Nobelovo nagrado za mir si zaslužijo osebe, ki prispevajo k nacionalni harmoniji, meddržavnemu prijateljstvu, pospeševanju razoroževanja ter sklicevanju in propagiranju mirovnih konferenc, je še zatrdil Ma ter suvereno zaključil, da je tako želel Alfred Nobel. Za Kitajsko Liu tako ostaja zgolj disident, ki so ga kitajski sodni organi obtožili kršenja kitajskega prava, in nikakor ne primeren kandidat za Nobelovo nagrado.

Kot je zapisala novinarka hongkonškega časopisa South China Morning Post Verna Yu, se Liu Xiaobo ni rodil junak, temveč so leta preganjanja zgolj okrepila njegovo odločenost, da stori, kar misli, da je prav za njegovo državo. Tudi če bi s tem ogrozil svojo varnost in osebno svobodo.

Liu Xiaobo

Kitajske oblasti so na Liuja postale pozorne že leta 1989 med nemiri na Trgu nebeškega miru. Liu je bil takrat 33-letni univerzitetni predavatelj ter gostujoči raziskovalec na newyorški Univerzi Columbia. Ko so se spomladi leta 1989 začeli nemiri, je bil Liu ravno na poti iz New Yorka v Peking. Najprej je celo razmišljal, da bi v Tokiu, kjer bi moral prestopiti na letalo proti kitajski prestolnici, kupil karto za vrnitev v New York. V zadnjem trenutku se je premislil in tako za vedno začrtal svojo pot.

Na Trgu nebeškega miru se je aktivno vključil v demokratično gibanje in postal eden od "štirih gospodov", ki so se dva dni pred usodnim četrtim junijem odločili za gladovno stavko v podporo študentom. Ko so se v noči s tretjega na četrti junij na trg zgrnili vladne čete in tanki, je bil med tistimi, ki so prepričali študente, da so se umaknili s trga, in tako rešil na stotine življenj. Po vladnem zatrtju gibanja je bil obsojen zaradi "protirevolucionarnega" delovanja in pristal je v zaporu. V začetku leta 1991 so ga izpustili, a so ga zaradi protivladnih pogledov maja 1995 vnovič zaprli za osem mesecev. Po izpustitvi januarja 1996 je še naprej pisal eseje, v katerih je obsojal avtokracijo, in oktobra istega leta je spet pristal v zaporu. Zaradi "širjenja govoric in obrekovanja" ter "motenja javnega reda" so ga tokrat obsodili na tri leta v prevzgojnem delovnem kampu. Njegova dolgoletna prijateljica, prav tako obtožena disidentka, novinarka Gao Yu je povedala: "Vse to zatiranje je njegovo zavest le še izostrilo in na koncu je šel v zapor že prostovoljno."

Leta 2008, dvajset let po nemirih na Trgu nebeškega miru, je vedoč, da ogroža lastno varnost in svobodo, pripravil in spisal tako imenovano Listino 8, ki jo je navdihnila Listina 77, s katero so češkoslovaški disidenti pripravili temelje za padec totalitarnega režima na Češkoslovaškem. Po nemirih na Trgu nebeškega miru je bil to zagotovo najpogumnejši klic k demokraciji, pravicam in političnim reformam. V začetku decembra istega leta je na njegova vrata potrkala policija in na božični dan leta 2009 je bil obsojen na enajst let zapora zaradi "hujskanja k spodkopavanju državne oblasti".

Na medmrežju završalo, kljub vladnim poskusom cenzure

Novica o Liu Xiaobojevi nagradi je med kitajsko ljudstvo pricurljala kmalu po razglasitvi, čeprav se je vlada na vse pretege trudila, da se to ne bi zgodilo. Za norveško priznanje kitajskemu zaporniku so ljudje izvedeli prek interneta in telefonskih kratkih sporočil. Uradna kitajska tiskovna agencija Xinhua je novico "spregledala", na njeni spletni strani je bilo mogoče najti zgolj novico o Nobelovi nagradi za književnost. Če v iskalnik agencije vtipkaš Liu Xiaobo, je edini rezultat zapisan pod mednarodnimi novicami, in še to zgolj Ma Zhaoxujeva izjava o stališču kitajskega zunanjega ministrstva. Večina drugih portalov je sledila Xinhui, s priljubljenih spletnih strani Sina in NetEase pa so bile novice o podelitvi nagrade izbrisane.

V Guandongu je bil signal za oddajanje hongkonške televizije TVB izklopljen približno osem minut, s čimer so poskrbeli, da novica o razglasitvi Nobelovega nagrajenca za mir ni prišla do kitajskih gledalcev. Kljub temu so le nekaj minut po razglasitvi nagrade spletni forumi in twitter računi (dostopni tistim Kitajcem in Kitajkam, ki jim uspe preskočiti "veliki kitajski spletni požarni zid") zaživeli z mnenji kitajskih uporabnikov. Mnogi so novico dojeli kot klofuto vladajoči komunistični partiji. Na Sininem mikroblogu so se pojavile tudi fotografije in izjave Liu Xiaoboja, a so bile že v nekaj minutah odstranjene. Toda postalo je jasno, da pri tolikšni populaciji in današnjih zmogljivostih interneta kljub cenzuri kaj takšnega preprosto ne more dolgo ostati skrito.

Novinarji South China Morning Posta so se odpravili tudi na kitajske ulice in poskušali izvedeti, koliko ljudje, ki niso izkušeni uporabniki interneta, vedo o prejemniku nagrade. "Poznam ga po imenu, nisem pa seznanjena z njegovim delom in sedanjim položajem," je povedala 33-letna pisarniška delavka iz Shenzhena, mesta tik ob meji s Hongkongom. Čeprav o Liu Xiaoboju ni vedela skoraj nič, je priznanje njegovemu delu podprla: "Menim, da je to dobra stvar, saj je zagotovo prvi Han, ki je dobil to nagrado. Ampak zakaj o tem ne poročajo kitajski mediji?" se je spraševala.

Zhang Jingju, trgovec iz Šanghaja, je povedal, da je že od prej vedel, da bi Liu Xiaobo znal dobiti nagrado, saj je o tem prebral na internetu: "Preplezal sem veliki požarni zid, da sem prišel do te informacije," je ponosno priznal. Čeprav se mu ne zdi prav, da je Liu v zaporu, pa se s podelitvijo nagrade ne strinja: "To je naša stvar in ni mi všeč, da se tuje države vtikajo v domačo politiko."

Kot so zapisali novinarji honkonškega časopisa, je bila večina ljudi na ulicah precej zmedena. "Zakaj jo je pa dobil?" se je v Pekingu spraševal neimenovani mimoidoči. "Kakšna sta opredelitev in obseg te nagrade? Ne bi rekel, če bi šlo za znanstveno nagrado, ki ima neke standarde. Po mojem mnenju je vse odvisno od osebnih mnenj sodnikov, ki nagrado podeljujejo." Zheng Huicong, 22-letna brezposelna ženska iz Šanghaja, v Liujevem boju ne vidi nikakršne koristi: "Imam nekaj prijateljev s Tajvana, ki se precej pritožujejo čez demokracijo, ki jo imajo tam. Če bi bilo pri nas toliko različnih strank, se ne bi počutila varno, saj bi se morali mi, običajni ljudje, soočati s konstantnim menjavanjem politike in spremembami pravil." Trenutne razmere na Kitajskem se ji v nobenem primeru ne zdijo sporne: "Očitno je, da imamo svobodo govora, sicer sedaj ne bi mogla govoriti z vami."

"Imam sen …"

V izjavi, ki je med zadnjim sojenjem sicer ni uspel prebrati, a je po zaslugi njegovih prijateljev vseeno prišla med ljudi, je Nobelov nagrajenec za mir zapisal svoje želje o liberalni in demokratični Kitajski, v kateri bi se smelo slišati tudi glasove tistih, ki se z vlado ne strinjajo: "Veselim se dneva, ko bo v moji državi dovoljeno svobodno izražati mnenje. Ko bodo lahko različne vrednote, misli, prepričanja in politični pogledi soobstajali ter med seboj tekmovali. Še posebej tista politična prepričanja, ki se razlikujejo od vladnih."

Liujevi podporniki pravijo, da si s svojim prizadevanjem za univerzalne vrednote, kot so demokracija, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic, ter prizadevanji za bolj odprto in strpno vlado Nobelovo nagrado za mir vsekakor zasluži. Ironično je, kot je povedala že Gao Yu, da je ravno vladno preganjanje Liuja postavilo med vodilne borce za človekove pravice: "Kruto okolje, v katerem se je znašel, ga je naredilo za logičnega vodjo."

V sklepni izjavi po izreku sodbe lanskega decembra je izjavil, kar se je v zgodovini že velikokrat izkazalo za resnično: "Včasih je prvi korak proti svobodi korak v zapor."