Doslej je točke dobil enkrat. Ker pri 25 letih ni več rosno mlad (je najstarejši član mlajše trojice v šestčlanski ekipi za tehnične discipline), bi ta sezona lahko bila prelomna. Med pripravljalnim obdobjem je delal dobro in naj bi bil skupaj z Alešem Gorzo prvi slovenski adut v Söldnu. Jazbec je imel v minulih letih tudi precej smole, zato njegov razvoj ni šel tako naglo naprej, kot bi si želel. Leta 2006 si je zlomil nogo, zato je bil prisiljen počivati skoraj dve sezoni. Sedaj je zdrav in odločen, da dokaže svoje sposobnosti. Pri tem mu bodo v Söldnu ob strani stali oče, mama in dekle, ki ga bodo v nedeljo na avstrijskem ledeniku spodbujali k čim boljši uvrstitvi. Prav gotovo bo pesti zanj stiskal tudi stric, nekdaj serviser smuči Janice Kostelić in Rainerja Salzgeberja.

Ste lahko prav vi mož iz ozadja, ki bi lahko presenetil v tej sezoni?

Mogoče res. V veleslalomu je bil dobrodošel trening z Alešem Gorzo. Imel sem malo smole s poškodbami, zato se je vse skupaj zavleklo. V zadnjem letu sem pokazal, da znam v tej disciplini dobro smučati. Dobil sem točke v Val d'Iseru, uspel mi je dober rezultat na olimpijskih igrah. Upam, da bom nadaljeval tam, kjer sem lani končal. Trenirali smo zelo dobro. Pogoji so bili vedno na visoki ravni. Na zadnjih treningih sem smučal že zelo dobro.

Veleslalom bo vaša paradna disciplina. Kaj si lahko obetate od ostalih?

Letos sem več časa posvetil treningu superveleslaloma. Verjetno bom nastopil tudi na kakšnem superveleslalomu in superkombinaciji. O tem se bomo odločali sproti.

Lani ste osvojili točke. Lepo bi bilo, če bi ta dosežek ponovili v Söldnu, kajne?

Na začetku bo težko, ker bom imel še vedno štartno številko nad 45. Še posebno v Söldnu se je z visoko štartno številko težko prebiti v finale. Na višini 3000 metrov je sneg drugačen, bolj kompakten. Če dodajo še vodo, se pri visokih številkah naredijo rebra, zato je precej težko. Na drugih prizoriščih, na primer v Kranjski Gori, je precej lažje. Upam, da se bom v veleslalomu konstantno uvrščal med najboljših dvajset tekmovalcev.

Občutite razliko, ko smučate na tako visoki nadmorski višini, kot boste v Söldu?

Zagotovo je težje smučati na visoki nadmorski višini. Med pripravami smo redno vadili na podobni nadmorski višini, zato vemo, kaj lahko pričakujemo.

Vam je trening na Novi Zelandiji dobro uspel?

Od treninga na Novi Zelandiji smo veliko odnesli. Vadba je bila dobra predvsem zato, ker so tereni tam težji, bolj trdi kot poleti na evropskih ledenikih.

Na prvi pogled moštvo deluje sproščeno, še posebno mlajši del. To pomeni, da ste razigrani fantje?

Prav gotovo so mlajši malo poživili ozračje v ekipi. Zelo dobro se razumemo. Tudi čas za smeh se najde. Na novinarski konferenci ste lahko videli, da je največji šaljivec Miha Kürner. Pa tudi Matic Skube spada v njegov rang. Razpoloženje je odlično.

Kako pomemben je ekipni duh v individualnem športu?

Zelo. Če je en tekmovalec dober, drugi vidi, da je lahko tudi on. Tovrstne tekmovalnosti mora biti znotraj ekipe čim več. Ne smejo biti vsi sprti med seboj, ampak morajo biti člani moštva prijatelji, da se lahko tudi popoldan, ko se tekmovanje konča, z nekom družiš. Tako greš z veseljem na tekme in treninge.

Doma ste iz smučarskega Tržiča. Verjetno je biti najboljši v vašem mestu skoraj tako težko kot v državi…

(smeh) Točno tako. Smučarsko razpoloženje je dvignil Andrej Jerman. Iz Tržiča prihaja šest ali sedem reprezentantov. Žalostno je, ker je smučarski klub zaradi finančnih težav v Tržiču propadel. Zato je otrok, ki se ukvarjajo s smučanjem, precej manj kot včasih.