvajalske sposobnosti, pa tudi sodeč po programu, je resnica precej diametralna, a še vedno begajoča: so nas z glasbo sedanjosti seznanjali Slowindovci, ki so letos predstavili praktično izključno najsodobnejša dela kar petindvajsetih različnih evropskih avtorjev, smo bili z aktualnostjo soočeni na festivalu Unicum, ki je tokrat raztegnil smiselno rdečo nit o soočenjih glasbe z drugimi mediji (internet, video, film, elektronska sredstva) ali je pot v prihodnost kazal festival Earzoom z delavnicami, performansi, konceptualnimi praksami?

Festival Unicum je letos gotovo prerasel svoje okvire - najprej s številom koncertov, nato tudi s smelo programsko povezanostjo, težava pa še vedno ostaja na ravni izbranih skladb, ki lahko znotraj enega samega koncerta nihajo od vrhunskih do popolnoma banalnih. Zadnje je bilo na letošnjem "tveganem" festivalu Slowind bolj izenačeno - skladbe, ki smo jih poslušali, so po vrsti prihajale izpod rok izredno verziranih in občutljivih skladateljev. Vendar pa je letošnji dvanajsti Slowindov festival pokazal na utrujenost sodobne glasbe: ničkoliko skladb se je izgubljalo v modernističnem pokanju, šumenju, glissandiranju, v izkoriščanju modernističnega zvokovnega nabora, ki pa je pogosto ostajal brez ostrine in povednosti.

Modernizem je torej dokončno izgubil svoj naboj, postmodernizem se je pokazal kot sopomenka za zabavno industrijo, novo še nekako visi v zraku. Zdi se, kot da so uporabljena glasbena izrazila v nekakšnem neskladju s sodobnim trenutkom - zanimivo je, da sem popolnjenost obojega nato srečal na festivalu Earzoom na Metelkovi. Zaključni koncert festivala je ponudil tri v marsičem presežne nastope: Tomaž Grom se je na ubogem kontrabasu še enkrat več dokazal kot izjemen improvizator, ki zna iz svojega glasbila izvabiti nenavadno subtilne, vedno nove zvočnosti, ujete v logično strukturo vzponov in padcev, ob katerim pomislim, da je vendarle škoda, da avtor več svojih del na udejanji v partituri. Tolkalec Eric Thielemans je pokazal drugo tipiko "alternativnih" koncertov - v svojem nastopu se je premikal od genialnega (presunljivo lokovanje po "kolesarskem" platišču) do brezveznega (dolg, enakomeren crescendo malega bobna). V stik z digitalno-elektronskim vsakdanom pa sta stopila umetnika skupine Balinese Beast, ki sta živi zvok saksofona združevala z elektronskimi povratnimi zankami v nenavadno kontroliran nastop, ki je navduševal z zvokovno voluminoznostjo, spremenljivostjo in predvsem formalno premišljenostjo. Morda je prav zaradi takšne "elektronske" bližine in njene povezave z "živimi" inštrumenti zame kot zmagovalka tedna iz "utrujenosti sodobnosti" izstopila še skladba Prepih Bojane Šaljić - Podešva.