"Odgovornost, kako priti do bližine zaporov, sem prevzel jaz. Preden smo krenili na pot, smo pregledali in v kleti preizkusili orožje ter izpraznili žepe. Predvsem nismo smeli vzeti s seboj nobenega dokumenta, s katerim bi se dalo prepoznati našo identiteto, če bi se pripetilo kaj nepredvidenega. Dogovorili smo se tudi, da se, če bi nas na poti presenetili in razbili Nemci, dobimo na predhodno določenih mestih. Ura je bila okrog pol devetih zvečer, ko smo krenili v akcijo," je zapisal Grobelnik v spominih na legendarno akcijo Stari pisker v svoji prvi knjigi Harmonika, škarje in Stari pisker, ki jo je pred šestimi leti izdal Muzej novejše zgodovine Celje ob 60. obletnici tega znamenitega podviga.

Ob tej priložnosti je iz rok takratnega predsednika države Janeza Drnovška prejel odlikovanje zlati častni znak svobode. Odlikovanje je nato izročil v hrambo celjskemu muzeju, ki ohranja spomin na akcijo, na noč vdora v celjske zapore in osvoboditev zapornikov, s čimer se je partizan Ivo s svojimi danes že pokojnimi soborci vpisal v celjsko in slovensko zgodovino dvajsetega stoletja. Usoda je hotela, da je bila akcija po vojni zamolčana, po osamosvojitvi pa spet trn v peti tistim, ki skušajo po svoje krojiti zgodovino in po Ivovih besedah "širijo poplavo neresnic ter se grobo sprenevedajo" o enem ključnih dogodkov med drugo svetovno vojno na Celjskem.

Akcija je odmevala tudi na Radiu London

V knjigi Harmonika, škarje in Stari pisker se je Ivo jasno in brez olepšav soočil s svojo preteklostjo, s samim seboj in s svojo srečo, ki mu je bila, kot pravi, v življenju mila. Ravno škarje oziroma znanje krojaških veščin ga je obvarovalo pred odhodom na rusko fronto, medtem ko ga je harmonika po spletu več srečnih naključij tako ali drugače ohranila pri življenju.

Ivan Grobelnik-Ivo je bil upornik že kot otrok. V šoli in kot pomočnik v krojaških delavnicah je že rosno mlad občutil krivico pa tudi klofute, ki jih ni pozabil do danes. Uporništvo, ki je temeljilo na domači vzgoji in zdravem razumu, mu je bilo in mu je še vedno življenjsko gonilo. Rojen je bil 17. oktobra 1920 v Arji vasi podeželskemu gostilničarju, ki ga je pri štirinajstih odpeljal v Dobrišo vas, da bi se izučil za krojača. Pot ga je nato vodila v Gradec, kjer je delal v krojaški delavnici, dokler ni bil mobiliziran v nemško vojsko. Z veliko mero sreče mu je uspelo pobegniti v partizane. Leta 1944 se je tako priključil borcem Zidanškove brigade, kasneje pa je vrh KPS odločil, da potrebujejo aktiviste OF na terenu, in Ivo je postal član odbora OF Celje - mesto. Tam je spoznal tudi soborce, s katerimi so v noči s 14. na 15. december 1944 izvedli znamenito smelo dejanje, akcijo Stari pisker.

Takrat štiriindvajsetletni Ivan Grobelnik, Jože Gaber-Brus, Riko Presinger-Žarko, Martin Klančišar-Nande, Jože Zelinka-Očka, Dominik Lebič-Boris in zaporniški paznik Ivan Grad so namreč tisti fantje, ki so osvobodili najmanj 127 zapornikov iz zloglasnega celjskega zapora. Med njimi sta bili tudi mladi aktivistki Živka in Jelka, Ivovi prijateljici, ki naj bi ju skupaj z drugimi zaprtimi naslednje jutro odpeljali v Maribor na streljanje. Fantje niso dolgo premišljevali, oblekli so se v nemške uniforme ter kot Nemci in njihovi navidezni ujetniki izvedli podvig, drzno dejanje, o katerem je že naslednji dan poročal Radio London in za katero so si že nekaj dni zatem neupravičeno pripisovali zasluge v celjskem odboru OF. Ker so se fantje temu odločno uprli, jim oblastniki še dolga leta zatem niso priznali njihovih zaslug.

Takrat si Ivo ni mogel niti zamisliti, da bo v samostojni Sloveniji vnovič moral dokazovati, kaj je resnica. Bolj ko se odmika dogodek v Starem piskru, bolj o njem pišeta pisca, ki bi rada, kot pripoveduje Ivo, zmanjšala pomen te akcije in ji spremenila vsebino. Da so akcijo izpeljali s pomočjo gestapa, da je bil paznik Grad s pištolo na sencih prisiljen odpirati zaporniške celice in da je bilo obešanje v Grabnu pri Stranicah le odgovor na akcijo, so le nekatere izmed, kot poudarja Grobelnik, zlonamernih izmišljotin in izraz tendenciozne nekultiviranosti s primesjo hudobije. Ivo je moral še enkrat v akcijo.

Skrbno se je lotil zbiranja dokumentov, ne le lastnih spominov; med drugim je tako po vsej okolici več mesecev zbiral izjave, spomine in podpise še živih osvobojenih talcev, kakor tudi spomine njihovih potomcev. Argumentirano in odločno je letos nastopil na predstavitvi svoje druge knjige Stari pisker, resnica in laži. Na vprašanje, zakaj se mu zdi potrebno vnovič dokazovati dejstva, ki jih potrjujejo tako zgodovinarji kot priče, Ivo odgovarja: "Ker sem še zadnji živeči od osvoboditeljev, ker sem svoje spomine podkrepil z dodatnimi originalnimi dokumenti, ker imamo osvoboditelji otroke in ker ne morem dovoliti nizkotnosti, ki si jih izmišljujeta dva človeka."

Poleg sreče tudi ovire

V življenju Ivana Grobelnika pa se je tudi v prejšnji državi skrivalo še veliko pasti in krivic, ki jim je odločni mož kljuboval z že znanim uporništvom in visoko stopnjo morale. Po osvoboditvi je na povabilo takratnega celjskega župana postal direktor Gostinskega podjetja, medtem ko je reševal podjetje iz izgube, pa je padel v nemilost pri novem županu in bil celo obsojen. "Iskali so dlako v jajcu in me hoteli poklicno onemogočiti," se spominja Grobelnik, ki se je podal celo v Beograd, da bi spremenili sodbo. Vrgli so ga namreč iz službe, izključili iz partije, kaznovan je bil z osmimi meseci zaporne kazni. Po posredovanju zveznega ministrstva so ga po treh mesecih tako imenovanega poboljševalnega dela izpustili. Leta 1949 je nekaj časa delal kot upravnik počitniškega doma v Lovranu, nato kot direktor Perutnine Ptuj, potem pa 28 let, torej do upokojitve leta 1980, ko mu je bilo 60 let, kot trgovski zastopnik pri dveh podjetjih. Večino tega časa je zaradi službe prebil stran od doma in družine. Podjetnost pa je še ena od odlik Ivana Grobelnika. Leta 1966 sta z ženo odprla obrtno delavnico za proizvodnjo usnjene galanterije, ki jo je dvajset let pozneje prevzel mlajši sin. Da pa ne bi popolnoma izpregel, je leta 1988 prijavil popoldansko obrt, ki mu je dobro šla do usodne poplave leta 1990. A mu, kot sam pravi, vrag ni dal miru. Že leta 1992 je spet ustanovil podjetje z isto dejavnostjo, ki ga zdaj vodita starejši sin in snaha.

Grobelnik je večni mladenič, pri devetih križih iz njega veje neumoren, veder in optimističen duh. Na lokalnih volitvah prejšnji teden je bil najstarejši kandidat za celjski mestni svet, ker, pove odločno, "me moti, da se v tej politiki ne glede na strankarsko pripadnost 'šlepajo' razni ljudje, ki ne prispevajo ničesar za razvoj Celja. S svojo kandidaturo sem skušal pomagati ne le krajevni skupnosti, v kateri stanujem, ampak tudi pri reševanju težav mesta: pri preprečevanju poplav, ureditvi pločnikov, poteh za šolarje, za naš mladi rod."

Ustvarjalen tako pri delu v borčevski organizaciji, Rdečem križu kot pri dobrodelnih akcijah, ustanovil je tudi Društvo pohodnikov Stari pisker, je Ivo vedno v akciji. Trenutno tudi v podajanju resnice o Starem piskru in ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja. Ob tem ponosen na svojo družino, na svoja sinova, vnukinji in vnuka ter dva pravnuka in pravnukinjo, ne pozabi poudariti, da je večji del bremena in odgovornosti pri vzgoji otrok, kakor tudi doma, nosila njegova žena Jelka. "Ki je pri teh letih še vedno lepa," iskrivo opiše svojo sopotnico, mater, babico in prababico Amalijo Kolenc-Jelko. Tisto mlado aktivistko Jelko, ki jo je usodne noči tudi partizan Ivo reševal iz zloglasnega Starega piskra.

Morda jo bo jutri z avtom, ki ga pri svojih letih še vedno brez težav upravlja, odpeljal v kino kot nekoč... Celjski Kino Metropol in Filmski sklad Slovenije bosta ob Ivovem jubileju predvajala film Akcija. O skupini šestih aktivistov je namreč pred natanko pol stoletja Jane Kavčič na podlagi scenarija Marjana Rožanca posnel svoj prvi celovečerni film...