Skupaj z Bovškim Gamsovcem in grebenom, ki ju povezuje prek škrbine Čez Kamen in Vrhom nad Kamnom, gradita južni obrambni zid visoki planoti v zavetju južnih ostenij Razorja in zahodnih pobočij Križa in Stenarja. Kriški podi so prava prapodoba razdejanega Zlatorogovega kraljestva, kakršno je ostalo po maščevalnem dejanju bajeslovnega bitja zaradi človekovega pohlepa in nečimrnosti. Tako v pravljici, gora nad temi podi pa za vse nas in zgodovino v svojih nedrjih hrani še en, dragocen spomin na zaljubljenca v vse, kar z radodarnimi rokami ponuja gorski svet, saj mu je srce zastalo prav v njenem naročju - na nepozabnega Tineta Miheliča.
Mogočnež nad Zadnjico (Pihavec, 2419 m)
Na njegov vrh pripelje ena sama označena in zavarovana pot od Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 metrov). Do doma lahko pridemo po lepi, a dolgi poti iz Zadnjice v Trenti skozi dolino Belega potoka ali pa iz doline Vrata prek Sovatne (naporno) in Dovških vratc. Naša pot od Pogačnikovega doma krene proti jugu in najprej sledi poti na Bovški Gamsovec, vendar jo zapusti že po dobrih desetih minutah in pri kažipotu krene proti obširnim meliščem pod severnimi ostenji Pihavca in njegovega zahodnega grebenskega vršiča Šplevte. Prek strmega peščenega pobočja se po njej naporno vzpnemo visoko do skal pod škrbino Čez Kamen, ki jih zmoremo s pomočjo kovinske lestve in se ob zanesljivih varovalih po vzhodnem grebenu povzpnemo Pihavcu na izjemno razgledni vrh.
Južno obzorje seveda s svojo kraljevsko podobo obvladuje Triglav, obenj pa se postavlja vsa veriga mogočnih trentarskih gora z dvoglavim Kanjavcem in veličastnim obzidjem Velikega Špičja nad dolino Soče globoko pod našimi nogami. Zadaj pa venec gora okrog Krna, Kaninska prostranstva in prvaki zahodnih Julijcev. Tudi neposredna soseščina je veličastna. Divji, nedostopni grebeni gora nad sotesko Belega potoka, razprostrti kot ostra skalna ogrlica med Goličico in Planjo, si onstran Kriških podov podajajo roko z gosposkim Razorjem, z zaobljenim Križem in baročnim Stenarjem. Temu sirenskemu klicu se prava gorniška duša mora odzvati.
Vendar ima Pihavec tudi južni in zahodni obraz in oba vabita fantovsko nastrojene, vendar z vsemi potrebnimi znanji podkovane iskalce miru in tišine. Prek cvetočih vrtov in kamnitih širjav Pihavčevih južnih pobočij s sedla Luknja na njegov vrh pripelje lep, pustolovsko vznemirljiv, pestrih in predvsem zelo zahtevnih prehodov poln pristop prav na vrh, vse zahodno pobočje naše gore pa z Luknje in prek opuščene planine Zajavor objame zelo zahtevna pot, ki sledi ostankom nekdanje lovske poti in gamsovim stečinam, vendar ne pripelje na vrh gore, s potjo iz Trente se združi slabo uro pod Pogačnikovim domom. In še kje je na vrh utrla stopinje pastirjeva in lovčeva noga, vendar ti namigi veljajo le vrhunskim gorniškim mojstrom.