Gotovo gremo najprej v garažo, sem pomislila, ko se je limuzina gospe Reiko ustavila pred neugledno liliputansko zgradbo, ki se je vzpenjala komajda tri nadstropja. Zdelo se je, da so jo bučne ulice predela Ginza že davno preglasile in da jo nad gladino betonskega velemesta ohranja le rdeče-rumen neonski napis www.ticketlife.jp, ki se je dobrikal z dolgočasne sive fasade.

"Ljudem se še sanja ne, kaj se skriva v tej stavbi," je dejala gostiteljica, medtem ko je v ovojnico tlačila bankovce za deset tisoč jenov ter dajala navodila, kdaj in kje naj jo šofer pričaka po večerji. "Restavracija Mibu?" sem nejeverno vprašala. "Ali vidite tisto okno na sredini drugega nadstropja?"

Do opevane japonske restavracije, zasebnega kulinaričnega kluba, kjer večerja stane skoraj tisoč evrov in kamor enkrat mesečno zahajajo samo člani ter poredkoma tudi izbranci, ki jih ti vzamejo s seboj, je vodilo ozko stopnišče. Kot da se je pobratilo z deževnim vremenom in vsemi suhci tega sveta. "Past za zajetne jedce," sem se pošalila. "Počakajte, da vidite hodnik in jedilnico," se je zasmejala gospa Tsukamoto, ko se je na vratih restavracije Mibu prikazala kuharjeva žena, oblečena v tradicionalni jesenski kimono.

"Slovenija je krasna dežela," je dejala gospa Tomiko Ishida. "Čudoviti ljudje! Ali poznate JB-ja?" je pobarala. Poznam. "Veste, kaj nam je pripravil, ko smo pred leti obiskali Slovenijo?" Sem slišala, ja - domače ocvirke, bleke in zelje, za povrh pa še riž z rumeno bučo in črno rižoto. (Pre)drznost, s katero si je Janez Bratovž prislužil aplavz in poljub gospe Tomiko, je bila med večerjo še velikokrat omenjena. A do prvega krožnika je minilo še pol ure, z gospo Reiko sva namreč prispeli nekoliko prej, da izmenjamo darila in se (če bo chef Hiroshi pri volji) hipoma pomudimo v kuhinji kulinaričnega templja.

Biserčki in diamanti za uverturo

"Kar naprej," je povabil gospod Hiroshi Ishida v svojo majceno kuhinjo, v kateri sta se poleg njega komajda sukala še dva pomožna kuharja. "Še moja špajza je večja," je pripomnil Janez Bratovž, ki je restavracijo Mibu obiskal predlani v družbi zamejskega gostinca Joška Sirka.

Na pultu pred mojstrom Ishido, budističnim menihom, ki je čaščenje boga pred štiridesetimi leti zamenjal za iskanje božanskih okusov, je bilo prostora le za večjo leseno desko, na kateri so čakale zelene paprike. "Jaz nisem zanimiv," se je upiral in kazal na mladeniča, ki se je vešče loteval redkve daikon, medtem ko je drugi iz plastične vrečke vlačil nekakšne kroglice. "So vam povedali, da mojster kuha le enkrat na mesec?" So. "In da nikoli v tridesetih letih ni ponovil ene same jedi?"

Hm, tej trditvi stežka verjamem. A kot je Michaelu Boothu v članku za Independent lani zatrdil dr. Yukio Hattori, direktor gastronomskega kongresa Tokyo Taste in ravnatelj Ecole de Cuisine et Nutrition, največje kuharske šole v Tokiu, v desetih letih še ni naletel na isto jed, k Ishidi pa zahaja že šestnajst let, dvanajstkrat na leto. "Vsa skrivnost je v svežih, sezonskih sestavinah," je priskočila na pomoč gostiteljica. "In v njegovi kreativnosti. Si mislite, da prvih štirinajst dni v mesecu išče sestavine in premleva ideje, preostalih štirinajst dni pa kuha?! In to samo za osem ljudi. Kdaj boste prišli na večerjo, odredijo oni, pri tem nimate nobene besede." Ne gost, gostitelj kraljuje v Mibu.

Biserčki in diamanti

Natanko ob pol osmih zvečer sem skupaj s sedmimi člani (sicer jih klub premore 250) sedla za majhno, preprosto mizo. Kaj neki je trojica čarala v kuhinji, ni razkril niti meni, ki ga je glavni kuhar lastnoročno izpisal z japonskimi pismenkami in ga naslovil Izen zansho ali Še vedno je konec poletja ter postavil pred vsakega jedca. Počakati bo treba na jedi, sem si rekla, in po vseh zvenečih pridevnikih le stežka dočakala prvo izmed sedmih. Toda, ni razodela, zakaj se je Ferran Adria, zvezda molekularne gastronomije, chef s tremi Michelinovimi zvezdicami, morda prav na istem stolu, na katerem sem sedela, zjokal in vztrepetal: "Vi kuhate najboljšo japonsko hrano!"

"Morate občudovati njegovo vdanost, njegov umetniški čut in zavezanost popolnosti, ki se ji predaja že več kot trideset let," je Španec dejal v nekem intervjuju. "Mibu je res imenitna restavracija!"

Ampak: juha iz zelenega čaja matcha s kepico sladkastega riža in kocko ledu? Resda lepa jed, ki bi ji s kancem domišljije lahko rekli celo haiku verz, melodija tradicionalne japonske glasbe ali minimalistična mojstrovina, ampak iz mene ni izvabila prav nobenega vzdiha. Morda je bil njen namen povsem drugačen: da jezik in želodec pripravi na nova kulinarična sosledja? Je bil riž namenoma postrežen prvi, ker ima v japonski kulturi sveto mesto? Ne le da ga vsak dan uživajo že tisoče let in da je nekoč nadomeščal plačo, velja za bit japonske kulture, njihove identitete, nekaj, kar vedno in venomer poješ.

A še preden sem dobila odgovor, je pred menoj stala vroča juha v zelenkastih odtenkih, spominjala je na dragoceni žad. "Tale jedrca so kot poldragi kamni," je dejala gospa Reiko in pokazala na tri svetlozelena zrna, ki so se skrivala v rahlo popečenem, olupljenem in s pirejem polnjenem jajčevcu. Nekje v ozadju se je razkrival košček japonske repe, ki je bil videti kot velikanski diamant. "To so jesenski jajčevci," je nadaljevala, "niso kot tisti poletni ali oni, ki jih poznate v Evropi." Bili so manjši, bolj sladkasti in nekoliko manj robati.

Kaj pa "biserčki"?

"To so ginkova jedrca," je pojasnila gospa Tomiko, ki je prav vsako jed podkrepila z izčrpno obrazložitvijo, "mi jim pravimo ginnan."

"Pa da ne boste mislili," je dodala gospa Tsukamoto, "takšno posodje lahko vidite le še v kakem muzeju, takih reči sploh ne delajo več!" Mmm, sem se obliznila, očarljiva uvertura, z eno samo žlico sem postala ljubiteljica ginka, zelena pa je tako in tako moja najljubša barva.

Po požiralniku dol, po požiralniku gor

"In zdaj je na vrsti sashimi," je oznanila kuharjeva soproga. Krasno, surova riba! "Prav poseben, jesenski brancin, ves ulov nekega ribiča prispe k nam v kuhinjo," se je pohvalila in v isti sapi potarnala, da na Tsukijiju, največji ribji tržnici na svetu, ne moreš več računati na vrhunsko kvaliteto. "Spomnim se, da sem tudi pri vas v Sloveniji jedla krasnega brancina." Bržkone v restavraciji Pikol, kjer se ribi iz ribogojnice Fonda ni mogel upreti niti veliki Japonec - prijel je nož in ga v hipu vešče obdelal.

"Pri nas pravimo, da so oči tako velike kot želodec," je dodala gospa Reiko, dama iz visokih japonskih krogov, ki že desetletja prihaja v Slovenijo, na Japonsko pa je med drugim (poleg prvovrstnega slovenskega vina) uvozila tudi piransko sol. "Vsega je kriv moj mož," se je branila hvale, "že več kot 25 let je sodnik na ljubljanskem vinskem sejmu." Gospod Toshihiko Tsukamoto je tudi filantrop, ki ga je nekdanji predsednik dr. Janez Drnovšek odlikoval z redom zasluge za poglabljanje slovensko-japonskega prijateljstva, medtem ko je podjetna gospa, ki jih šteje čez sedemdeset, zaslužna za številne kulinarične izmenjave med podalpsko deželico in deželo vzhajajočega sonca. Njuna družina ima v lastni majhno, a nadvse cenjeno vinsko klet, naš vinar Stanko Čurin pa se šteje za družinskega prijatelja.

A za klepet so bile pavze med eno in drugo jedjo prekratke, kuharjeva žena je že vihtela palčke in demonstrirala, kako najprej v ledeno juho vmešamo kroglico wasabija, japonskega hrena, in nato še rumeno kroglico iz krizanteminih cvetnih listov. "Le dajte, riba je čudovita, sveža, čvrsta!" Mamljivo je dišala, priznam; tako zelo morsko, jesensko… In še zapeljivo se je svetlikala v pritajeni luči. Lep primer tega, čemur Japonci pravijo občutek za letne čase, naravo in estetiko, sem modrovala. "Kaj pravite, je dobra?" je terjala oceno.

Na debelo narezanega kosa ribe nisem in nisem mogla pregrizniti. Brbončice so se upirale in medle možgane, ki so že tako in tako preplavili realnost z najbolj neprijetnimi gastronomskimi spomini. V hipu sem bila stara devet let, sedela sem za mizo študentske menze v Bratislavi, kjer me je trenerka gimnastike mučila s kosom žvarovine - pravzaprav je bil zelo japonski moment: nesrečno meso je bilo treba pogoltniti, sicer bi kaznovala celotno ekipo. Le da so me tistikrat muk odrešili globoki hlačni žepi in papirnati prtički, ki sem jih na Japonskem zaman iskala.

Jaz in trije gromozanski kosi surovega, žilavega brancina. Da se mi tale kroglica prežvečenega mesa takole sredi nobel večerje zatakne na pol požiralnika... Groza! Malo je manjkalo, da bi se namesto v želodcu znova znašla v dragoceni skledi. Daj, ne bodi mona, sem se bodrila, zapri oči in pogoltni. Misli na kaj lepega, sem odganjala mokre dlani in orošeno čelo. "Dobro?" je znova pobarala kuharjeva soproga. "Dobro," sem pribila. Samo, da je prežvečena riba pristala v želodcu, sem si oddahnila. Potem me je spreletelo: kaj neki me še čaka?

Hitri orgazmi in čustveni pretresi

"Ko sem zapustila Mibu, sem se globoko v sebi vprašala, ali je bilo doživetje res kaj posebnega?" mi je po vrnitvi domov pravila Ana Roš, najboljša domača kuharica, ki je pri Ishidovih kot prva Slovenka obedovala pred tremi leti.

"Toda moj ego in vest sta mi šepetala, naj s sodbo malce počakam. Po dveh letih in po obisku nekaterih kultnih restavracij po svetu, kjer sem odhajala s podobno mešanimi občutki, lahko mirno rečem, da je večer med takšnimi ljudmi in njihovo hrano potovanje v globok japonski misticizem, od koder kulturno omejeni Evropejci, ki iščemo hitre orgazme in čustvene pretrese, pogrnemo na celi črti. Mibu je potovanje v neznane svetove, ne nujno hipno všečne, tako skozi natančne tehnike priprave kot skozi estetiko in strogo sezonsko interpretirane jedi."

Tudi njej, prizna, je neka riževa jed delala hude preglavice. "Nisem in nisem je mogla pojesti, sploh nisem vedela, kaj naj naredim." Ko je pod mizo z nogo dregnila Borisa Gašperina iz restavracije Pikol, ji je modro svetoval, naj ravna tako kot on: "Le pogoltni, ni druge!" Kajti če gost na Japonskem ne je, prekine z obedom vsa miza, zato vas olika tako rekoč prisili, da pojeste tudi tiste drobce, ki gredo le stežka navzdol.

"Odgovor se skriva v vašem čustvenem in kulturnem dojemanju," je prepričana Ana, ki ji je izkušnja v Mibuju pomagala tudi na profesionalnem področju. "Danes zaradi te izkušnje vem, da sem na pravi poti, moja navezanost na izročila in teritorij mora ostati prepoznavna." Ravno "mešanico teritorija, močnih osebnosti in sezon" so japonski gostje iskali tudi pri nas, je dejala. "Pripravila sem jim mojo vedno prepričljivo zeliščno solato, pa nič," se je Ana spomnila pogostitve v Hiši Franko. "Mojo izjemno postrvjo juho, pa nič. Moj tatar jelena, pa nič. Ko pa je gospa Tomiko dobila na mizo medveda brez strastnih zgodbic in kozarec vode, zajete v potoku za hišo, me je prijela za roko in zašepetala: "Tale medvedek je pa zelo dober."

In kako je menda najboljšega kuharja na svetu doživel JB? "Ne vem, kaj bi ti rekel… A je bil kakšen orgazem?" me je izpraševal. Žal, ne. "Tudi jaz ga nisem doživel. Ampak, a veš, kdaj ga boš? Po dveh letih." Tako dolgo bo treba počakati na japonski vrhunec? "Ko sva z Joškom odhajala iz restavracije, sem si mislil, kaj hudiča je bilo pa to? Se je Ferranu Adrii zmešalo, je Heston Blumenthal nor ali sem nor jaz? Ampak potem je prišlo za mano…"

Še vedno nisem razumela. "Njegova hrana je, kar je. A me razumeš? V tem je ves štos. Kot moj svinjski rep, kuhan z zelenjavo. Samo meso z zelenjavo in nič drugega." Mar ni vse le del japonskega mita, sem zmajevala z glavo. "Veš, tudi jaz sem mislil, da sta famo okoli Hiroshija ustvarila gospa Tsukamoto in dr. Marin Berović. Ko pa je zadnjič pri meni japonski arhitekt Kengo Kuma videl fotografijo, na kateri sva skupaj s Hiroshijem, je rekel: "To pa je zelo pomemben mož."